V 1., 2. in 3. delu moje (teoretske) psihopatologije sem predstavil metodologijo postavljanja diagnoz. Ne bom rekel, da popolnoma poznam to metodologijo diagnosticiranja, vem pa, da so sodobni psihologi/psihiatri obsedeni z multivaria(n)tnimi statističnim metodami – glavni sta faktorska analiza in taksonomska/klaster analiza.

Faktor t. i. histrionične osebnostne motnje in faktor narcistične osebnostne motnje sta si zelo blizu, torej imate en na drugega velike projekcije (korelacije). Če analizo (pojasnjene) variance dovolj zgodaj ustavimo se faktor histrionične in narcistične osebnostne motnje združita. Če pa je faktorizacija bolj detajlna, torej če hočemo analizo variance pojasniti v čim večjem odstotku, pa dobimo histrionično osebnostno motnja ločeno od narcistične osebnostne motnje (patološkega narcizma). Kot sem v prvih treh delih te moje psihoanalitične intervencije psihopatologije v psihopatologijo oz. razumevanje psihopatije poudaril, je Freudov(sk)o/psihoanalitično gledanje na psihopatijo/psihopatologijo popolnoma drugačno od sedanjega psihiatričnega in/oz. klinično-psihološkega. Psihiatrija je – po mojem »skromnem« prepričanju – v konceptualni zablodi iz katere (vsaj) jaz ne vidim rešitve. Psihiatri so za seboj – v brezno/labirint zablode – potegnili še nevrologe/nevroznanstvenike in … loteva se me obup, ko vidim, kako/da ne bodo kar tako našli poti iz slepe ulice, labirinta/blodnjaka.

Tokratna moja teoretska intervencija – spet dobronamerna – je namenjena razumevanju raznih ekscentričnih čudakov, ki jih poznamo tudi iz naših krajev.

Poglejte si link/»pressicu« glumca/igralca (Hrvata) Branka Đapića. Asociacija na kakšnega našega ekscentrika je, bolje rečeno ni slučajna.

V tej zvezi vam ne bom vam omenjal kakšnega živega, pač pa mrtvega – npr. Ivana Krambergerja, še raje dr. Frenceta Susamana; če pa vam asociacija preskoči še na kakšnega ekscentričnega patrona, pa tudi ne morem pomagati. Vam pa namigujem, da lahko malo pobrskate po spominu – v smislu: kdo dela (ali pa je delal) v Sloveniji največjo ekscentrično galamo ... Za vse (histrionične/narcistične) ekscentrike je ključno specifično, da ne rečemo »težko« (frustrirajoče/travmatično) otroštvo oz. otroštvo s specifičnimi starši. Vse, kar se otroku zgodi v otroštvu – do 6. leta, bi rekel Freud – se (mu) na nek način (simbolno) vrača v odraslosti. Osebno menim, da na osebnostne motnje resnično vpliva otroštvo do 6. leta starosti, vendar pa se psihične težave/motnje vtihotapijo v človeka tudi na račun frustracij/travm, ki jih je otrok doživel po 6. letu. Tudi otroštvo do 10 leta je pomembno za mentalno zdravje. Če se otroku zgodijo spolne zlorabe med 6. in 10. letom je izjemno zagatno in težko »ozdravljivo«. Če pa se spolne zlorabe človeku/osebi zgodijo do 6. leta – in jih potlači (hudo je, če so spolne zlorabe obdobne in ne samo enkratni dogodek) – pa so te spolne zlorabe t. r. neozdravljive, predvsem zato, ker niso bolezen, pač pa zaznamujejo osebnost (v obliki »motnje« spolnosti).

Vendar pri histrioniku/narcisu niso ključne spolne zlorabe, ključne so travme/frustracije, ki so se (osebnostnemu) »motencu« dogajale daljše obdobje otroštva (do 6. leta), ali pa so bili deležni ponesrečenega vpliva staršev. Včasih so problematični dogodki oz. življenjske okoliščine, včasih pa zgolj psihična realnost, ki ustvarja »dramo« oz. svoj svet. Nekdo so v svoji glavi/možganih/mislih ustvari svojo dramo/zgodbo, nekdo drug pa ob istih dogodkih flegmatično prenese marsikaj »na papirju« frustrirajočega/travmatičnega, kar drugega totalno/trajno zaznamuje. Genske oz. dedne dispozicije za ustvarjanje (specifičnega) t. i. miselnega odtisa so zelo pomembne. Isti dogodki oz. identična življenjska obdobja so za nekoga fatalna, za drugega pa obrobna, ker jih zna – ne da bi se posebej trudil – flegmatizirati. In prav geni so (očitno) tisti, ki nekoga pahnejo v nek psihični/osebnostni patos, drugega pa ne.

Pri osebah s katerokoli osebnostno motnjo (OM) prevladujejo določena/specifična/»nenormalna« ali pa vsaj nepričakovana/neobičajna prepričanja/mnenja, ki so na nek način disfunkcionalna – zaradi njih se jim življenje zapleta in dobijo status čudaka, ekscentrika. Vsi ti osebnostni modeli/paradigme/vzorci/sheme so nastale na podlagi specifičnega otroštva (»vzgojnega« vpliva staršev v času »gor-sprevljanja«), torej izkušenj iz preteklosti, iz otroštva (do 6. leta). Vsa ta infantilnost/preteklost/»prvost«, vpliva/zaznamuje »drugost«/»poznejšost«/odraslost in postanejo del čustvovanje, občutkov, mišljenja in vsakodnevnega normalnega/običajnega míslenja/procesiranja vsakdanjih dogodkov/informacij (iz okolja/življenja), torej tudi čudaštva/ekscentirčnosti.

Te sheme/vzorci/paradigme míslenja vplivajo na znajdenju dotičnega/»motenca« v življenju, komunikaciji, čustvovanju, socializaciji. Njegovo vedenje/obnašanje do drugih je zaznamovano z otroštvom oz. z miselnim odtisom, ki ga je vzpostavil/zastavil v otroštvu. Ravno otroštvo »motencu« mu na simbolno-nezavedni ravni diktira (povsem) napačna prepričanja, zgrešene/ponesrečene občutke, torej spodletelo/napačno logiko, ki je po eni strani posplošena, za običajen/normalne pogled ekstremna/ekscentrična, otrdela/rigidna/toga, povsem neskladna z dojemanje realnosti normalnih ljudi. Če takšen (osebnostni) »motenec« pride v stik s podredljivimi ljudmi/»ovčicami« – npr. v politiki ali kakšni verski sekti (in če gre za histrionika/narcisa) – noro logiko prevzamejo še te »ovčice«. Ker pa niso/nismo/niste vsi »glupe ovčice« – 80 odstotkov pa je ravno dovolj glupo vodljivih/sugestibilnih – nam gre družba pogosto v maloro/prepad/brezno ravno zaradi teh (osebnostnih) »motencev« ala histrioniki/narcisi, ki po drugi strani ne vedo, kako (osebnostno) (z)moteni so.

Na vektor/faktor histrioničnih simptomov se poleg narcistične simptomatike/testov/lastnosti/značilnosti dobro projicirajo/korelirajo tudi somatski simptomi (konverzije). Torej: (nekateri) histrioniki dobro »bežijo« v bolečino/bolezen. Morda je so ravno zaradi tega t. i. konverzivnega sindroma (o katerem sem se že nekajkrat razpisal na nekem drugem mestu zgodila povezava s znamenito (Freudovo) histerijo. V teorizaciji histerija se je, kot je nakazal že Freud, zgodilo razločevanje/delitev na konverzivnost (somatična ustrežljivost neke psihične pobude) in klasične (ženske) histerije, ki so jo sčasoma diagnosticirali/poimenovali s »histrionična motnja (osebnosti)«. Izraz »histrionic« pa latinsko pomeni igranje/»gluma« (histrionicus), kar je kot osebnostna lastnost del (tudi) narcistične simptomatike. Mnogi narcisi namreč igrajo sebe za druge in pred drugimi, in tega se mnogi/pogosto še zavedajo.

Jasno je, da se v psihoanalitičnem diskurzu histrionična in/oz. narcistična simptomatika ločita glede na spol – ker je v ozadju kastracijski kompleks (in »Ojdip«), ki ga deček/moški in deklica/ženska radikalno drugače razrešujeta. Žensko narcis(t)ko/histroničarko fatalno zaznamuje zavidanje penisa, kar je pri histeriji (in narcizmu) Freud še posebej izpostavljal. Feministična patologija je v kontekstu histrionične osebnostne motnje je povsem drugačna od (telesne) narcisoidnosti/narcističnosti feminilnih žensk. Ravno zavidanje penisa je tisto, ki spodletelo vpliva na razvoj afinitete do različnih spolnih praks, ki jih prakticirajo (radikalne) feministke, ki so pogosto prav histrionično/narcis(is)tično zmotene. Histrioničarke (in histrioničarje) bi bilo mogoče najti tudi v top-politiki – npr. v (širšem) naboru kandidatov za predsednika države; in potem smo priča patetičnim borbam za zbiranje podpisov za vložitev kandidature.

Če je kaj, kar v kontekstu (psihiatrične) diagnostike zaznamuje histrionike (kontaminirane z narcizmom) je to večen/trajen, torej osebnosten vzorec nadpovprečen/pretirane »čustvenosti«/vzrojljivosti/impulzivnosti/koleričnosti, ki je prežeta z (narcističnim) vzorcem (nezavednega) iskanja naklonjenosti/pozornosti. Če bi danes iskali, kdo z ekscesi išče pozornost ljudi in jih poziva, naj se mu pridružijo v njegovem »gibanju«/sekti (tudi s stavko), bi hitro prišli do imen in priimkov. Če omenimo preminule/pokojne je v Sloveniji to zagotovo predsedniški kandidat Ivan Kramberger – in še kakšen predsedniški kandidat in kandidatka (politik) bi se našel – pa tudi »verski« sektaš – npr. (pokojni) (dr.) France Susman; tudi dr. Janez Rugelj je bil s svojo »sekto« sumljivo blizu histrioničnemu narcizmu. (Zapis Susmanove histrionično narcistične patologije si lahko preberete tule: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/onostranstvo/16228)

Če se osredotočimo na pokojne – da še živeči ne bodo (preveč) prizadeti – predvsem na Krambergerja in Susmana (in delno Ruglja) –  naj rečemo, da takšni (histrionično-narcistični) »(z)motenci« občutijo veliko nelagodje, če tonejo v pozabo oz. če naletijo na okoliščina, da se javnost neha zanimati zanje. Histrioniki (začinjeni/kontaminirani z narcizmom), »znorijo«, če tonejo v pozabo – in takrat morajo (nekam/politično) kandidrati, se pojaviti in oz. permanentno/vseskozi pojavljati v javnosti, pred množicami, v epicentru »ovčic« (ki jih obožujejo so z njimi v t. i. transfernem odnosu), četudi s šokantnimi ekscesi. Histrioniki so (torej/načeloma) vselej tudi narcistični – javnost in center pozornosti jim neizmerno godi, čeprav ni nujno, da je etiologija njihovega narcizma klasična, torej, da so v ozadju pogojno ljubeči starš (bodisi/največkrat mama, ali oče, ali oba).

Histrionik je rojen za spreminjati svet (tudi/največkrat v pogubno smer) – tudi zato je njegov narcizem t. r. neobhodno/nujno potreben. Ekscesnost je vir njegovega zadoščenja. Če imajo par minut časa (v medijih), javnost pozivajo, naj jim sledi – ker: brez »ovčic« ne (z)morejo živeti. Zato se tako dobro znajdejo v politiki (kot voditelji, »prvaki«) ali kot verski voditelji/guruji.

Kakšnih globljih čustev/sočutja ne premorejo – bolj kot karkoli na svetu, ljubijo sebe, svoj prav, svoj ego – za otroke jim ni mar (z lahkoto se ločujejo in si priskrbijo novo ženo – večina javno poznanih narcističnih histrionikov je seveda moških, čeprav (nekateri) poznavalci pravijo, da je med histrioniki več žensk). Če jim otroci trpijo – npr. če oni z ekscesnim izsiljevanjem (npr. s stavko) skušajo nekaj svojega doseči – se sploh ne vprašajo, kako/če to zaznamuje njegovo družino, otroke. Zelo lahko znajo določena svoja čustva tudi flegmatizirati, jih ignorirati, zato, da se bolj počutijo. To je njihov obrambni mehanizem. Razpoloženjska nihanja ne gredo v smislu manija-depresija, pač pa v smislu impulzivnost/koleričnost vs. ignoranca/flegmatičnost.

Z ekstravaganco – npr. »ficko«/opico na ramo in ekstravaganten avto ter v javnost, med »ovčice«, na zborovanje, četudi s kitaro – še boljše bi bile ekscentrične »dude«, bobni, rezka trobenta ...), to je paradigma narcističnega histrionika. Njihova zborovanja oz. javna nastopanja imajo pogosto status (šokantnega) ekscesa. Ljudje pridejo pogledat takšnega ekscentrika, ker predstavlja »balzam za čudenje«. Histrionikova retorika je (laikom/laično) všečna in konsistentna ter (navidezno) logična (brez prave podstati), polna trdih označevalcev, ki napadajo človeška/»ovčična«/laična srce kot so »naša domovina/dežela«, »naši zanamci/otroci«, »rodna gruda«, »kruh«, »naša zastava/grb« … Mnogi histrioniki so patološki domoljubi/patrioti ... Ko »naštrikajo« svoje »rešitve«, strokovnjaki hitro (ali pa niti ne tako hitro) spoznajo, da gre za »bleferja«, ki v resnici »nič ne šteka«, ima le neizmerno željo/hrepenenje po ekscesu/pozornosti. Mnogi tovrstni ekscentriki so zato (v tem družbenem trenutku) hudi (desničarski) nacionalisti in ksenofobi (ker nakazuje na njihov infantilni »problem z mamo« v povezavi z nekim/i) negativnimi moškimi liki ter odsotnost oz. simbolna kastriranost/»kolabiranost« močnega ojdipskega očeta). Med levimi disidenti se seveda z lahkoto najde tudi kakšen narcistični histrionik, vendar le kot vodja/poglavar (Gadafi, Castro, Stalin, Hitler … – da ne bo pomote: tudi Titov osebnostni spekter gravitira v histrionično smer, ki je sicer bližja klasičnemu narcizmu).

PS1: Sledilo bo še nadaljevanje teorizacije histrionično-narcistične osebnostne motnje.