Pravi, klasični (patološki) narcisi imajo sebe raje kot druge, vendar sami sebe ne bi poškodovali. Histrioniki pa bi se v navalu narcizma tudi teatralno/dramatično polili z bencinom in se zažgali (in nekateri so se) – samo, da bi uveljavili svoj prav, svoje mišljenje, svojo logiko, svoje zahteve, svoj »Jaz sem …«, ne glede na (smrtne/šokantne) posledice. V njihovi psihični realnosti se v trenutku umiranja/hiranja doživljajo fantazmatsko naslado oz. (sado)mazohistični užitek – v smislu: »Ko se bom zažgal (gladovno shiral do smrti), me bodo ljudje (končno) vzljubili, uslišali, ker sem žrtev (sistema, labijev, »mafije« …) – postal bom gospodar sveta!« Tvegajo vse, torej na kocko postavljajo svoje življenje (npr. z gladovno stavko ali grozijo s samomorom, so pripravljeni iti v zapor) – ko svoje dobijo, izterjajo, postanejo (na videz) kolikor toliko normalni – vse dotlej, dokler zopet ne spoznajo/ugotovijo, da so (spet) utonili v pozabo. Takrat ponovno rabijo nekaj ekscesnega/šokantnega, da pritegnejo pozornost. Zanje ni zdravila, ker niso bol(a)ni – pač pa osebnostno (z)moteni. Najboljši »penicilin« je zanje »funkcija« in (poslušne/ubogljive) »ovčice«, ter pojavljanje v medijih, v javnosti – najbolj jim godijo mikrofoni in kamere (ter soj žarometov - npr. na izsiljenih tiskovnih konferencah), saj mislijo, da jih sedaj (končno) posluša cel svet, in bodo svetu dopovedali, kako plemenite/pametne ideje imajo.

Histrioniki imajo torej precej klasične narcistične patologije, vendar pridobljene po drugi logiki kot klasični narcisi – jasno, ker so imeli drug tip infantilnih frustracij/travm/potlačitev oz. specifik. Imajo, tako kot narcisi, funkcionalna/izkoriščevalska prijateljstva/zveze. Od drugih si želijo oz. kar izsiljujejo neko korist/ugodje/užitek (beri: izpolnitev želje) – npr. da bi jih drugi zalagali z raznoraznimi ugodji/užitki, jim zalagali s pozornostjo, dobrinami, odobravanjem, hvaljenjem ... Za druge se ne razdajajo, pač pa si (egoistično/sebično) želijo/izsiljujejo, da se drugi razdajajo za njih. Zato se (nekateri včasih) nezavedno razglasijo za žrtev, proti kateri se je zarotil cel svet, in potem skozi (znameniti psihoanalitični) transfer nase prilepijo »ovčice«, tudi partnerje, ki potem živijo z njimi. Nekateri sicer hitro pobegnejo, ko (jih) spregledajo, drugi vztrajajo ob njih in so v objemu sugestibilnosti/transferja t. r. ohromljeni. Histrioniki so se sposobni tožariti (na sodiščih) v nedogled. Njihova logika pravice/resnice je »železna«/neizpodbitna/psihotična. Vedno si (z)racionalizirajo  resnico natančno tako, kot jim godi/paše, in ne tolerirajo nobene drugačnosti. Vedno imajo pripravljene (laično) všečne odgovore/rešitve za vsa družbena vprašanja, in vanje sto odstotno verjamejo; in so (seveda) nadvse prepričljivi (za svoje »ovčice«); njihova »železna«/psihotična logika je sicer na videze (za laike) konsistentna, za strokovnjake pa seveda trhla, (z)blefirana in brez trdnih osnov.

Histrioniki – tako kot narcisi – teatralno igrajo vlogo/sebe, zato, da imajo/pridobijo neko korist, a pri tem niso prav potrpežljivi. Za laike so tudi šarmantni, na videz uglajeni, prijetni in dobri (so)govorniki, vendar nimajo posebne potrpežljivosti (so zelo neučakani). Igrati (glumiti) ne morejo v nedogled – ker: igrajo/glumijo (se) zato, da si pridobijo neko korist. Če te koristi ne dobijo oz. je ni na vidiku, hitro reagirajo brezsrčno, burno in ekscesno/šokantno. Za svoj »Jaz sem …« bi umrli, oz. naredili vse, da bi se dokopali do t. i. narcistične gratifikacije/nagrajenosti. Svojo koleričnost/impulzivnost pokažejo takrat, ko jim zmanjka potrpljenja na poti k zadovoljitvi njihovih potreb/želja. Koleričnost se jim lahko prelevi v depresivnost, če niso narcistično nagrajeni/gratificirani. Na terapije se (načeloma) ne podajajo, bolj jim godijo (jih zdravijo) megalomanski/veličastni/veliki projekti spremembe sveta, sistema, paradigme (ustanavljajo svoje »šole«) – pogosto so oz. bi bili pobudniki novega družbenega reda, nove države, novih verskih prepričanj, novih metod/prijemov (v svoji branži) in sebe vedno vidijo kot vodje/voditelji. Nova država, družbeni red, nova verska sekta, nova »šola«/metoda je dobra le, če so oni poglavarji/vodje/voditelji; vendar to svojo ambicijo včasih dolgo spretno skrivajo – svoje »ovčice« bolj pripeljejo do sklepa, da so prav oni »od Boga poslani«, kot naročeni za poglavarja/vodjo/voditelja, torej poglavarja/predsednika ... guruja, župana ...

Simptomatika histrionikov in patoloških narcisov se domala povsem prekriva. Histrioniki nimajo samo navidezno močnega ega/Jaza, ki bi bil v resnici trhel. Njihov ego/Jaz je – za razliko od (klasičnih patoloških) narcisov – resnično močan. Normalnega človeka kašna kritika – še posebej če je neupravičena – ne vrže iz tira. Histrioniki pa zelo hitro pobesnijo in tudi užaljeni zelo hitro (nizek tolerančni prag). Izogibajo se situacijam, v katerih bi bili morda kritizirani – kritike ne prenašajo (takoj začnejo kritike ustrahovati, jim groziti s tožbami). Njihov Nadjaz je šibek, kar pomeni, da imajo problem z ojdipskim očetom, torej moralnim razsojanjem. Svojih tendenc k ugodju/užitku in koristim ne morejo brzdati. Zato so egoistični/sebični. Ker v družbi igrajo všečne vloge (za druge), so okolici všeč, še posebej, če/kot govorimo moških (ki vselej očarajo ženske). Silijo oz. rinejo se v položaje, ko/da jih drugi občudujejo (kot Boga); zato se dobro znajdejo kot verski/sektaški voditelji/guruji (tudi zdravilci/hilerji) in politiki. Po položaju vodje/voditelja, ki imajo za seboj poslušne ovčice (audienco/publiko), naravnost hlepijo. Vse bi naredili, da bi bili nad vsemi, se z njimi okoriščali in jim poveljevali – četudi neformalno. Mnogi so, če govorimo o moških, tudi promiskuitetnosti. Okrog sebi bi si (nekateri) oz. si pogosto ustvarijo harem žensk/»fenic« – mišljene so razne verske sekte/komune –, ki jih seksualno izkoriščajo, v ekstremnih okoliščinah tudi tako, da ženske dobijo občutek, da je njihova dolžnost, da se takim voditeljem/histrionikom seksualno predajajo. Dandanes se vsak ne prebije do vplivnega voditelja, ima pa močne histrionične nastavke. Če takšni (moški) histrioniki ne pridejo do harema žensk, si vsaj priskrbijo mlado ženo (za seksualno uživanje) – svoje zakonske zveze z lahkoto razdirajo (brez moralnega obžalovanja). Sposobni so aktivirati številne obrambne mehanizme, da si prikrojijo takšno resnico, ki jim je po godu.

Etiologija histrionije/histrioničnosti je zapletena. »Vzgojo« histrionika lahko po eni strani iščemo v koridorju/registru razvajenosti, v objemu katere otrok misli, da je mali Bog, me sovrstniki pa nezavedno/spontano ugotovi, da ga prepoznavjajo kot nekakšno malo božanstvo šele, če je ekscesen/šokanten, štrleč iz vseh okvirjev in normativov. Ko se okolica nanj tako »pozitivno« in na nek način z (nekakšno) naklonjenostjo odziva na tega malega Boga, se kot vedenjska paradigme začenja ustoličevati ekscesnost/šokantnost/ekstravagantnost – ker, le ta mu nosi narcistično gratifikacijo. Javnost se le na ta način odziva na tega malega Boga, ki je sprva mali Bog le za svoje starše, morda enega izmed njiju (potem se poveličave blodnje prenesejo na sorodnike – najprej na (oba) dedka in babici – potem še na ostale sorodnike/ljudi; no, šola je za take male Bogove problematična – zna jih strezniti, a ne dokončno). V svojem vedenjskem/obnašalskem spektru potem najde (življenjsko) strategijo preživetja – posledično je specifičen tudi miselni odtis bodočega histrionika –, v kateri je ekscesnost/šokantnost/ekstravagantnost sčasoma kar inherentno vtkana v osebnostno strukturo. Obrambni mehanizmi (z racionalizacijo na čelu) začenjajo vse bolj služiti bodočemu histrioniku, tako da se mu določene njegove reakcije in odzivi na okolje/družbo/vrstnike zdijo povsem normalni in sprejemljivi; nosijo/prinašajo mu ugodje. Če ima za histrioničnost dispozicioniran še deficit v moralnem razsojanju (šibek Nadjaz) zaradi odsotnosti ali simbolne kastracije očeta, sčasoma popolnoma podleže histrioničnim vedenjskim vzorcem oz. histrionično-narcističnim simptomom/značilnostim/lastnostim. Otrokovo oz. histrionikovo míslenje (kognicija), čustvovanje, motivacija, vedenje, občutenje, sistem vrednost in (ne)moralna načela – to so temeljen komponente/kategorije človekove osebnosti – postanejo  specifične, torej histrionično obeležene/kontaminirane, torej zelo egoistične/sebične in nemoralne/nenormalne. Ugodju oz. koristi od neke vedenjske paradigme/sheme, ki je v osnovi nemoralna/nesprejemljiva/nenormalna, se lahko zoperstavi/upre le močan Nadjaz, ki ga v strukturo osebnosti naseli močan oz. nekastriran/nekastratibilen (vzgojno prisoten) ojdipski oče.

Na spodnjih dveh linkih/videih lahko vidite enega od mo(go)čih vzročnih/etioloških momentov bodočega narcističnega histrionika:

OPOMBA: osredotočite se na video, (uvodni in zaključni) tekst preskočite.