Priznati moram, da kakšnih osebnostno-svetovalnih ali psihoterapevtskih izkušenj z histrionično narcističnimi osebnostnimi motenci nimam – le malokdo jih ima. Jasno, ker se slednji – tako kot klasični narcisi, ali pa katerikoli drugi osebnostni motenci – (načeloma) ne odločajo za psihoterapijo, ki mislijo/»vedo«, da z njimi ni nič narobe. Izjemoma se histrioniki in kalsični narcisi odločajo za psihoterapijo ali obisk prishiatra zaradi depresije, ali pa ob spodletelem samomoru. (Klasični patološki narcisi sicer ne delajo samomorov.)

Preden preidem na terapijo, kot »mission impossible« domala vseh osebnostno motenih ljudeh, naj par stvari povem tudi še o infantilni etiologiji (vzroku) histrionično narcističnih motencev. Namreč: vedenjska paradigma, ki je v otroštvu obvladovala histrionika ne more biti popolnoma dognana, ker je nemogoče ugotoviti/definirati miselnega odtisa, ki ga je ta paradigma (ali pa dogajanje) zapustila v otrokovem miselnem sistemu. Bodoči histrionik je bil oboževan/ljubljen v posebnih okoliščinah/situacijah – morda ravno zaradi nečesa ekscesnega/šokantnega ali zgolj drugačnega/posebnega, zagotovo pa je v določenih situacijah tudi trpel. Morda je otrokov miselni odtis specifično zaznamovan s svojim drugačnim/zanimivim videzom, morda z odmevnimi/šokantnimi dejanji/sposobnostmi, talenti (v smislu pritegniti pozornost/aplavz drugih, jih nasmejati, načuditi …). Ob tem takšnemu otroku starši izpolnjujejo/zadovoljujejo še vse želje. Če se otroku izpolnijo vse želje, ob tem pa je dodatno nagrajen še za svoj talent, šokantna/izstopajoča populistična dejanja/sposobnosti in hkrati morda ni nikoli grajan – vmesne »drame« so domala logične in seveda posledične –, so dispozicije za histrioničnot naseljene v njegovo osebnost (»hard disk«/»BIOS«); in če ni Nadjaza (avtoritativnega/kaznovalnega ojdipskega očeta), potem je ekscesnost/čudaškost/ekstravagantnost v smer histrioničnosti neizbežna. No, neka frustracija je  tudi nujna/(pred)pogoj. Histrioničnost je t. r. naučena/priučena/privzgojena. Otrok se v specifičnem, negrajajočem okolju uči, da je odziv okolice na njegovo početje ključen. Zato želi uspeti na tak način, da ga drugi obožujejo, mu služijo, poskrbijo zanj. Bodočemu histrioniku se t. r. priuči, da je njegova ekscesnost in drugačnost, bodisi s fizičnim izgledom/videzom, karizmo in/ali/oz. dejanju zanj koristni/dobičkonosni in na nek način funkcionalni/funkcionirajoči. Drugi, predvsem »pomembni drugi« (starši) se mu v določenih situacijah klanjajo, ga spoštujejo, ga kujejo v zvezde, po drugi strani pa lahko/verjetno doživlja otrok, bodoči histrionik, tudi pogoste (morda zgolj posledične) šoke/travme/frustracije – in na ta način postane zbegan, (osebnostno/psihično) neuravnotežen. Otrokov, pozneje histrionikov samopogled in samovrednotenje postane odvisno, celo zasvojeno od zunanjih (pozitivnih) odzivov okolice/(so)ljudi. To okolico/(so)ljudi rabi, po njih hrepeni in jih izkorišča za različne/funkcionalne namene. Hrepenenje se mu stopnjuje oz. razvije ravno iz tistega drugega, negativnega pola, kjer domuje šok, frustracija, travmatično obdobje. Otrok, bodoči histrionik se morda/včasih nauči nevtralizirati družinski kaos ravno s svojimi ekscesi, včasih tudi s konverzivnimi bolečinami/boleznimi, bolehnostjo. Histrionike pogosto zaznamuje tudi t. i. somatična ubogljivost in/oz. »beg v bolečino/poškodbo«. S svojo nemočnostjo je nezavedno/nenačrtovano sharmoniziral starša in/oz. pritegnil pozornost, in to tovrstno psihosomatično pogojevanje se mu utrdi/vgravira v nadaljnje funkcioniranje oz. kar v strukturo osebnosti. Odtod tudi tendenca, da se histrionik spontano/nezavedno razglasi za žrtev – npr. tako, da dokazuje, kakšne krivice so se mu dogajale, ali celo gladovno stavka – in potem kar pričakuje, da bo do okolja/drugih/države izsilil svoje zahteve.

Histrionika je mogoče najbolje proučiti, če se poglobimo v življenjsko zgodbo kakšnega medijskega ekscesneža – v Sloveniji jih niti ni tako malo (med nedavno preminulimi je najbolj eklatanten primerek histrioničnega narcisa dr. France Susman). Za psihoterapijo se histrionični narcisi (sploh) ne odločajo. Če pa bi se, bi morala biti psihoterapija čisto posebne vrste. Najboljša bi bila psihoterapevtska pogodba v kateri bi psihoterapevt v naprej napovedal, kakšne (negativne) občutke bo »pacient« tokom terapije razvijal, »pacient« bi to pogodbo moral podpisati in terapijo v naprej plačati. Histrioničnemu narcisu je treba jasno postaviti meje in okvir terapije izven katerih ne sme. Namreč, histrionični narcisi, tako kot tudi mnogi drugi osebnostni motenci, sebe pogosto vidijo brezmadežno. Ob tej lastni glorifikaciji aktivirajo številne obrambne mehanizme, da svoji verziji resnice (o sebi) popolnoma verjamejo. Posebnost domala vseh osebnostnih motencev je, da bi spreminjali druge, ne sebe. Psihoterapevta pa skušajo uporabiti za to, da bi se dokončno prepričali, kako normalni so oni (motenci) in kako dobro bi bilo, da bi se jim okolica/(so)ljudje/družba prilagodila, se »popravila«. Njihove preživetvene strategije, ki temeljijo na (brezsrčnem) izkoriščanju ljudi in funkcionalnem odnosu do »ovčic«/»oprod«, so bile doslej zanje učinkovite. V resnici jih nočejo spreminjati. Uvid in spoznanje o njihovi/lastni osebnostni spodletelosti je t. r. nemogoče. Krute resnice o sebi, o svoji psihopatiji, ne morejo prenesti – vsemu bi se odrekli, samo svoji verziji resnice (o sebi, svojih simptomih, svoji spodleteli duševnosti) ne. Privzgojitev nekih novih, znosnejših vrednot je izjemno težka – »pacienta« namreč vedno znova zanaša v ekscesnost, ki mu je domača in na nek način logična. Če ni ekscesa/šoka/ekstravagance – in posledične naklonjenosti oz. frapirane/šokiranje javnosti/»ovčic« –  ga zanaša v depresijo, podobno kot klasičnega patološkega narcisa. Cilj psihoterapije histrioničnega narcisa torej ne more biti ozdravljenje, ampak nekakšno/»rahlo« osebnostno/psihično predrugačenje, posledično tudi boljša prilagoditev družbi, (so)ljudem, življenjskim okoliščinam. Histrionikovo  doživljanje/čustvovanje je težko radikalno spremeniti – se pa da histrionika izuriti, da ne bo počel ekscesnih neumnosti, zaradi česar si potem lahko posledično izboljša življenje oz. si zagotovil več določenega tipa miru v mislih, posledično pa tudi nehal greniti življenje svoji najbližjim (in »ovčicam«/»oprodam«).

PS: Torej, če koga zanima moje »drugo mnenje« o svojih težav(ic)ah: »ordiniram«/svetujem (dajem »drugo mnenje«), da ne rečem, da (na izrecno željo tudi) terapiram  v Trbovljah, v zadnjem času pa tudi v Ljubljani (na Masarykovi 23, ob sredah).