Sodišče, tokrat Evropsko sodišče, se je še enkrat, zdaj pa res zadnjič, odločilo – sojenje pa se vleče od leta 2006 –, da mora estonski medijski/novičarski portal Delfi plačati kazen nekemu lastniku ladijske/trajektne flote. Ozadje je – če so informacije v Sloveniji točne – naslednje: omenjeni »kapitalist« (beri: lastnik flote/ladjevja/trajektov) je vpeljal novo trajektno linijo (iz celine na bližnje otoke), po katerih so se sicer lokalci/otočani pozimi vozili po zamrznjeni (vodni) »cesti«, torej ledu. Portal ni umaknil žaljivega/sovražnega komentarja, ki je letel ne dotičnega ladijskega/trajektnega mogotca, ki mu je bil, bolj kot mobilnost ljudi/otočanov po zamrznjeni »vodni«/ledeni cesti, pomemben lasten zaslužek; in dotični užaljenec je portal Delfi tožil (za nekaj sto Evrov), ker ni umaknil žaljivega/sovražnega anonimnega komentarja (»gorel boš v lastni ladji«) – in tožbo je vselej, torej še zadnjič na Evropskem sodišču (za človekove pravice), dobil.

Osebno sicer menim, da bi drug sodnik/porota lahko odločila drugače – po kakšni logiki, boste bralci lahko razbrali iz nadaljevanje. Je pa primer aktualen v luči našega sprejemanja novele Zakona o medijih (ZMed), ki skuša bolj rigorozno regulirati in sankcionirati (od 500 do 5000 Eur) lastnika medijskega portala, ki ne bo umaknil nekega anonimnega žaljivega komentarja.

Za razliko bivše informacijska pooblaščenke Nataše Pirc Musar, se je sedanja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik negativno odzvala na te predlagane spremembe Zakona o medijih (in bila menda – če je zadnja informacija točna – s strani ministrice celo uslišana). V mislih torej nimamo nacionalne kvote v predvajanju glasbe, o katerih tudi teče javna polemika, pač pa sankcioniranje t. i. sovražnega govora. 18. člen omenjene novele predvideva večje pristojnosti in odgovornost – tudi sankcioniranje medijev tudi, ko gre za »sovražno« komentarje nekega spletnega portala s strani uporabnikov.

Predhodnica oz. napovednica spremembe novele Zakona o medijih (ZMed), se je zgodila decembra lani (2014), ko se je inštitucionaliziralo sankcioniranja sovražnega govora. Pobudnika oz. ustanovitelja takšne cenzorsko-inkvizicijske inštitucije sta bila (levičarski) FDV in Mirovni inštitut. Močno podporo pa sta ti dve ideološki inštituciji imeli tudi v RTV SLO oz. njenem portalu MMC (zastopnica je Kaja Jakopič) in Varuhu človekovih pravic (zastopnik je Jernej Rovšek). Med drugimi so na ustanovno skupščino oz. v 9-članski Svet za odziv na sovražni govor ob Nataši Pric Musar (predsednici) in še nekaterih pritegnili celo nič hudega slutečega reparja Zlatka Čordića. Predstavnik LeGeBiTrovsek scene (aktivist Mitja Blažič) seveda ne sme manjkati – ker: sankcioniranja »sovražnega govora« se je (latentno) začelo prav zaradi (domnevne) homofobije in smešenja/kritiziranja feminizma. Predstavnic feminizma v Svetu je kar nekaj – najbolj transparentna je FDVjevka (podpredsednica Sveta) Metka Mancin Čeplak. (Predstavnika verskih skupnosti seveda v tej levi inkvizicijski/cenzurini inštituciji ni.)

Ministrstvo za kulturo je pustilo novelo Zakona o medijih odprto v javni razpravi/obravnavi do 22. junija 2015.

Ministrstvo (manifestno) utemeljuje intervencijo s sankcioniranjem t. i. sovraženega govora na svojevrsten način: »Namen dopolnitve 18. člena ZMed je zmanjšati pojave sovražnega govora, zlasti na spletnih medijih, kar je tudi eden izmed ciljev iz Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016. S predlagano rešitvijo določamo odgovornost odgovornega urednika medija tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora prav tako oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen. Nekateri spletni mediji takšno samoregulatorno prakso izvajajo že sedaj, s predlagano ureditvijo pa bodo te zahteve postale obvezne za vse medije, kar bo pomenilo učinkovitejšo regulacijo sovražnega govora na spletu in posledično vodilo v njegovo zmanjšanje.«

Sovražni govor bi država – v tem trenutku bi bilo bolje reči leva politična opcija – rada regulirala, in v tem kontekstu izpostavlja določene (manifestne) namene. Noveliranje se vpeljuje »z namenom zmanjšanja pojavov sovražnega govora, zlasti na spletnih medijih, se s predlagano rešitvijo razširja odgovornost odgovornega urednika medija tudi na vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora prav tako oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.«

Latentni vzroki oz. nameni so seveda čisto drugi. Ko sta FDV in Mirovni inštitut inštitucionalizirala cenzuro/sankcioniranje »sovraženega govora«, bolje rečeno kritičnega mišljenja, sem že februarja letos med drugim zapisal, da je »latentni motiv mnogih, ki sodelujejo pri tem projektu vplivati na kritično misel oz. ukiniti drugače misleče. Pod kategorijo 'sovražnega govora' se da strpati marsikaj iz registre kritičnega mišljenja.« Poudaril sem tudi, da so ta »inkvizicijski projekt« med drugimi sofinancirale t. r. norveške feministke s katerimi slovenske (leve) feministke tako rade sodelujejo, in da v ozadju  »v resnici stoji feminizem kot gibanje oz. ideologija, in ena glavnih podružnica feminizma je LGBT, torej LeGeBiTrovci«. Nadalje – to sem zapisal in v radijskem komentarju (radio Europa 05) izrekel že februarja (2015): »Kritika LeGeBiTrovskega zavzemanja za poroke in posvojitve otrok istospolnih je kar čez noč postala sovražni govor. Kdor kritizira poroke in posvojitve istospolnih je takoj označen kot 'nestrpen', ker napada 'ranljivo skupino' in jo 'izključuje' ... V isti sapi se ta leva 'kvaziliberalna elita' zavzema za (famozno) 'ničelno toleranco' do drugače oz. kritično mislečih. Anarholibaralci vpeljujejo t. r. novodobno inkvizicijo/cenzuro, zato da bi utišali drugače/kritično misleče.«

In že takrat, februarja 2015 sem poudaril, da: »Mnogi, manifestni homofobi (in nacionalisti in ksenofobi) res žalijo in 'sovražno govorijo', ampak zato, ker nimajo pameti in informiranosti in ne znajo izluščiti vseh svojih (močnih/trdnih) argumentov svoje homofobije (ali pa nacionalizma in ksenofobije). 'Sovražni govor' je njihovo edino orožje, ki po drugi strani kaže na to, da je nekaj res narobe; nekaj družbenega in nekaj tudi, resnici na ljubo, iz registra njihovega osebnostnega/psihičnega patosa.« In to posebnost, ki je del splošne paradigme »sovražnega govora« moram(o) poudariti še enkrat: ni vsak tako pameten, da bi argumentirano in konstruktivno artikuliral kritiko in jo ustrezno podkrepil z določenimi teoretskimi koncepti in/ali/oz. znanstvenimi argumenti. In natančno zato MORAJO biti segmenti »sovražnega govora« (v demokraciji) DOVOLJENI, priti morajo v eter – (natančno) zato, da boj gospodarji oblasti (torej tudi medijev) in javnost zvedela, da obstajajo drugače misleči ljudje/državljani, ki se ne strinjajo z vsem, kar se vladajoči mediji odločijo objaviti.

Vedeti moramo, da so večji mediji v glavnem pod ingerenco/upravljanjem režima oz. vladajoče politične opcije; v sedanjem političnem trenutku pač levice (lahko/verjetno, da bo nekoč »pri koritu« moči in oblasti desnica). Čeprav: FDV in Mirovni inštitut, ki obvladujeta neformalno inštitucijo sankcioniranja sovražnega govora (Z (od)govorom nad sovražni govor – Zagon neodvisnega povezovalnega telesa (ZaGovor)) bosta vedno derivata leve politike. In tako bo vedno bo na udaru desničarski »sovražni govor«. Prvih pet primerov, ki so FDVjevski »mirovniki« »privleki za lase« v prvem mesecu svojega delovanja, je seveda desnih – ker: ravno na desnici se (v tem družbenopolitičnem trenutku) prvenstveno išče sovražni govor:

1. Članek Pavla Ferluge Antisemitizem kot dogma, (Demokracija, 5. marec 2015);
2. Razpravi poslanca državnega zbora, (Državni zbor, 21. in 22. januar 2015);
3. Spletna stran 24kul.si;
4. Spletna stran bojkot.si;
5. Irena Vadnjal – komentar tedna, (Spletna stran politične stranke Nova Slovenija, 20. februar 2015)

Odgovorni uredniki, novinarji in/oz. kolumnisti večine nacionalnih medijev (RTV/MMC) in vseh večjih časopisov (Delo, Dnevnik,Večer) so (v tem trenutku) (pro)levičarji. Desno mnenje se v teh časih večinoma sploh ne napiše oz. izrazi, torej ni objavljeno. Bes desničarjev je zato toliko večji; in prav perverzno je, da bi sedaj (priskledniški) levičarji radi ukinili še replike prodesničarskih bralcev oz. komentatorjev; in ni čudno, da veliko sovražnega govora prihaja ravno iz ust oz. izpod prstov prodesničarksih bralcev/komentatorjev, anonimnežev. Levičarski anonimneži zgolj (revanšistično) nazaj usekajo.

Absurdno je, da imajo v omenjenih top-medijih možnost pisanja člankov/prispevkov in kolumn (tekstov), prav (domala ekskluzivno) levičarji; desničarji pa se morajo zadovoljiti zgolj s komentiranjem teh levičarskih tekstov – navadno anonimnim. In sedaj bi leva Vlada/koalicija kar sprejela ZMed, ki bi (v sedanji situaciji) onemogočil še takšno svobodo izražanja/govora in/oz. kritičnega mišljenja.

Fenomen anonimnih komentatorjev/replikantov je seveda logičen. Če bi se ti anonimneži identificirali, torej razkrili z imenom in priimkom, bi imeli probleme v službi, pa tudi tožiti bi se jih dalo, torej sodno preganjati. Pod krinko anonimnosti se kritika lažje izrazi, in jasno, tudi več besa oz. (latentnega) sadizma se po tej poti bolj izrazi. Ampak se vsaj opozicijsko mnenje pokaže/izrazi, kar je dobro za državo, za narod/nacijo. Enoumje ne sme zmagati – bodisi levo ali desno. V tem trenutku skuša slovensko medijsko enoumje biti pač levo.

Brez opozicijskega mnenja bo dejansko zmagalo enoumje, ki za nobeno nacijo ni dobro, za razcepljeno Slovenijo pa še najmanj. In v dobro slovenskega naroda se kritično mišljenje, deloma pa tudi ta zloglasni sovražni govor, moral tolerirati. Ker: marsikaj se je mogoče naučiti ravno iz sovražnega govora, vendar ga je treba razumeti (tudi) dobronamerno. Obrambni mehanizmi včasih človeka zaslepijo in prelisičijo – lastne slepe pege človek na sebi ne more opaziti. Zato je potrebna svobodno kritično misleča opozicija. Kritično mišljenje, četudi z obeležjem sovražnega govora se mora dogajati. In nad njim se ni treba (zgolj) zgražati, pač pa (včasih) pogledati onstran sovražnega govora (kot znanilca neke druge, opozicijske, resnice).

PS: Del tega zapisa je romal tudi na Ministrstvo za kulturo kot prispevek k javni razpravi kritike novele ZMed.