Danes mineva 20 let od začetka zloglasen 4. svetovne feministične konfernece, torej Pekinške konference in deklaricije. In 8. septembra naj bi bilo v EU pomembno glasovanje ... Tale zapis posvečam nasim EU-poslancem: Franc BOGOVIČ (ELS/SLS), Tanja FAJON (S&d/SD), Alojz PETRLE (ELS/NSi), Igor ŠOLTES (Zeleni/Verjamem), Patricija ŠULIN (ELS/SDS), Romana TOMC (ELS/SDS), Ivo VAJGL (ALDE/DeSUS), dr. Milan ZVER (ELS/SDS).

Tako kot je imela Pekinška konferenca (1995) svoje fatalne nasledke za razvoj družbe v profeministično smer, in tako kot ima uničujoče nasledke tudi Resolucija »Poročila Lunacek«, je lahko fatalno uničujoč tudi predlog portugalske feministke (in politične aktivistke), ki zaseda stolček v Evropskem parlamentu, Liliane Rodrigues. Prav Rodriguesova se v svojem feminističnem aktivizmu tudi na nivoju EU že ves čas bori, da bi se v družbi uveljavila teorijo spola. Rodriguesova dela veliko na lastno pest, torej brez širšega konsenza in pri tem skuša doseči, da bi se v izobraževalne sisteme držav EU in države tretjega sveta vpeljala ideologija, ki jo zagovarja feminizem oz. LGBT-gibanje/lobij.

Preden spregovorimo o fatalnem dokumentu, ki bo zapeljal družbo v labirint, na koncu katerega je prepad – v mislih imamo zloglasno Resolucijo imenovano »Poročilo Lunacek« –, bomo naredili ovinek. Opozorili bi radi na taktiko in strategijo, ki sta se potrpežljivim feministkam, med katerimi so najbolj vztrajne in militantne lezbijke, zelo obrestovali. Po indoktrinaciji, ki so jo zadnja desetletja peljale »od spodaj navzgor«, so sedaj že v poziciji, ko s svojo ideologijo napadajo občestvo oz. družbo »od zgoraj navzdol«. Z indoktrinacijo so začele te, po moških zgledujoče se »fantinje«/»moškinje«, tako, da so sprva zgolj pridno študirale (humanizem in družboslovje) in se posledično infiltrirale v asistentske vode po različnih fakultetah (dodiplomskih študijih), potem pa so kar naenkrat postale že kar nosilke predmetov in vodje/predstojnice kateder in množično indoktrinirale številen rodove študentk in tudi študentov. Pranje možganov se je potem lažje nadaljevalo tudi na podiplomskih študiji (magistrskih in doktorskih) z vpeljavo vseh teh znamenitih feminističnih/ženskih študij spolov. Ampak zanimivo je to, da so se nekatere vodilne slovenske (heteroseksualne) feministke zagreble pri osvajanju alfa samcev, intelektualcev. Nekatere so se z njimi tudi »poročale«, bolje rečeno »osemenjevale«, in to je bil kar trend. Zanimivi tovrstni partnerski tandemi so (bili): Renata Salecl in Slavoj Žižek – Eva D. Bahovec in Mladen Dolar – Vlasta Jalušić in Tonči Kuzmanić – Ljubica Marijanović Umek in Peter Umek – Milica Antić Gaber in Slavko Gaber … Omenjene »dame« sodijo v sam (ideološki in »politični«) vrh slovenskega feminizma. Nekatere so aktivne predvsem kot indoktrinatorice v izobraževalnih (pod)sistemih.

Prav Milica Antić Gaber je v funkciji žene nekoč LDS-ovega šolskega ministra Slavka Gabra, skušala doseči, da bi se določeni pravni akti (odloki, odredbe, zakoni) pisali v moški in ženski jezikovno-slovnični obliki. Po mnenju feministk je pomembno orodje za redefinicijo družine in vrednot na področju spolnosti prav jezik oz. slovnična oblika jezika. Seveda so pravni akti, ki so bili pisani v obeh slovničnih oblikah – moški in ženski – preprosto neberljivi in popolnoma nerazumljivi. In slovenske feministke so se morale takrat, pred skoraj 20-imi leti sprijazniti, da te paradoksalne/absurdne revolucije ne bodo mogle speljati. Je pa sprememba jezika res lahko pomembna v tej vsesplošni feministični gonji po izenačevanju spolov. Sprememba se namreč zgodi na dveh ravneh: najprej se posega v slovnico, potem pa se spremeni še razumevanje/dojemanje pojmov. Feministkam se – v objemu (nezavednega) zavidanja penisa – zdi uporaba moške slovnične oblike za oba spola diskriminatorna in krivična do žensk. In že desetletja se prav v Sloveniji  skuša to paradigmo ožigosati kot »seksističen jezik«. Omenjena Milica Antić Gaber je skušala pri svojem možu, takrat šolskemu ministru, doseči, da je prav šolsko ministrstvo v svoji pravnih aktih in izdanih oz. uradno odposlanih listinah uporabljalo oba spola. Zapletlo so je, ko naj bi ženskemu bitju/človeku morali reči »človekinja«, moški spol »otroci« pa je terjal še ženskega: »otrocinje«. Tudi dojenček je postuliral »dojenčico«. V tej luči niti ni tako napačno, če ženskam rečemo »moškinje«, deklicam »dečkinje« ali »fantinje«, kljub temu, da se omenjeni izrazi za ženski spol slišijo slabšalno. Tu je še ženin bi tako na poroki dobil »ženinjo« in ne »nevesto«; ali pa bi neveste dobila »neveste« in ne ženina. Zalomilo bi se tudi pri moški verziji nosečnice. Morda je opcija »nosečnik«. Kaj bi bila moška verzija dojilje, se je ne upamo vprašati – morda bi bil kot izraz primeren »dojilnik«. Porodnica bi terjala »porodničnika« itd.. Nora ideja, ki so se jo domislile feministke, je bila tudi sprememba slovnične paradigme – v smislu popolne eliminacije moškega spola. Uporabljal bi se pojem osebe, ki pa je vendarle ženskega spola. In moški se ne pritožujemo, da bi se za nas, moške, morala uporabljati beseda »osebek«.

Feministke so torej prišel v fazo, ko so se po dolgoletnem lezenju na vrh infiltrirale v vse pore družbeno-političnih podsistemov. Top politiko so doslej poskušale obvladovati posredno, preko svojih partnerjev/možev in celo (ostarelih) ljubimcev. V zadnjem času pa so se infiltrirale tudi v številne, tudi najvišje/največje mednarodne inštitucije, različne, odbore, svete in komisije/komisariate. Če obidemo Slovenijo, naj izpostavimo nek mednarodni tipičen primer: Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve v okviru Evropskega parlamenta. Feministke imajo na ravni EU seveda popolno oblast in monopol v Odboru za pravice žensk in enakost spolov. Na svetovni ravni se silijo v najmočnejšo inštitucijo, to je Organizacija združenih narodov (OZN), sledi Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), pa UNESCO (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization), tukaj pa je še profeministična organizacija/institucija Amnesty International, ki ima tudi v Sloveniji močno podružnico, ki je popolnoma feminizirana in feministična. In potem sledi, kar pač sledi … Nemška zvezna centrala za zdravstveno vzgojo (Bundezentrale für gesundheitliche Aufklärung – BZgA) je skupaj ravno z WHO izdala »Standarde za spolno vzgojo v Evropi« (Standards for Sexuality Education in Europe). Za evropski feminizem so še posebno interesantni odbori in komisije EU. Izborijo si celo to, da se na nacionalni in mednarodni in tudi na svetovni ravni ustanavljajo inštitucije, ki so pod popolno ingerenco/upravo »žensk«, torej feministk; normalne, seksualno nefrustrirane ženske, so iz te paradigme seveda izvzete. Nacionalna feministična dogajanja se v javnem diskurzu potem sklicujejo na vse te njihove, torej profeministične, mednarodne inštitucije – ker: kar je inštitucionalizirano na mednarodni ravni, je več vredno, več šteje, ima večjo težo, je bolj merodajno. V resnici pa se nacionalne feministke referirajo na same sebe – pač na tiste (frustrirane) kolegice, ki so jih same ustoličile na vseh teh mednarodnih ravneh/nivojih. Malce v šali, malce zares bi lahko rekli, da se feminizem epidemično širi (kot kuga), in to nič več »od spodaj navzgor« pač pa že »od zgoraj navzdol«. »Tvorne agentke«, kot bi (jim) rekel slovenski strokovnjak za ideologijo Rastko Močni, indoktrinirajo »trpne pacient(k)e«, ne samo študentke, in vertikalno in horizontalno. Taktiko in strategijo imajo dodelano kot največji kapitalistični »strokovnjaki« tržnega »komuniciranja«, torej manipuliranja. Že zdavnaj so vpeljale koncept osveščanja in ozaveščanja ter spreminjanja miselnosti, torej znamenitega in zloglasnega pranja možganov. Uporabljajo trde označevalce – npr. človekove pravice, diskriminacija, homofobija, seksizem, mačizem, šovinizem … Vseskozi uporabljajo dikcijo, da »še vedno« ženske in moški niso enaki oz. enakopravni ... Da bi dostojno zbanalizirali njihove zahteve naj rečemo, da ženske »še vedno« rojevajo in so poprej noseče, pa tudi »še vedno« one dojijo. Pa tudi na porodniškem dopustu so »še vedno« ženske. In sedaj bi rade porodniški dopust prevalile na očete – seveda po ovinkih; najprej tako, da porodniški dopust poimenujejo materinski dopust, zato da potem zahtevajo, da tudi očetje dobijo t. i. očetovski dopust, one pa smuknejo (nazaj) v kariero – vsaj taka je (emancipatorna) ideja feministk.[1] Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisuar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično). K tej absurdni dikciji »še vedno« se bomo vrnili, ko bomo govorili o ženskah na vodilnih položajih, znanosti in politiki. No, tudi ritmično gimnastiko in sinhrono plavanje bomo omenili, kot domala oz. do nedavno ekskluzivno ženski športni panogi, kamor moški, torej geji »še vedno« nimajo vstopa, kar je po mnenju feministk/LeGeBiTrovcev »diskriminatorno«, češ da so jim kršene »človekove pravice«. V tej luči naj pikro dodamo, da geji »še vedno« ne morejo na pregled h ginekologu, lezbijkam pa ne porata pregled prostate pri urologu …

Slovenske podružnice feminizma niso samo razna društva in javni zavodi, pač pa izobraževalne inštitucije s humanistično-družboslovnimi fakultetami na čelu. Tukaj ni samo FDV, FF in FSD, profeministične so še nekatere katedre/oddelki, ki naj ne bi bile perpetuirane z levo politiko, in ki so pod okriljem fakultet, ki nimajo nič s feminizmom. Tukaj lahko omenimo naravoslovne fakultete in celo Fakulteto za šport, kje domuje ženska faličnost. Paradržavnih inštitucij, ki se financirajo z državnega, torej proračunskega denarja naj zgolj omenimo: Amnesty International Slovenije, informacijski center Legebitra, Zavod Open, Kampanja za vse družine, Društvo Parada ponosa, Mirovni inštitut, Liberalna akademija, Ženski lobi, KUD France Prešeren, ŠKUC …

Veliko prahu je med evropskimi konservativci in antifeministi je povzročilo že omenjeno  Poročilo Lunacek, ki ga predstavlja kar Resolucija, torej (ideološki) razglas.[2] Pri tem Poročilu/Resoluciji je bila glavna protagonistka avstrijska poslanka Ulrike Lunacek (radikalne feministke in aktivistka za pravice istospolno usmerjenih osebe). Poročilo/Resolucijo je v začetku leta 2014 sprejel Evropski parlament s 394 glasovi ZA, 176 PROTI in 72 vzdržanimi. Ozadje tega feministično-LeGeBiTrovskega (ideološkega) dokumenta je, da je romunska evropska poslanka Minodora Cliveti (v spregi z Ulrike Lunacek) v imenu profeminističnega Odbora za pravice žensk in enakost spolov 6. decembra 2013 napisala oz. podala mnenje v kontekstu pobude Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve v zvezi s »časovnim načrtom EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete«. Poročevalka na tem »višjem« odboru je bila prav Ulirike Lunacek.

V tem »romunskem« oz. feminističnem mnenju so med drugim podane številne ideološke smernice, ki sedaj preko Resolucije oz. Poročila Lunacek sooblikujejo nacionalne pristope k oblikovanju stališč do LGBT skupnosti in njihovih zahtev – npr. po istospolnih porokah, posvojitvah (v istospolne partnerske skupnosti) in (umetnih) oploditvah z biomedicinsko pomočjo. Feministke so se s svojimi »tvornimi agentkami« prebile v najvišje politične vrhove in sedaj diktirajo nacionalne politike spolov iz »vrha navzdol«. Finta oz. trik celotnega Poročila Lunacek je v tem, da je bilo Poročilo/Resolucija sicer uradno (s)pisano kot (neobvezno) priporočilo oz. smernice za zmanjševanje oz. ukinjanje homofobije. V resnici pa gre za ideološki feministični dokument/elaborat, h kateremu so se prislinili manjšinski LeGeBiTrovci, preko katerega se – skozi teorijo (družbenega) spola (gender) kar ukinja koncept spola. V ozadju je jasno čutiti tendenco po ukinjanju koncepta očeta in matere kot različnospolnega starševskega tandema, kar se je v Sloveniji udejanilo s predlogom in parlamentarni izglasovanjem novele ZZZDR (»družinskim zakonikom«) v začetku leta 2015. Poročilo/Resolucija si posredno prizadeva ukiniti tudi kritično mišljenje v obliki prepovedi, z apelom po odkrivanju in posledičnem sankcioniranju t. i. sovražnega govora. Ta apel se je v Sloveniji udejanjil decembra 2014 z ustanovitvijo 9-članskega Sveta za odkrivanje sovražnega govora, ki je potem začel ljudi (simbolično in simbolno) »sežigati na grmadi«.[3]

»Mnenje« omenjenega ključnega (feminističnega) odbora, v katerem se je najbolj izpostavila Romunka Minodora Cliveti, je med drugim opredeljevalo: »(8.) … da bi bilo treba osebam LGBTI nediskriminatorno zagotoviti odločanje o reprodukciji in storitve zdravljenja neplodnosti,« kar seveda cilja na (umetne) oploditve z biomedicinsko pomočjo. V 16. alineji sledi poziv naj »države članice samskim ženskam in lezbijkam omogočijo dostop do zdravljenja zaradi težav s plodnostjo in oploditve z biomedicinsko pomočjo«. Istočasno diktira osveščanje in izobraževanja okrog spolne usmeritve in prakticiranja seksa z istim spolom: »(9.) …da mora spolna vzgoja vključevati nediskriminatorne informacije in širiti pozitivno mnenje o lezbijkah, gejih, biseksualcih, transseksualcih in interseksualcih, da bi tako učinkovito podprli in varovali pravice mladih, ki sodijo v to skupino.« V isti sapi diktira »objektivno« izobraževanje (?!?!), takšno, kot si ga zamišlja LGBT(I) manjšina: » (13.) … vključevanje oseb LGBTI v šoli ter v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah širijo objektivne informacije v zvezi s spolno usmerjenostjo, spolno identiteto in spolnim izrazom …« Ko je govora o istospolnih porokah in posvojitvah ter starševstvu, je zapisano (pod 14.), da naj Komisija oz. EU »poziva države članice, naj v skladu s pravili EU priznajo vse oblike poroke, partnerstva in starševstva …«. Potem je tu še alineja 15. in poziv, naj »države članice, premislijo, kako bodo svoje družinsko pravo prilagodile današnjim spreminjajočim se družinskim vzorcem in oblikam, ter vključijo možnost, da imajo otroci več kot dva starša (ali zakonita skrbnika), ker bo to omogočilo širše priznavanje mavričnih in LGBT družin ter sestavljenih družin«. Morda je še najbolj ideološko-indoktrinacijska 17. alineja, v kateri se med drugim poziva ne »širjenja informacij o vprašanjih, povezanih s spolno usmeritvijo in spolno identiteto, v vseh oblikah izražanja, vključno z javnimi občili, publikacijami, ustnimi in pisnimi izjavami, umetnostjo in drugimi mediji; poudarja potrebo po spoštovanju svobode mirnega zbiranja in združevanja vseh oseb LGBTI; ugotavlja, da bi morale lokalne in regionalne oblasti zatorej olajšati prizadevanja organizacij LGBTI za prirejanje dogodkov, kot so parade ponosa …«[4]