V četrtek 17. septembra bo na FF (predavalnica št. 434) (od 14h do 19h) potekal popoldanski kolokvi o filozofiji športa na katerem nameravam  s svojim prispekvom sodelovati tudi sam. Naslov kolokvija je: OLIMPIJSKO GIBANJE ZA ENAINDVAJSETO STOLETJE: OHRANJANJE IZROČILA IN OHRANJANJE GIBANJA. Naslov mojega polurnega predavanja/ekspozeja pa bo: Človekove pravice in spol v športu.

V predavanju bom uvodoma takole zastavil takole:

V teh »zmedenih« časih, ko je občestvo izgubilo kompas – torej, ko se družbeno motri spol oz. razlike med spoloma po LeGeBiTrovskem diktatu, torej ideologiji – ne bo narobe, če polemično spregovorimo o dilemi razlikovanja moških in žensk v športu. Vidik bo deloma psihoanalitičen, deloma pa filozofsko-analitičen in moralen/etičen, v povezavi s fair playem.

Slovenski LeGeBiTrovci so se začeli sklicevati na 14. člen Ustave – v smislu, da njihova spolna usmeritev ne sme biti tista diskriminirajoča »osebnostna okoliščina«, zaradi katere ne bi uveljavljali nekaterih »človekovih pravic«, ki jih imajo heteroseksualci – med njimi je npr. pravica do poroke in pravica do posvojitve otrok v istospolne partnerske skupnosti. Tudi 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah je mogoče razumeti tako, kot si LeGeBiTrovska skupnost v teh časih želi. Pa si poglejmo oba člena:

14. člen Ustave (Enakost pred zakonom): »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.«

14. člen EKČP (Prepoved diskriminacije): »Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.«

Z analitičnim sklepanjem, ki je pod ingerenco analitične filozofije in ob podpori psihoanalitične (proti)argumentacije, je mogoče oba člena, torej »človekove pravice« in »enakost pred zakonom« razumeti malce drugače, kot si to želijo in javnosti vsiljujejo LeGeBiTrovci. Spomladi 2015 je bila v Državnem zobru po hitrem postopku sprejeta novela ZZZDR, in to mimo vseh ustaljenih parlamentarnih/demokratičnih postopkov in tudi z vizijo, da je referendum, ki bi tangiral človekove pravice prepovedan. Tudi zbiranje podpisov za referendum so (levi) poslanci s preglasovanjem prepovedali. No, zadostno število podpisov se je v treh dneh vseeno zbralo. S spremembo štirih členov, se je t. r. ukinil spol oz. razlike med moškimi in ženskami, med mamami in očeti. Da se takšne »psihotične« oz. psihopatske »rešitve« v družbi lahko »primejo«, je zgodovina doslej že mnogokrat pokazala.

Kritično mišljenje pa je vendarle tisto, ki lahko stopi na prste takšnim »rešitvam«, kot si jih v tem primeru želijo in jih družbi vsiljujejo na (politično) levo gravitirajoči LeGeBiTrovci in/oz. feministke. (Vedeti moramo, da je LGBT derivat in/oz. podaljšana roka feminizma.)

Psihoanalitičen (proti)argument, zakaj istospolni pari (jasno, da gre za lezbijke in geje) ne morejo oz. ne smejo posvajati otrok (in se klasično poročati ter živeti v tradicionalnih družinah), je, da niso pravega (vhodnega) spola (npr. v ojdipalno starševanje, v ritual poroke, t. i. zakonske zveze …). V resnici (sploh) ni njihova spolna usmeritev tista, ki bi bila diskriminirajoča (in v nasprotju s 14. členom Ustave/EKČP).

V (vrhunskem) športu je, proporcionalno gledano, kar veliko lezbijk – predvsem v možatih športih, ki so, splošno gledano, večinski. Precej manj je gejev – seveda spet proporcionalno gledano; gejev je v športu morda več kot lezbijk, ker je moških v športu pač več kot žensk. Večina gejev – predvsem v proporcionalnem smislu – je pretežno v estetskih športnih panogah, kot sta ples, umetnostno drsanje, delno pa tudi gimnastika in skoki v vodo, silijo pa se tudi v sinhrono plavanje in celo v ritmično gimnastiko … Eden prvih znanih oz. javno deklariranih gejev v faličnih/možatih športih je bil, David Kopay;[1] igral je ameriški nogomet, in zaradi javnega razkritja je doživljal veliko kalvarijo, (predvsem) potem, ko je skušal postati trener.

Ameriški nogomet (ragby) je trdnjava možatosti posebne vrste. Ženske nimajo (kar tako) vstopa v to možato/falično športno panogo. Si pa profeministične ženske prav to prizadevajo. Najbolj so pri tem prizadevne seveda lezbijke in tiste heterosekusalne ženske, ki so napačno razrešile Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks in imajo zato potlačeno (ojdipalno) tendenco zavidanja penisa. Prav te ženske tvorijo ogrodje kolesja ženske različico ameriškega nogometa, ki je zadnje čase v ZDA vse bolj popularna. Tendence, da bi ženske – pa naj si gre za (pro)feministične hetero in/oz. biseksualke ali pa ortodoksne lezbijke – zaigrale v moških ekipah, je večna.

15. avgust 1970 je Pat(ricia) Palinkas[2] (rojena leta 1943) postala prva ženska, ki je uradno zaigrala v ameriškem (polprofesionalnem) nogometu/ragbyju. Res je, da je (samo) asistirala svojemu možu pri nastavljanju žoge pri prostem strelu/»brcu«. Šele Lauren Silberman velja za prvo žensko, ki si je izborila mesto v moški ekipi (New Jersy Jets) – bolje rečeno: hotela je zaigrati v NFL, a se je pri poizkusu (na uradnem izboru/kvalifikacijah, po dveh »brcih«/udarcih/strelih) precej osmešila (njena dva »brca« nista bila dolg niti 20 metrov), pa še poškodovala se je – verjetno zato, da je imela (nezavedno) opravičilo.[3] Silbermanova je prej igrala »navaden«, torej evropski/angleški nogomet (soccer). Zanimivo je, da jo v LGBT registru ne vodijo pod lezbijko (niti trans ali/oz. biseksualko).[4]

Katie Hnida (1981)[5] se je pa v ameriškem (moškem) nogometu kar proslavila, vendar ne v najvišji profesionalni ligi – prva je dosegla zadetek. Pred njo so se v trdnjavi moškega ameriškega nogometa proslavile Liz Heaston (1977) – leta 1997; leta 2001pa še Ashley Martin. Elizabeth (Liz) Heaston Thompson (1977)[6] je prva ženska, ki je v ameriški študentski (nogometni /ragby) ligi dosegla zadetek. Je pa prej igrala tudi evropski/angleški (klasičen) nogomet (soccer). V registru LGBT športnikov[7] je prav tako ne vodijo pod lezbijko.

Jen(nifer) Welter (1977) je bila prava ženska, ki je v ameriškem profesionalnem nogometu igrala v »ne-brcarski« poziciji. Se je pa kot prva ženska proslavila kot trener(ka) v moški profesionalni ameriško-nogometni ligi.

Se je pa v ZDA zvrstilo kar nekaj žensk, ki so pionirsko hotele preseči okvire svojega biološkega spola in se silile v moško kategorijo.[8] Najbolj znana je boksarka Jackie Tonawanda (1933), ki je kot prva ženska premag(ov)ala tudi moške.[9] Prva ženska, ki je v Ameriki dobila licenco za boks(anje) – bilo je to leta 1922 – je bila Francozinja Jeanne La Mar.[10]

PS: Sledila bodo še tri nadaljevanja.