Če je kaj, kar se moramo resnično bati, ko govorimo o psihosocialni paradigmi pomoči (in FSD ter CSDjih), je to ženski latentni sadizem. In če obstaja stroka, ki je s tem fenomenom človekovega zla najbolj kontaminirana s sadizmom – seveda latentnim, ki se včasih pošteno manifestira – , je to psihosocialna stroka. Če bi vedeli, kaj vse so si doslej iz registra sadizma privoščili socialni delavci – v mislih imamo predvsem ženske, ker so pač v psihosocialni stroki v večini – bi nas bilo groza. Želja nekaterih žensk po moči in oblasti zna biti zelo patološka in militantna. Natančno zato so ženske na direktorskih in ministrskih stolčkih ukopane kot nezamenljiva trdnjava. Svojih foteljev se držijo kot klop. V tem pogledu je odstop direktorice CSD Velenje Lidije Hartman Koletnik prav presenetljiv (v ozadju je zagotovo družinski, torej možev pritisk oz. zaščitniški pristop). To, da ne odstopi ministrica Anja Kopač Mrak, je po svoje logično – ker je nima več moža, ker je ločena, njen oče pa je očitno prav ponosen, da ima njegova »sininja«, tako falično funkcijo in (pre)potentno držo – tudi v primeru »koroških dečkov«, po novem pa tudi v primeru ugrabljenega in v rejo pahnjenega 6-letnega »prekmurskega dečka«.

V teoretskem ozadju vsakršne ženske faličnosti in želje po moči, oblasti in ukazovanju je seveda ojdipsko (torej nezavedno/potlačeno) zavidanje penisa. Še posebno ženskim »nepomembnicam« po CSDjih je moč, ki jo dobijo, ko lahko t. r. upravljajo z življenji otrok in staršev, tudi starih staršev, je omamna. In ker ženske v povprečju nimajo močnega Nadjaza – jasno, ker je narava kastracijskega kompleksa pri njih radikalno drugačna kot pri moških – ne znajo moralno razsojati oz. (postkonvencionalno) moralno dno odločati. Njihov speči/latentni sadizem jim privre na plano vselej takrat, ko so v skušnjavi in bi rade občutile to falično moč.

Sedaj vam bom predstavil izkušnjo ženske, ki je na lastni koži izkusila ta oblastniški CSDjevski pristop in ves sadistični patos uradne psihosocalane (kvazi) stroke. Njeno življenjsko kalvarijo pač poznam, ker se mi je zaupala. Vem, da očeta ni poznala, mama je zatajila na svoj način … Babica) pa je opravila (nadomestno) materinstvo tako dobro, da, če nje ne bi bilo, tudi te ženske danes ne bi bilo, sploh pa ne v tako obliko, kot jo poznamo. Takole se bere njena izpoved, ki je že objavljena na FB:

»Meni, kot otroku, so bile takrat socialne delavke iz CSD najhujše sovražnice. Jaz sem se jih bala, ker me je bilo celo otroštvo strah, da me bodo odpeljale stran od babice. Vedele so, da je babica čudovita in zelo zelo skrbna oseba, pa so velikokrat prišle preverit stanje. Res pa je, da je bilo pri nas grozno, ker smo živeli skupaj s stricem, ki je bil največji pijanec in razgrajač. On je bil pijan čisto vsak dan do mojega 2. razreda. Vsak dan nas je bilo strah, ko se je vrnil mrtvo pijan iz službe oz. iz gostilne, ker je razbijal po bajti, si pred nami rezal žile, večkrat si je prerezal tudi trebuh ... V glavnem, tudi pod razno pri nas ni bilo okolje primerno za bivanje otroka, ampak ne zaradi babice! Socialne delavke pa so hodile preverjat babico (!) in ne strica (!), njega so se itak bale, hodile so le takrat, ko so bile 100% prepričane, da je on v službi. Enkrat so prišle, ko sem bila sama doma, babica je šla ravno v trgovino, 2 minuti stran. Pa so me zasliševale samo o babici, kako se ona do nas vede, če nas pretepa, ali nam daje jest, nam pere perilo itd. In so rekle, da moram to povedat, ker me bodo odpeljali k drugim staršem. Slučajno je bila na hladilniku prazna flaša piva in so vprašale, če ga je babica spila, čeprav so vedele, da babica ni v življenju spila cele flaše piva, nikoli sploh ni pila alkohola. Takrat so me oblile solze in sem povedala, da je babica zelo dobra do nas, da nam da zadnji košček kruha iz svojih ust in da ne grem stran od nje. "Prasice", kot sem jih imenovala takrat, pa so rekle, da o tem ONE odločajo! Ko je prišla babica iz trgovine, sem neutolažljivo jokala. Kljub temu, da mi je babica rekla, da nas živa ne bo dala, smo se vsi trije bali teh "prasic". …/…/… V bistvu pa se je šlo samo zaradi denarja. Mama si je dolgo časa poskušala urediti rejnino, pa so vedno našli "izgovor", da je ni prejela. Šele potem, ko sem bila starejša od 10, se je uredilo tudi to. A so bili problemi tudi potem pri štipendiji, ko sem se vpisala na gimnazijo. Kljub temu, da sem bila v osnovni šoli odličnjakinja in so me celo "prasice" pohvalile, so mi grozile, da bo mogla babica vračat štipendijo in rejnino, če šole ne bom naredila. …/…/… V glavnem, jaz sem se jih grozno bala, ker me je bilo strah, da me odpeljejo stran od babice. Isto je bilo z bratom in sestro. Brat se jim je večkrat kar skril. Spomnim se, da je blizu stanovala ena starejša ženska, ki je imela v rejništvu po več otrok, tudi po 10. Ampak ona je res grozno grdo ravnala z njimi, pretepala jih je, jih stradala, otroci so res trpeli. A socialna (beri: CSDjevek) je njej dala vsakega otroka, tudi nam je grozila, da bomo šli k njej. Enkrat so ji pripeljali dvojčka. Sta ji ušla k moji babici, ki je vsak dan sedela pred hišo in se z njima pogovarjala. Ne bom nikoli pozabila, kako sta se ji oba ovila okoli nog in jokala, da od »tete Hanike« ne gresta nazaj k dodeljeni rejnici. "Prasice" pa so jih strgale od moje babice stran in jih peljale nazaj. A nista dolgo ostala tam, ker sta še večkrat zbežala, zato so ju odpeljali v Višnjo Goro.«

Ja, to – spoštovani bralci, spoštovani Slovenci – je ta ženski sadizem, ki se ga je treba bati, in ki zna biti pogosto bistveno hujši  in drugačen, bolj »subtilen«, od moškega. Lahko bi operiral z imeni teh socialnih delavk in izdal tudi mesto CSDja, pa ne bom. Želel bi le opozoriti, kako spodletelo je koncipirana psihosocialna stroka in celotna paradigma v Sloveniji.

Bi pa za konec rekel, da mora CSD Murska Sobota pod nujno »pod lupo«. Petra Stefanoskega pa pozivam, da kot inšpektor preveri, kaj si je upala početi »strokovna ekipa« murskosoboškega CSD, ko je mamici Vesni in očku Milanu in 12-letni sestrici na nečloveški način (iz šole) ugrabila 6-letnega Tiana. Anja Kopač Mrak pa je rabila 14 mesecev, da je družini/mamici sploh odpisala … »Veš poet svoj dolg«, bi svetoval njenim bližnjim, predvsem očetu Anje Kopač Mrak.