Tole bo zadnji del mojega pisanja o psihopatih in sociopatih. Pred časom sem že pisal o psihopatokraciji . Leta 2013 takole: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/psihopatokracija/83260

In leta 2015 pa tudi takole: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/121988/psihopatokracija-legebitrovske-manjsine

Še vedno bom tematiziral psihopate, ki so na »koristen« način vpeti v družbo, v sistem (preko gospodarstva, politike) ... Družba – vsaj trenutna in v tem trenutku – brez njih t. r. ne bi mogla funkcionirati. Narava človekove duševnosti je pač takšna, da predstavlja živalsko-agresivni del (imenovan Ono) daleč največji del človeške psihe. Zaradi narave Onega (angl. Id) je človek v bistvu in v izhodišču najzlobnejša žival. Šele Nadjaz (vest, moralna instanca) je tisti, ki iz pobesnele zveri človeka naredi človeškega/humanega. V vsakem človeku v vsakem trenutku »spi« najbolj krvoločna zver, ki se lahko v vsakem trenutku zbudi in pobesni v najhujši možni obliki (in človek postane »začasni psihopat«). Predvsem Nadjaz je tisti, ki ob podpori Jaza, lahko nevtralizira eksplozijo Onega. No, tudi (Freudovo) načelo realnosti – torej kruta vsakdanja realnost – je pogosto tisto, ki ji Jaz vzame v obzir, da »umiri« ekscesnost Onega. Ravno Ono je tisto, ki daje osnovni zagon in krila človeški psihopatiji. Zato je treba poudariti, da ima vsak človek – če je primerno sprovociran (»ujezen«) – lahko svoje psihopatske ekscese v občutenju in ravnanju. Vsak človek – še posebno moški (zaradi Ojdipa in kastracije) – lahko postane hud (manifestni) psihopat, pač takrat, ko Ono preplavi Jaz, in za vpliv Nadjaza takrat Jaz postane nedojemljiv. No, z ženskami je podobno, le etiološko jedro je (zaradi Ojdipa in kastracije) drugačno. Ampak, pri normalnih, nepsihopatskih ljudeh »začasna psihopatskost« mine. Pravi psihopati pa imajo svojo psihopatijo vtkano v »BIOS«, torej v (infantilno) jedro svoje duševnosti/osebnosti.

Moška »navidezna« psihopatija se napaja predvsem iz falične faze psihoseksualnega razvoja, katere inherentni del sta Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks. Moška agresivnost in testosteronskost začinjena s sadizmom se napaja prav iz tega obdobja – s tem, da svoje doda tudi (osnovni) t. i. analni sadizem. Pravilno razrešen Ojdipov kompleks – torej, ko je »mali Ojdip« poražen s strani (kastracijsko pretečega, vendar v osnovi »dobrega«) očeta – je tisti, ki v dečka/moškega naseli dispozicijo, na kateri lahko (ob primerni provokaciji) »pravi« moški testosteronsko, torej »psihopatsko« (začasno) pobesni; in mora pobesneti (ker to sodi v paket normalnega, torej »pravega« moškega – moškega, ki ima v svoji duševnosti sicer tudi močan Nadjaz). Ampak Nadjaz v največjih »provokacija« vendarle nima »veta«, pač pa kvečjemu sinergira z Onim. »Pravi« (funkcionalno odrasel) moški, oplemeniten z močnim Nadjaz, v določenih situacijah mora ravnati na videz (in začasno) psihopatsko, ker je to del njegove normalnosti. Ravno zato je »pravi«, torej normalen moški tudi tisti, ki ubija, če (vojna) situacija to od njega zahteva – in postane v svoji začasni in navidezni »psihopatskosti« t. r. (družbeno, domovinsko) koristen.

V luči povedanega naj omenimo »koristne psihopate«, ki so pripomogli v raznih »pravičnih (domoljubnih, narodnoosvobodilnih) vojnah« do zmage. Npr.: v NOB so na naših tleh blesteli številni partizanski narodnih heroji. (No, tudi med domobranc bi se verjetno našli »narodni heroji«, če bi si oni pisali zgodovino). Mnogi so padli – beri: umrli so hrabre smrti – nekateri so preživeli ... Režim in sistem, ki se je po vojni t. r. samodejno in spontano ustvarili, je bil, vsaj delno in po vsej logiki, kontaminiran ravno s psihopatijo najbolj hrabrih borcev/partizanov (in njihovih poveljnikov). Povojnih pobojev verjetno tudi ne bi bilo v tako sadistični obliki, če ti psihopati (njihova glavna »odlika« je, da so brez Nadjaza, vest jih ne peče), ne bi bili inkorporirani v sam (vojaški) sistem. Vendar: tudi mnoge »domoljubne« vojne bi potekale popolnoma drugače, če ne bi bilo teh najbolj krvoločnih vojakov/vojščakov/bojevnikov (»narodnih herojev«) – in ravno ti krvoločneži so imeli zagotovo psihopatsko osebnostno strukturo, prežeto z obilico sadizma, ki je imel sociopatske učinke (v primeru naše NOB tudi po končani vojni). Napačno bi sklepali, če bi rekli, da je bila največja odlika vseh teh »narodnih herojev« – torej najbolj pogumnih in krvoločnih vojakov (izvzeti torej niso ne NOBjevski partizani, ne domobranci) – visoko stopnjo narodne zavesti in domoljubja ter močna moralna razsodnost. Glavna odlika vseh teh herojskih voj(šč)akov je bila – po mojem iskrenem teoretskem prepričanju – ravno psihopatija. V luči povedanega hitro postane koncept »narodnega herojstva« vsaj malce moralno sporen. Psihopatija je sicer (načeloma) glavni derivat patološkega/grandioznega narcizma – čeprav: pravi patološki narcisi ne morejo ravno blesteti v krvoločnih bitkah, ker imajo raje sebe kot (manifestne) »višje cilje« (reje so poveljniki, komandanti … – v smrtno nevarne neposredne bitke pa se neradi spuščajo). Sodobne armade dandanes verjetno/zagotovo niso ravno prežete s to teoretsko zakonitostjo, in nevarno bi bilo, če bi bile (v mislih imamo npr NATO). Marsikakšno »partizanstvo« (in tudi »domobranstvo«) – tudi tisto v II. svetovni vojni – pa je bilo vendarle prežeto s teoretsko paradigmo, ki smo jo bežno tukaj nakazali – torej, da so bili doslej v mnogih vojnah najbolj borci/vojaki prav psihopati. Izjema je bila verjetno I. svetovna vojna, predvsem zaradi frontne paradigme bojevanja. Po tej plati je bila I. svetovna vojna bolj »normalna« od II. svetovne vojne. Oz.: v I. svetovni vojni psihopati verjetni niso ravno (paradigmatsko) izstopali. Takrat so bili z vidika psihopatije (in sociopatije) problematični bolj vojaški voditelji/oficirji (generali) – npr. tisti, ki so poveljevali v napadih s strupenimi plini oz. dajali ukaze za napade z vojnimi plini/strupi.

Pravi vojaški psihopati so se verjetno krvoločno bojevali in poveljevali v vseh vojnah v človeški zgodovini. Kakšen kozak Taras Bulba ali starogrški vojskovodja Aleksander Makedonski v moralno-psihološkem smislu verjetno ni mogel biti povsem normalen.

Pripomniti pa velja, da biti »krvoločen« v vojni, ki je treba braniti domovino (svoje dom, družino) je z vidika psihopatije in moralnosti čisto nekaj drugega, kot če je nek (krvoločni) vojak/vojskovodja vpet v vojno daleč stran od svojega doma, domačega ognjišča, svoje domovine. V nemški vojski med II. svetovno vojno zagotovo niso po psihopatski plati »blesteli« navadni vojaki, pač pa kvečjemu vojskovodje, poveljniki/oficirji/generali, s psihopatsko-sociopatskim Hitlerjem načelu. Okupatorski vojaški sistem (npr. nemški/nacistični) je bil nekoč že naravnan po določenih kriterijih, ki so jih po eni plati (verjetno) prej izpolnjevali in (sadistični) psihopati in (narcistični) sociopati (vtkani v oficirske vrste). Po drugi plati pa so dobro funkcionirali ubogljivi, torej sugestibilni normalni »mali« ljudje (moški), ki kakšnih posebnih psihopatskih nagnjen zagotovo niso imeli.

Ameriški socialni psiholog Stanley Milgram je zaradi grozot, ki so jih v II. svetovni vojni (predvsem v taboriščih) počeli ravni ti »mali« ljudje, torej povsem normalni moški, izvajal številne psihološke eksperimente, v katerih je dokazoval, da lahko v (začasno) psihopatijo zapadejo – ji podležejo – tudi povsem normalno/običajni ljudje. V določenih situacijah se (začasno) spremenijo v krvoločne sadistične pošasti, ki so sposobne najrazličnejših krutosti in sadizma. S psihoanalitičnega vidika bi se dalo reči, da je to povsem logično in jasno. Osnovni sadizem ima pač »analne« temelje. Izjeme v tovrstnem podleganju »začasni psihopatiji« so kvečjemu nesugestiblini in fukcionalno odrasli ljudje – tisti, ki imajo razvito postkonvencionalno stopnjo moralnega razsojanja; večinoma so to moški.

V tej luči je treba razumeti tudi »psihopatijo« in povojnih pobojev (tudi posilstev). Enkrat bo treba nehati kriviti socialistični (boljševiški/marksistični/komunistični) sistem kot glavno zlo našega in tudi kateregakoli (totalitarnega) svetovnega socializma/komunizma, pač pa je treba – enkrat za vselej – spoznati, da je narava človeške (onojevske) psihopatije/sociopatije tiste, ki je v vse družbene sisteme vtkala »patijo«. S socializmom – samim po sebi – ne bi bilo nič narobe, če ga ne bi »prakticirali« (beri: bili vanj vtkani) psihopati/sociopati in ga tudi izmaličili. Marx se je obnašal, kot da bodo komunistično družbo tvorili moralno razsodni ljudje; in ravno na tej točki se je močno uštel. Najvišjo stopnjo moralnega razsojanja ima v normalnih družbah največ 20 odstotkov ljudi (predvsem moških). Latentnih psihopatov in sociopatov, ki blodijo po tej zemeljski obli po vseh sistemih in država pa je malo morje. Če ne bi bilo materialnega pohlepnih in psihopatov/sociopatov tudi kapitalizem (sploh) ne bi bil tako sociopatski kot v osnovi je – še posebej, če gre »divji« za divjo verzijo/derivat. Kapitalizem brez psihopatov/sociopatov sploh ne bi funkcioniral. Osnovna brezrazredna družba je postala razredna ravno zaradi sociopatsko nagnjenih psihopatov. »Praljudje« so bili t. r. vsi nekakšni »mali psihopati« – ker so imeli pač slabo razvit Nadjaz. Na to zakonitost nas je opozarjal prav Freud, s pripombo, da so bili praljudje epidemično nevrotični. Sužnjelastništvo je bil zato skrajno psihopatski/sociopatski sistem; sužnjelastniki so bili (množično) t. r. brez Nadjaza in posledično tudi brez sočutja. Odpravo sužnjelastništva sta poganjalo sočutje – predvsem žensko – verjetno pa tudi (filogentsko) razvijajoči se (moški) Nadjaz. Kar se tiče osnovne človekove brezsrčne živalskosti (onojevskosti) in moralne izprijenosti (odsotnosti Nadjaza), ni bilo nič drugače s fevdalizmom. In tudi kapitalizem po tej plati ni izjema. Nefukcionalnost in neoperativnost socializma in njegov posledični propad pa je dokaza, kako je kapitalizem (s katerim je socializem povsem neuspešno tekmoval) v bistvu zadnja stopnja družbenoekonomske ureditve, ki jo moška psiha (ki funkcionira na temeljih Onega) še tolerira. Freud je to tezo/»dejstvo« izpostavil ravno v času »modnosti« boljševiške Oktobrske revolucije (v svojem spisu Nelagodje v kulturi iz leta 1930). Ravno Freud je t. r. »takoj« napovedal propad boljševiškega socializem/komunizma ravno zato, ker je vedel za razsežnosti »patologije« Onega in kronično nemoč Nadjaza.

V luči povedanega bi se bilo enkrat za vselej potrebno zavedati (še posebej na slovenski politični desni), da naj se povojni poboji in vsa krutost režimske totalitarnosti neha pripisovati samemu sistemu, pač pa osnovni človekovi moralni pokvarjenosti, izprijenosti, njegovi živalskosti oz. »onojevskosti« in psihopatskosti/sociopatskosti nekaterih glavnih akterjev, česar Nadjaz ne more krotiti (svoje je seveda opravila tudi sugestibilnost kot pogosta človekova psihična lastnost mnogih ljudi). Levica posebej tista, ki jo »furajo« »nedonošeni« mladici iz slovenske Združene levice nima perspektive, ker: nasproti tako opevanega »demokratičnega socializma« stoji svetovni (»divji«, dalo bi se mu reči tudi »psihopatski«) kapitalizem, proti kateremu se pač ne da zmagati, niti se mu ne da biti konkurenčen – razen, če se ne bo (zaradi svojih t. r. psihopatskih temeljev) kar sam implozijsko sesul. Največ, kar se da v tem trenutku narediti, je, da kapitalizem družno – skozi politiko – naredimo za revne ljudi bolj znosen, manj psihopatski/sociopatski. Trenutna slovenska (združena) levica tega ni sposobna narediti, ker ima znotraj sebe inkorporiranih preveč moralno neodgovornih ljudi – da ne rečem(o) psihopatov/sociopatov – ki npr. ne vedo niti to, da sta spola različna. Njihova (psihopatska) obsedenost z enakostjo – vedeti moramo, da je ravno (Združena) levica kronično in epidemično prežeta s feminizmom in njihovimi pajdaši (LeGeBiTrovci) – bo slej ko prej povzročila, zanje destruktivno, implozijo.