Tako se mi je oblikovala misel - Boga iz cerkve!

Vem, marsikomu se sliši to grozno - in to iz mojih ust ... taka misel spravi ljudi v začudenje, le kaj je z Ano!? :)

Zdi se mi, da je nekaj ljudi, ki sem jim to rekla, vsaj v mislih stopilo korak nazaj ...

Ampak še kako resno mislim!

Imam verouk, in to zelo rada!

Jasno mi je, da verouk ni učenje na pamet, vem, da se verovanja samega ne naučimo, ni spravljeno v predpisih in molitvah na pamet. Resnična vera je tesno povezana s praktično ljubeznijo!

Bog je z nami vsak trenutek ... na nek način ga le tedaj ni, ko ga nočemo imeti ob sebi, v sebi! Ko ga ne vidimo, ker ga ne moremo ali nočemo videti! Seveda je vseeno Bog z nami, ampak naša svobodna volja nam omogoča, da Boga "za nas" tedaj ni. Tedaj, ko ga sami odstranjujemo, mu zapiramo "vrata srca".

Bog v cerkvi? Ja, seveda je tam. Tudi tam. Ampak ne samo tam! Na srečo! Na srečo je Bog vedno z nami!

Ugotavljam, da kakšni ljudje, čeprav se imajo za kristjane, za katoličane, ne hodijo v cerkev.

In tako je še bolj potrebno, da Bog ni "zaprt" v cerkvi, temveč da ga "spravimo" ven iz cerkve! Da bo med nami, z nami!! Da prepaja naša življenja z ljubeznijo!

Povabimo ga v svoja življenja, vsak trenutek ga kličimo, ga sprejemajmo!

Hoditi redno v cerkev je nekaj dobrega ... ampak ni dovolj za to, da smo res kristjani!

Večkrat se spomnim zgodbice, ki mi jo je povedala mamica enega mojega učenca:

Neka mama je pri spovedi povedala, da ni bila pri maši.

Duhovnik ji je rekel: "Kaj mislite, gospa, da Bog sedi pred cerkvijo in dela kljukice, ko prideš v cerkev? Bog vendar ve, kako je z vami, da imate družino, majhne otroke ...!"

Prijateljica, ki je nuna, mi je povedala o nekem svetniku (duhovniku) - pa se ni spomnila, o katerem -, da je neki mami, ki je prišla k maši, rekel: "Kaj pa ti tukaj delaš!? Ti imaš vendar veliko majhnih otrok in imaš cerkev doma!"

Ne odganjam ljudi iz cerkve, ne, res zelo vesela sem tudi vseh svojih veroučencev in njihovih družin, ki jih tam srečujem, želim pa poudariti, da ni dovolj samo hoditi v cerkev! In ker marsikdo tja ne gre ali pa gre le redko, je še bolj pomembno, da se zavedamo, da je Bog tudi zunaj!

Ob tem sem se spomnila še na eno zgodbico, mislim, da je De Mellova, govori o ženski, ki je pogosto hodila v cerkev, "bratov" pa ni niti opazila. Nekega dne je, ko je hotela odpreti vrata cerkve, naletela na zaklenjeno cerkev - in potem je opazila listek: "Sem zunaj. Jezus."

"Po njih delih jih boste spoznali!" pravi Jezus. Njegove učence, kristjane, bodo spoznali po tem, če bodo delali dobra dela!