Ko smo videli, da ne kaže, da bi se atovo stanje v varnem zavetju doma izboljšalo, smo počasi - bolj ali manj radi - sprejeli dejstvo, da je ata pravzaprav odhajajoč …umirajoč ...

Nismo vsega vedeli o njem, nismo vedeli, kaj natančno ga boli v trebuhu, nismo vedeli, kaj je čemu vzrok. Nismo vedeli, ali ne pije, ker ne more več zaradi bolezni, zaradi izsušitve … ali ker je preprosto prišel čas za slovo od tukaj … Kaj je čemu vzrok, kaj v kaj drugega vodi …

Bi zdravnik mogel kaj ugotoviti brez dodatnih preiskav? Na oddelku, kjer je ležal po padcu, so ga preslikali, in rekli, da so kosti cele. Kaj zdravnik vidi? Kosti? Je to človek? Je to vse? V zdravstvu je marsikdaj tako, da vidijo izvide in po številkah v njih VEDO, kako je s telesom, drugo jih pa večkrat ne zanima …

Kje je Marie Curie, ki je z rentgenskim aparatom v 1. svetovni vojni potovala po fronti in pomagala poškodovanim vojakom …? Ona je z aparatom prišla do bolnika, danes pa mora bolnik 30, 50 km ali kolikor že je daleč do urgence. Na pot v rešilnem avtu, privezan na nosila, prisiljen v ležeč položaj na hrbtu, brez opore za roke (ata je iskal oporo po steni, tipal naprave okrog, ker je potreboval oporo), ozko ležišče, brez opore, brez stranic … brez varnosti …

A zdaj je ata doma. Ob misli, da bi klicali strokovnjake, da povedo, kaj mu je, me je bilo groza ob misli, da bi ga spet naložili …  spet odpeljali … Reševalna vozila res niso do bolnikov prijazna vozila, sploh ko gre za bolnike z bolečinami. Bolnik je tovor … In če ima pretres možganov, mu pot v rešilnem avtu po slabih cestah morda stanje kvečjemu poslabša … Joj, zakaj ni diagnostike na domu? Res danes to ni mogoče?

In tudi če ga bi kam odpeljali, kam pravzaprav, mu bi potem lahko kaj pomagali? Bi mogoče ugotovili, kaj je tisto, kar ga boli? Je bolan zaradi tistega »neznanega«? Bi bilo zanj to dobro … ali pa bi ga vse skupaj le še dodatno zmedlo in se bi mu poslabšalo stanje zavesti?

Skupna misel, mislim, da res nas vseh najožjih je: »Ata ostane doma! Nikamor več, ampak res nikamor več ga ne bo nihče odpeljal!«

Patronažna sestra Barbara nam je zelo človeško in strokovno prisluhnila. Pojasnila nam je nekaj stvari, nas pripravila na to, kar nas (verjetno) čaka. Ata ni skoraj nič več pil, ni mogel, in smo patronažno sestro vprašali, če lahko ona nastavi infuzijo. Pa je rekla, da bi ne naredili usluge našemu očetu. Le podaljšali bi težke čase. Zrušili bi naravni ritem umiranja.

Potem smo se pogovarjali še zunaj ... ni potrebno, da ata vse sliši …

»In potem, ko bo … ko bo konec, ko bo umrl, ga ne bodo nikamor odpeljali?«

»Nikamor,« je rekla.

Moj oddih. Rešilca in bolnišnico sem doživela kot veliko grozo, tako da se mi zdi neskončno dobro to, da ata ne bodo nikamor več odpeljali! V tem življenju. Nihče več ga ne bo mučil.

»Kam sporočimo, ko bo umrl?« sem vprašala patronažno sestro zunaj pri avtu. Pri atu takih stvari nismo govorili. Dala mi je telefonsko številko sodne medicine.

Naš cilj je postal atu olajšati življenje zadnjih dni. Kaj vemo, koliko jih je še pred njim … Prejšnje dni sem poudarjala vključevanje v nego tudi drugih domačih, da bi lahko ata negovali tudi, ko mene ne bo pri atu … Zdaj smo mu skušali predvsem lajšati tegobe, ki so bile. Jasno mi je bilo, da je moje mesto samo tukaj.  

Obvestili smo vnuke in še koga iz ožjih krogov. Tudi domačega duhovnika smo poklicali, podelil je atu bolniško maziljenje, skupaj smo še molili ob atu. Zvečer smo ob atu molili domači, molili in peli. Tudi otroci so bili ob njem, kolikor so želeli in mogli … Nekateri so prihajali čisto do ata,  drugi včasih le do vrat. Nekateri niso tedaj bili fizično blizu. Eden od vnukov je pripovedoval atu čisto od blizu, skoraj na uho … kot bi bila zarotnika, kot da imata neko svojo skrivnost … ena vnukinja je raje sedela malo stran …

Enega zadnjih večerov smo atu še nazdravili z vinom in tudi njemu dali par kapljic vina. Vedel je, kaj je okusil!

In potem je prišla zadnja noč. Bila je tretja noč, ki sem jo bolj ali manj prebedela, večji del sede ob njegovi postelji.

Zadnjo noč sem naenkrat spoznala, da zdaj pa gre čisto zares, da zdaj se pa začenja res zadnji del umiranja.

Ata, tukaj sem. S teboj sem.

Ni me bilo strah, ni mi bilo težko biti sama, ampak stalno me je vznemirjala misel, da bi mogoče lahko še kako drugače atu pomagali, prej … morda potem ne bi zdaj umiral. In tudi misel, če res atu pomagam na zadnji poti … pri odhodu od tu … bi lahko naredila kaj bolje? Bi mu dala močne analgetične kapljice, ki jih je zdravnik predpisal pred enim ali dvema dnevoma (po opisu, ne da bi bolnika videl)? Doslej jih ni dobil, velika težava je to, da komaj kakšno kapljico more popiti … Da mu ne bi ostal v ustih zoprn okus zdravil? Kako bi vplivalo to na dejansko stanje? Prejšnji večer je bruhnil nekaj temnega. Kaj???

Če mu dam kapljice, ga potem res ne bo nič bolelo? Ali bo vplivalo na zavest? Večkrat sem slišala v hospicu, da bolnik, ki ima »preveč« zdravil, ki vplivajo na zavest, težje umre … V resnici je umiranje in lastna smrt tudi dejanje zavesti. Potrebno je urediti svoje življenje, da človek lahko umre. Tako nekako.

Če torej zdaj dam jaz te kapljice svojemu očetu, ali bo z njimi povzročeno več dobrega ali slabega? Resnično želim očetu vse najboljše.  Želim mu, da umre z urejenim seboj. Takrat, ko je najbolj pravi čas zanj … To, da je bil duhovnik pri njem in mu dal bolniško maziljenje, »poslednjo popotnico«, je moja tolažba, upanje, ne verjamem pa, da je to dovolj. Verjamem, da naj bi človek uredil svoje »srce«, ga skušal uglasiti  z resnično pravo vestjo, tisto, ki je božji glas.

Kolikokrat sem v hiši hospica opazila oči bolnikov … tisti pogled, ki že gleda »tja čez«, hkrati je pa še vedno tu … morda je potrebno v zadnjih dneh podoživeti marsikaj, kar se je v konkretnem življenju zgodilo? Podoživeti odnose, svoje delo, svoja občutja. Morda je pogled skozi »smrt« drugačen? Morda kakšne stvari, ki so bolele, ne bolijo več?

Molila sem za ata, da uspe urediti tako, da bo res dobro zanj in za nas, ki ostajamo tukaj.

Pohitela sem še v drugo sobo zbudit brata, prav je, da je zraven ob atovi smrti, če želi biti. Takoj je prišel.

Ata je hropel. Zelo hropel. Vzglavje je imel zelo dvignjeno, da mu je bilo dihanje olajšano, kolikor je sploh bilo mogoče.

Bilo je težko, zelo zelo težko, vendar tudi na nek način zelo lepo. Nikoli se ne bi želela odreči temu, da bi bila s svojim bližnjim v težkih urah … razen če on tega ne bi želel. Mnogo težje bi mi bilo, če bi ne smela biti zraven, sploh če bi tedaj bilo umirajočemu zelo težko. Še zdaj mi je težko, ker nisem mogla biti ob mami - pred 18 leti! -, ko je umrla – pa sem bila tam vse dni zadnjega tedna, in zadnji dan tudi, ne pa zadnjo uro … Kolikokrat sem si rekla, da me pač ni potrebovala, jaz sem si pa želela, da bi me … (Morda pa me je ... pa nisem prišla, ker nisem mogla? Ali pa se je od mene poslovila, ne da bi jaz vedela?) Zdelo se mi je, da bi za najin odnos mati - hči bilo to potrebno … In nikoli najbrž ne bom pozabila občutka, ki sem ga imela tisto dopoldne, ko sem bila v bolnišnici ob mami, da moram biti tam. Ampak sem šla domov otrokom dat jest … Potem sem pa nepredvideno dobila v varstvo še druge otroke – ko sem bila že v vratih, da odidem od doma; svoje otroke bi tedaj pustila same, tujih nisem mogla - in nisem mogla nazaj v bolnišnico …

A zdaj sem bila pri svojem umirajočem očetu. Doma, v varnem okolju njegovega doma.

Ata sem vseskozi držala za roko, mu kdaj pa kdaj nežno in mirno govorila besede, za katere sem čutila, da so prave … »Ata, v redu bo, vse bo dobro ... Bog je s teboj ... Varuje te … Ne boj se … K njemu greš ... Mi smo tukaj, s teboj ... jaz sem pri tebi …«

V nekem času je umirajoči odprl oči (sicer je vztrajno imel zaprte že kar dosti dni, dva, tri tedne …). Pogled! Začudenje, presenečenje, morda strah? Stisnila sem mu roko. Kaj je videl? Svetlobo? »Onstranstvo?« Ja, je »tam«, obstaja »tam«. Obstajajo nebesa.

Zadnje tričetrt ure je bilo tako intenzivno, hropenje (res, kot porod! porod za drugam, za v novi svet!), da nisem mogla 50 m od hiše, do signala, da bi poklicala še drugega brata, moža in svakinjo, ki so spali v drugi hiši, malo nižje na hribu. Ko sem za trenutek stekla iz hiše, je ata zavpil »z močnim glasom«, neznanim, prej pa že teden ali dva skoraj ni bilo slišati glasu iz njegovih ust; takoj sem stekla nazaj noter in ga spet držala za roko. Ko sem ta krik kasneje omenila prijateljici s hospica, mi je rekla, da me je poklical!

Težko dihanje, hropenje, brbotanje v pljučih … prešinilo me je, da je to pljučnica … srce je bilo kot noro … Na vsake toliko spremembe v dihanju. Zastajanje. Spremembe v bitju srca, vendar je večinoma bilo vztrajno, precej enakomerno, pospešeno.

In potem trenutek, ki sva ga oba z bratom jasno prepoznala. Konec … Spogledala sva se, si z očmi rahlo prikimala.

Srce je sicer še bilo, tudi dihanje še ni popolnoma prenehalo. Srce kot zadnje je še »pelo«, »vibriralo« ... Treslo se je v shujšanem ubogem prsnem košu … Bila sem presunjena ob tem noro vztrajnem srcu ... Potem je vse obmirovalo.

Brat je ustavil stensko uro. 3.20. Do zdaj je zvesto tiktakala, Bog ve, koliko let že. Ata je uro kupil, ko sem bila jaz še majhna punčka. In ena redkih stvari, ki jo je v zadnjih časih jasno povedal, je, koliko je ura … ko je tik pred tem bila. Gotovo mu je tudi tiktakanje in bitje te ure dajalo občutek, da je doma. Na varnem.

Petek zjutraj je, malo čez 3. Mama je umrla na petek ob 15h, popoldne ob 3h …

Brat je potem prižgal svečo, dal jo je ven na okno. Tako sva povedala svetu, da našega ata ni več …

Tekla sem ven, da z mobitelom prikličem ostale odrasle domače, hitro so prišli. Skupaj smo uredili prostor, ata smo s posteljo prepeljali na sredino sobe, tja, kjer bo kasneje »oder«, »pare«.

Umili smo ga obredno, tako kot sem se naučila v hospicu. Z dodatkom dišečega olja. Oblekli smo ga v svetlo srajco in temne hlače. Oh, kako so mu bile hlače široke! Na noge smo nataknili nogavice, čevljev mu nismo obuli.

Okrog prstov mu je brat ovil rožni venec, jaz sem nabrala majcen šopek rožic in mu jih položila na prsi.

Zjutraj sem jaz klicala sodno medicino, brata sta pa urejala s pogrebno službo. Seveda pa se glede pogreba lahko ureja šele, ko patolog potrdi smrt.

Patolog je napisal, da je ata umrl zaradi morfoloških sprememb srca, to je mene prav prizadelo. Kakšnih sprememb neki, srce je bilo vztrajno in zvesto in kar ne bi nehalo!! Sicer pa – kako to patolog sploh ve? Vidi, da je človek mrtev, pogleda na hitro prsni koš in malo noge in to je to …

Občutek, da je star človek za zdravstvo le še številka, je bil prav moreč.

Ponovno sem bila hvaležna, da je ata doma!! Nikakor ga ne bodo odpeljali … živega, niti mrtvega, vse do pogreba.

Patolog je namignil, da obdukcija ni potrebna.

Mene je sicer zelo žrlo, kaj pravzaprav je bilo krivo, da je ata umrl, toda obdukcije tudi domači nismo želeli. Atu ne bi ničesar več olajšala.

Imela sem občutek, da ne dovolim nikomur več, da povzroči še kakšno bolečino atu … tudi po smrti se ga ne smejo več dotikati.

Potem so pripravili »oder«, "pare", pripeljali so krsto. Položili so jo zraven atove postelje na tla in »pogrebnika« sta si nataknila rokavice, da ata prestavita v krsto.

»A lahko jaz?« sem hitro rekla. »Ja,« je bil odgovor in potem sva ga dva domača prestavila v krsto. Ne, ata, nihče več te ne bo prestavljal, se te dotikal. Še vedno čutim, kako grozno me je prizadelo, ko so ga v bolnišnici privezali!!

Samo mi, ki te imamo radi, se te smemo dotikati. Četudi si mrtev!

Potrebno je bilo se zmeniti glede rož, domači smo se zedinili, da ata ne potrebuje veliko rož in da vsi otroci skupaj naročimo le eno veliko ikebano, temno rdeče vrtnice in rumeno oranžne gerbare vmes … In ikebano z belimi marjeticami v imenu vnukov, sedemnajst jih je.

Ko sem naročala, sem naštevala imena otrok, snahe in zeta, da napišejo na trak … In zase sem dala napisati ime iz otroštva … Čeprav ga tedaj nisem marala.

Ob krsti smo postavili dve skodelici z blagoslovljeno vodo, s pušpanovimi vejicami smo potem pokojnega ata pokropili. In prav tako ga bodo kasneje vsi, ki bodo prihajali na dom »kropit«. Moški, ki je postavil oder, je ob zaključku svojega dela začel naglas moliti, vsi smo se pridružili.

Medtem so se dogovorili že tudi, kdaj bo pogreb, najbolje je kazalo za nedeljo. Tisti julijski dnevi so bili zelo vroči, tedaj je potrebno pohiteti s krstnim pogrebom.

Brata sta se potem zmenila s sosedi, da bodo pogrebci. V našem kraju še vedno grob skopljejo sosedje, prav tako nosijo krsto pri pogrebu in po pogrebu jamo zasujejo.

Luč nosi ponavadi prva soseda. Tudi pri nas jo je, soseda, ki je prva po starem izročilu.

Včasih je bil tudi običaj, da je pri hiši, kjer imajo mrliča, »lonavka«, ta »lona«. »Lona« (se zahvali, reče: »Bog lonaj!«) vsakemu molivcu, ki je prišel pokropit pokojnika. Menda se ta navada opušča in tudi mi se tokrat nismo odločili za »lonavko«, smo pa sami prevzeli to vlogo. Tudi molitve smo vodili sami, tik pred pogrebom pa je na domu molila naprej naša teta, ki je to nalogo z veseljem sprejela, pred hišo pa je vodil molitev tisti, ki je tudi »pare« postavljal. Zvečer prvega dne je prišel na dom molit tudi naš župnik, to se meni zdi res zelo lepa navada, ki jo ponekod duhovniki res gojijo..

Zvečer smo še molili pri atu, potem smo se vsi odpravili spat; jaz sem pa spala spet – pri atu! Tako kot zadnja dva tedna. V istem prostoru, na istem kavču … le da mi zdaj ni bilo več potrebno biti pozorna na to, kako je z atom, kako diha, kaj potrebuje, stoka … pa tudi ura ni tiktakala. Tišina. Kakšna podarjena tišina. Sveče so risale podobe po stropu. Mirno sem zaspala. (Sva spala!) Ko sem slišala komarjev »bzzz«, sem pomislila, da ima ata tančico čez obraz in ga komarji ne morejo opikati! (Kakšni ljudje ne bi spali ob pokojnem … ampak v resnici nam hude stvari lahko naredijo le živi ljudje … in ne mrtvi …)

Kakšen blagoslov je vse to, da človek leži doma, umira doma, umre doma. Med svojimi. V svojem domačem kraju. In potem prihajajo sosedje, sorodniki, sovaščani, znanci … na dom, da pokropijo. Koliko ljudi je prišlo v tistih dveh dneh do nas. Koliko ljudi sem videla, ki jih že zdavnaj nisem več poznala, in jih ne bi spoznala, če bi se srečali kje drugje. No, še tukaj nisem vseh spoznala. Davek temu, da sem že zdavnaj odšla in da sem globoko ukoreninjena drugje tudi s svojimi veselji in dolžnostmi.

Sprva je bilo še zelo vroče, potem se je shladilo in deževalo.  

Težko mi je bilo ob opažanju, da se že dogajajo spremembe telesa, da so se procesi razpadanja že začeli … Želela bi si, da ata ostane "lep" ... četudi mrtev ...

En fantek, ki je prišel kropit s svojimi starimi starši, je vprašal, kje je slika tega, ki je umrl. Tedaj slike še nismo imeli. Potem ga je stara mama dvignila, da je videl pokojnika. Fantek je vprašal, če se je ata udaril! Stara starša sta fantka mirila, češ da naj bo tiho, jaz sem mu pa z veseljem povedala par stvari.

Mnogi ljudje otrokom ne pokažejo smrti. Ampak smrt je sicer težka reč, ampak del življenja. Ta fantek je bil čisto sproščen in – radoveden!

Kropit na dom je prišlo veliko ljudi – stara dobra navada … Kakšen človek je prinesel šopek rož, marsikdo sveče, nekateri so dali denar za mašo ali tudi druge potrebe. Koliko obzirnosti smo bili deležni …

Nedelja.

Nekaj čez 16. uro so se začele neposredne priprave na odhod od doma, na sam pogreb. Naša teta je vodila molitve v hiši. Zaprli so krsto. Pogrebci so bili pripravljeni. Soseda z lučko tudi. Moški, ki je pred dvema dnevoma pomagal pripraviti »oder«, je blagoslovil krsto, ki je bila zdaj že zunaj, pred hišo, s kadilom, sosed je pokropil.

Potem smo se odpeljali. Poseben sprevod. Veliko avtomobilov. 20 kilometrov na uro …

Ata, tvoja zadnja pot v Polhov Gradec! Kolikokrat si tukaj hodil, se vozil …

V Polhovem Gradcu »na Hribu« so že čakali ljudje, ki so prišli na pogreb, niso pa prišli na dom. Pograjski župnik, naš pater in ministranti so bili pripravljeni, da se obred začne. Sprevod je zavil po cesti proti cerkvi. Slovesen vstop v cerkev. Župnik in pevci so popestrili mašo, posebej hvaležna sem bila, ker so s petjem in tudi orglanjem sodelovali tudi najožji domači. Hvala tudi župnijskemu zboru!

Po maši smo šli na pokopališče. Prvič v življenju sem videla lovski pogreb. Po govoru enega od njih so prihajali drug za drugim, si snemali klobuke in vzeli smrekovo vejico izza traka in jo vrgli v jamo … v grob … Prav ganilo me je …

Naši otroci so tako lepo zapeli Benedicat!

Potem sem še jaz imela »govor«, zdelo se mi je, da morajo prisotni slišati nekatere stvari o atu! Da bodo vedeli stvari, ki jih mogoče niso! Kajti ata ni bil samo ta, ki so ga videvali, poznali, ata je bil tudi človek, ki je marsikaj težkega dal skozi … Ker je bil ata precej humoren, rad se je hecal, sem vpletla nekaj dogodkov, ki so atovo dobrodušnost … prostodušno otroškost pokazali – in zgodilo se je to, kar sem tudi želela: poslušalci so sicer jokali, a se tudi smejali. Vem, da bi se ata tudi smejal!

Kar nekaj ljudi je reklo, da je bil pogreb kulturni dogodek.

Pogrebščina. Srečali smo se sorodniki. Koliko je to vredno! Žalostno le, da so taka srečanja v glavnem le po pogrebih … Ko sem vodila molitev na začetku, sem čutila, da smo tam v atovem imenu in da je on z nami ...

Medtem so pogrebci jamo zasuli … V Polhovem Gradcu to naredijo sosedje in ne uradne službe!

Meni se zdi tako lepo to, da je vsaj ob smrti v tem kraju še vedno marsikaj čisto po starem!

Gre za sodelovanje soseske, za medčloveško pomoč!

V dveh tednih je potrebno toliko urediti grob, da je zemlja samo na »domačem« grobu in ne več zraven. Brat je naredil lesen okvir, ki bo zadrževal zemljo, ki je še vedno visoka, saj se bo dolgo posedala. Prvič v svojem življenju sem sodelovala pri takem opravilu. To mi je veliko pomenilo. Z lopatama sva prekidala precej zemlje in potem nasadila leseni okvir. Potem sva prelagala zemljo v okvir in ga krepko navrhala, ker je pač zemlje veliko, saj je v jami zasedla precej prostora krsta. Brat mi je povedal, da ko sta z atom to delala, ko je umrla naša mama, da sta odvečno zemljo naložila na traktorsko prikolico in jo prepeljala na drugo pokopališče, ki so ga tedaj še delali – kajti odnos do pokopališčne zemlje je nekaj posebnega! Te zemlje se ne sme dati nikamor drugam kot na pokopališče!

Ko sva z bratom tako urejala naš grob, sem v prsti videla tudi ostanke kosti in zob …

Misel: Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš!

Misel, kako je pomembno, kakšen odnos imamo do mrtvih, do smrti same, do (naše) minljivosti. Kako pomembno je, da spoštljivo pokopljemo naše rajne. (V naših krajih, v naši kulturi je tako, drugje pa spoštljivost do mrtvih izražajo drugače.)

Misel, kako je lažje sprejeti odhod svojega dragega človeka, če smem biti povsod zraven, tako v bolezni in umiranju kot potem v sami smrti in po njej.

Sem globoko žalostna, pa vendar mirna. In normalno vse delam, kar bi tudi sicer, le vesela sem, če sem lahko bolj sama, da lahko več razmišljam. In ljudem, ki ne vedo, da je umrl moj oče, mirno to povem, če se mi zdi potrebno. Tako lepo je, ko lahko povem stvari, ki so mi pri srcu. Očeta sicer nimam več … na tem svetu, sem pa hvaležna zanj … in hvaležna, zelo hvaležna, ker sem bila z njim do zadnjega …

P.S.: Danes praznuje moj oče svoj rojstni dan drugje ...