Članek
Novo srce
Objavljeno Sep 11, 2015

Enkrat sem, medtem ko mi je "na transfuziji" tekla kri, opazovala, kako mi odteka temna življenjska tekočina in pomislila na stare čase, ko so ljudem puščali kri zaradi zdravja. (Bolno kri? Odvečno kri? "Grešno", "hudobno"?)

In tedaj sem pomislila, kakšna kri odteka meni. Ali bo koristila prejemniku, prejemnikom? Jim bo pomagala samo fizično ali morda tudi duhovno?

Da darovalec krvi drugemu več kot samo kri, da tudi samega sebe, del sebe?

Da svojemu bližnjemu to, kar on je?

Gotovo je vsaj nekaj ljudem naklonjenega, saj sicer darovalec krvi ne bi bil - saj najbrž ne gre nihče na krvodajalsko akcijo samo zaradi malice, ki jo tam dobi, in še morda prostega dneva v službi?

Zanimivo, da ni ravno pogost izraz "darovanje", ampak za kri in organe ga pa redno uporabljamo!

Pretreslo in ganilo me je, ko mi je ena mama pripovedovala, kako je njen sin na pragu najstništva že razmišljal o tem, da bo daroval svoje organe ... Le nekaj dni za tem, ko je o tem govoril s starši, je umrl v prometni nesreči.

Kako so se me dotaknila pričevanja ljudi, ki so prejeli organ darovalca in zdaj lahko živijo, ko sicer nekateri verjetno sploh ne bi več mogli živeti, drugi bi pa komaj živeli ...

Tako mi je povedala ena gospa, katere sin je umrl in ob darovanju njegovih organov domači niso želeli vedeti, kdo bo prejel te organe. Čez več let jih je pa poiskal nekdo iz tujine, se jim predstavil in povedal, da je dobil jetra njihovega sina - povedal je, da vse od otroštva ni mogel polno živeti, odkar pa je dobil nova jetra, je pa kot nov človek.

Pred kratkim sem poslušala pričevanje moškega, ki je prejel novo srce. Omenil je, da je zdaj prav tak, kot je bil prej ... da ni zdaj drugačen človek. Drugačen je le v tem, da zdaj lahko polno živi, prej pa tega ni mogel, ker mu bolno srce ni dopuščalo.

Ob tem sem pomislila: "Verjetno je podoben človeku, katerega srce je dobil, pa ne čuti te drugačnosti!"

Kajti izkušnje posameznih prejemnikov novega srca govorijo o tem, da so se po operaciji zelo spremenili ... operacija je bila prava prelomnica, pa ne le s stališča, da so lahko zares živeli, pač pa tudi drugače, spremenili so se prav "znotraj" ...

Od tu:

Precej ljudi je z gotovostjo povedalo od dve do pet stvari, ki jih po presaditvi organa doživlja drugače, kot so jih prej - in za katere je potem dr. Paul Pearsall poizvedoval v družinah darovalca - in ugotovil, da so bile to značilnosti darovalca!
8-letna deklica je dobila srce 18-letnega fanta. Prej ni kazala nagnjenosti do glasbe, potem je začela skladati.

Mladenič, ki je dobil srce utopljenega otroka, je dobil tudi nerazumljiv strah pred vodo.

Neka ženska je po operaciji srca tožila o hudih bolečinah v hrbtenici, vse preiskave so govorile, da ni s hrbtenico nič narobe. A ko se je povezala z družino v prometni nesreči umrlega fanta, katerega srce je dobila, je zvedela, da je avto zapeljal čez hrbtenico tega fanta prav na mestu, kjer je njo bolelo.
Posebno zanimiv je primer 10-letne deklice, ki je dobila srce umorjene deklice. Od operacije naprej je imela deklica hude nočne more, tako hude, da so starši iskali psihološko pomoč zanjo. Med zdravljenjem je deklica podrobno poročala o svojih morah - o tem, kako jo nekdo ubija. Njeno poročanje je bilo tako pristno, da je psihologinja obvestila policijo; na podlagi dekličinih poročil so našli morilca umorjene deklice.


Kaže, da se v organih shranijo spomini. Prof. Gary Schwartz z univerze v Arizoni pravi, da je ključ do uganke prav srce. Srce je od vseh organov najmočnejši generator elektromagnetne energije. Iz srca izhaja tok z napetostjo 5.000 milivoltov, iz možganov pa od 100 do 140 milivoltov. Energija srca bi lahko dajala svetlobo majhne žarnice.
Magnetno polje srca je 5.000 krat močnejše od magnetnega polja možganov. Z občutljivimi napravami moremo zaznati magnetno polje srca celo 30 do 40 metrov daleč!
Energija srca potuje po vsem telesu in nosi s seboj vse informacije, ki jih potem prevzame vsak organ. In z darovanim organom gre spomin telesnih celic naprej v prejemnikovo telo.
Nevrotransmiterje, kemične snovi v možganih, so našli v možganih in v srcu. To govori o neposredni nevrokemični in elektrokemični komunikaciji, torej o več kot le nevrološki povezavi.
Torej se misli, občutki, strahovi, sanje ne nahajajo le v možganih, temveč tudi v srcu. In v srcu se vse to shrani, hkrati pa prenese tudi po telesu v vse druge celice.
Torej je srce veliko več kot le mišica, ki poganja kri po telesu!

http://www.24ur.com/novice/slovenija/srce-neznanca-mu-je-resilo-zivljenje.html

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107686/razmisljanje-po-krvodajalski-akciji

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107692/darovanje-organov-in-krvi

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107693/je-darovani-organ-le-kos-mesa-ali-kaj-vec

Nekaj lepega iz resničnega življenja: http://www.megasvet.net/vsebina/3516/Njen_sin_je_umrl_leta_2013,_tri_leta_pozneje_je_puncka_pristopila_k_njej_in_ji_rekla_naj_pritisne_na_plisastega_medvedka

Ob tem, ko je zašel pogovor k vodi, sem se spomnila na razne vode, ki so meni pri srcu, najpogosteje se ustavimo spotoma (na Primorsko) pri Dicovi vodi, včasih pri tisti pri Mariji v Suši, pa pri Zgagovi, potem pri Lucijini, enkrat smo šli pa celo po "grofovo" vodo. Tukaj o Grofovi vodi: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=183287

Sponko in Scagan, pozdrav obema, ko pa vse preberem, pa - morda - še kaj rečem! Zanimivo je, kam vse nas popeljejo misli! P.S.: Jaz sicer malokomu in maločemu verjamem ... in tako imam vedno polno dvomov, tako v uradno medicino pa v cepiva pa v zdravila, hkrati pa tudi dvom v alternativo. Nabiram čaje in hkrati dvomim :) Mislim nekako tako, da je v glavnem kar dobro, če smo "uravnovešeni" :)

Sponko hvala, tvoj primer dokazuje to, kako res je, kar doživljajo ljudje po presaditvi. Menda ima 30 % ljudi dlje časa (recimo kakšno leto) občutek, da je v njihovem telesu še nekdo. Takile primeri, ko pa nekdo počne in ima rad čisto druge stvari kot prej, so pa včasih prav smešne. Si predstavljaš, da svojega prijatelja poznaš "do dna" in mu prineseš darilo, ko ja natančno veš, kaj ima rad, npr. karto za nek koncert ... On pa tega sploh nima več rad :) Iz tvojega citata na koncu: "... Ni to uno, da bi ona bila Francozinja in bi jaz kar naenkrat znala francosko ..." Prebrala sem tale primer: Nek otrok (najstnik?) ni imel nobenega posebnega daru niti veselja za glasbo. Ko je dobil novo srce, je začel komponirati. (Dobil je srce glasbenika.)

S cagan, voda in spomin. Znanstveno dokazano? Sicer to, o čemer jaz govorim, ni ravno voda, pač pa kri in drugi organi :) Pregovor: Kri ni voda! :) Verz iz ene borbene pesmi: Kri ni bencin, krvi ne zmanjka nikoli! :D

Sponko in VinKos, zanimivo je to z vodo. Ampak če ima tudi kamen spomin, potem je voda v kamnu? ;)

VinKos, človek ni videc, pač pa slepec, če dan za dnem ne "puca" svojih "špegel", če dan za dnem ne počisti "prostorov srca". In razne motnje v razvoju so lahko povzročile "cilindre" in če človek tega ne ve in si ne "poštima" oči ali pa stekel, lahko vidi tako, kot vidim jaz luno ... podvojeno, potrojeno ... Pač ne vidi pravilno, čeprav gleda in vidi ... Včasih izgleda, da mrtvi hodijo ... Pa ne zato, ker so oživeli ...

Anka, hvala za tvojo izkušnjo, ta je res iz prve roke! Morda je tudi pri ledvici tako, in sploh pri vsakem organu, da jo najlažje sprejema in "živi z novim organom" tisti, ki dobi organ sebi podobnega človeka. Tako npr. vem za pokojnega škofa Perka, da je eno ledvico daroval svojemu bratu, oba sta veliko let (več desetletij) po tem še dobro živela. Vsaj tako sem slišala reči. Škofa sem osebno poznala in kakšno z njim tudi rekla. Prejemnik novega organa se verjetno sooča tudi z vprašanjem, da on živi - nekdo drug pa ne. Ampak pri ledvici nekdo drug morda vseeno še živi, z eno ledvico. No, po moje je normalno, da človek razmišlja, da on živi, nekdo drug pa ne ... Hvaležen za svoje življenej, hkrati mu je pa lahko težko za darovalca ... morda kdaj celo čuden občutek - da je nekdo moral umreti zanj ...

Sponko - možgani niso kakšen trd disk, lupina okoli njih pa je trda . . . Podobni so orehu, nam najbolj primerni beljakovini. Hočeš reči, da se voda v nas spominja?

tudi tisti, ki dobijo ledvico darovalca se mnogokrat počutijo drugačne, meni je rekel moj pacient.....kot da nisem bil jaz.....in ne želi ponovne transplantacije, je raje na dializi....

Ivanka, kajne! O spremembi pa - morda je tako, da če sta si darovalec in prejemnik srca zelo podobna, potem gotovo ni tako močnih sprememb. Sicer so pa verjetno večje. Brala sem tudi o tem, kako se mnogi nekaj časa čutijo "dvojni", kot da je v njih še nekdo. Zanimivo, res. Lp

V uvodu knjige Ščepec vedenja so osupljivi podatki o zmožnosti pomnjenja te naše črpalke, ki ji izkušnja upravičeno pripisuje še marsikaj drugega - naši organi so zavezniški, ljubeči sodelavci, kakršni naj bi bili tudi mi med seboj - če hočemo sebi in celemu svetu dobro! Do smrti se bomo čudili in učili - ko nehaš s tem dvojim, si mrtev! Kristjani pravijo, da je Jezus glava, Marija pa srce Cerkve, erkace, hehe. Tudi v družinah in drugih kolektivih (zbirkah ljudi) je potrebno oboje - kako je živeti ob nekom, ki je brez glave ali brez srca ali z zmešano glavo in šibkim ali trdim srcem? Po njih delih jih boste spoznali, po dejanjih lahko sklepamo, koliko je kdo zdrav. In kakšna, katera (tele?)vizija se mu pred očmi odvija. Ker človek je videc ali slepec.