Na dušek sem "popila" knjižno zgodbo z zgodovinskim ozadjem: Orhanovo dediščino.

Zame dokaj neznan svet, Anatolija, Otomansko kraljestvo, v sedanjost je vstavljena zgodba izpred 100 let ...

Zgodba, ki govori, in še kako govori tudi skozi molčečo starko.

Postopoma njena zgodba vendar zagleda beli dan. Skoraj 80 let ni smela, ni mogla na dan.

Seba Melkonian živi v domu starih v Kaliforniji, v domu z imenom Ararat - po sveti gori v Armeniji, na kateri je po izročilu pristala Noetova barka. /.../

To je muzej živih, še dihajočih ostankov neke nepokopane preteklosti /.../.

Nobenega dostojanstva ni tukaj, pomisli Seba. Tudi nobene zasebnosti. Vedno kak tepec ali pa tepka moli glavo v tvojo sobo. /.../ Vsak je danes že amaterski zgodovinar. Izgovarjajo besede, kot sta priča in genocid, ter poskušajo zapolniti vrzel med njeno preteklostjo in svojo sedanjostjo, in to z besedami.

Ona s tem noče imeti nobenega opravka. Drugi stanovalci pa so podlegli uroku izpovedovanja. Taki so kot prastare čajne vrečke, pomočene v kalno vodo preteklosti; spet in spet ponavljajo svoje zgodbe vsakomur, ki jih je pripravljen poslušati. Kdo bi jim lahko zameril? Izgnali so jih iz domov, tokrat ne vojaki, temveč njihovi lastni bližnji, in jih strpali sem, v ta zvito poimenovani "dom", v njihovo drugo izgnanstvo. Sedi se zdi, da je po eni strani huje, kot je bilo prvič: zbirki strašnih spominov so pridali še velikanski sram preživetja, sram, ker živijo, toliko drugih pa je umrlo. /.../

Kadar se preteklost nabere v njej, Seda ve, da je ne sme izpustiti ven. ... Sedanjost umaže s krvjo in solzami iz preteklosti. Ne bi je motile luknje v spominu, ki pridejo s starostjo, a tisto, kar ji kljuje možgane, ji bliše le najbolj sveže spomine. Neprebavljeno preteklost pusti pri miru, pušča ji, da gnije, da razpada v njeni glavi. /.../

... tukaj med stanovalci doma Ararat so cenjeni kot ljudje, ki so preživeli genocid, ljudje, ki nosijo v sebi nepopisne grozote, ki so varuhi preteklosti svojega naroda.

.......

Pogovor ob razstavi v domu Ararat, Orhan in Ani.

"Zelo je impresivna," reče.

"Ja, nihče ne žaluje tako kot Armenci. /.../ Vsako fotografijo si prizadevam povezati z zgodbo, povedano v živo."

Zakaj bi hotela podobe pokvariti z besedami? pomisli Orhan.

"Namen je posneti glasove še živih prič. /.../ Prič genocida. /.../ Gre za to,  da damo našo preteklost na svetlo."

"Jaz imam svojo preteklost raje v temi," reče in se zasmeji. "Pod ključem." 

/.../

"Hja, preteklost lahko zanikujete, kolikor hočete, pa vseeno je del vas. Če jo priznate, dobite samo več moči. Skratka, zamislili smo si, da te zgodbe posnamemo za prihodnje generacije."

"Ne vem, kaj bi to dobrega prineslo," reče bolj sebi kot njej.

"Moja mati je mene hranila s svojim mlekom in z žalostjo. Iz njenega srca je stekla v prsi, skoznje pa v moje drobovje in tam je najbrž še zdaj. Ona je isto použila od svoje matere. Temu se zdaj reče medgeneracijska žalost. Mi temu rečemo, da si Armenec. Imam prijateljico, Kubanko, ki pravi, da prepozna armenske otroke v srednji šoli Glendale po žalosti v njihovih očeh. /.../ mi nimamo države, v kateri bi naš narod imel dom ..."

"Bolezen žalosti," reče Orhan.

"... res ni zdravila za podedovano žalost. /.../ Jaz sem že davno nehala poskušati ubežati tej žalosti. Sprejemam jo kot barvo svojih oči in široke boke. To je del mene."

"Ali o tem govori ta razstava? O tem, kako najti zdravilo za žalost?" vpraša Orhan.

"Ja, o tem, ali pa gre samo za to, da bi še bolj drezali v rano."

"Vi pa res znate ohranjati rano svežo."

"Nimamo izbire," reče Ani.

"Seveda jo imate. Lahko pozabite. Vsi drugi so."

"Nemogoče. To bi bilo izdajstvo."

"Kaj pa je spomin drugega kot podoživljanje neke izkušnje?" vpraša Orhan in pomisli na svojo preteklost. "Zakaj bi hoteli vse spet in spet podoživljati?"

"Ker se je zgodilo. Vse, kar imamo kljub zanikanju svoje preteklosti, je spominjanje. Tišina je sovražnik pravice /.../ Gre za to, da Turčija prizna genocid. Tragedije ne moreš preboleti, dokler storilec zanika, da se je zgodila. Zato so zgodbe prič tako zelo pomembne."

Res: Ker smo v so-odnosih, je še kako pomembno, kakšen odnos imajo do tragedij storilci. Zdi se mi, da je najtežje preboleti tragedijo, ki jo povzroči (naj)bližnji.

Slikca s spleta (Sivas)

Leta 1915.

Leto genocida nad Armenci v Otomanskem cesarstvu. Armence (tudi iz Silasa) izselijo ... Strašen pohod.

"Kje je zdaj vaš krščanski bog?" zavpije morilec s turbanom. Lucine pomisli, da je vprašanje pravzaprav na mestu. Nihče mu ne odgovori. Niti majrig niti misijonarka. Morda čutita, kar Lucine že ve, da boga zagotovo ni tukaj, če sploh kje je.

/.../

"Kaj boste pa jedli?" zaihti Lucine.

"To," reče majrig in pogleda v svoje roke. Bedros v mesečini vidi, da ima v rokah Novo zavezo. Majrigini elegantni prsti primejo list in ga iztrgajo iz knjige: zvok, ki se sliši, je kot klofuta v božji obraz. Zmečka papir, napravi majhno kroglico, jo dvigne in si jo da v usta.

"Kaj buljita?" vzroji. "Če bog ne bo požrl svojih besed, potem jih bom jaz zanj. /.../"

Kako razumljivo je, da se včasih, v strašnih dogajanjih, človeku prav vse podre ... vsako upanje, vsako zaupanje, vsaka vera ...

Učiteljica in misijonarka, ki spremlja izgnance, prosi poveljnika za vodo za te uboge ljudi.

"To nima nobene zveze z bogom," šepne gospodična Graffam. "Naj vas opomnim, da je Nemčija, vaš zaveznik v tej vojni, krščanski narod. /.../" /.../

Po skupni molitvi, ki se ji Lucine ni pridružila:

"Nisi se pridružila molitvi," ji ob koncu reče gospodična Graffam.

"Ne potrebujem molitve," reče Lucine.

"Vsakdo potrebuje molitev, Lucine."

Turek  (torej "nasprotnik" Armencev) Kemal razmišlja ta čas na bojišču:

V tej vojni ni nobenega smisla. Kako je lahko to sveta vojna, če naši zavezniki molijo h krščanskemu bogu, naši sovražniki pa so videti, kot da nosijo s sabo molilne preproge? /.../

Kako se je lahko tako motil, ko je mislil, da je streljanje z ostrostrelsko puško prijaznejša oblika ubijanja. V strelskih jarkih se možje spopadajo /.../ in vsa orožja v diviziji streljajo hkrati in v splošno smer proti sovražniku. Nihče ne more biti bolj prepričan, koga je zadela njegova krogla, ali če je sploh koga zadela. Kemal ima edini ostrostrelsko puško ... in ga obteži odgovornost za ubite, ko ve, katere ljudi je res ubil prav on ...

Fatma najde čisto izčrpano Lucine. Da jo reši, tvega svoje življenje ...

"Z mano boš živela. ..."

Lucine zajoče ob besedah boš živela. Po žilah ji steče utekočinjen bes. Udari žensko, tepe jo po obrazu, ramenih, po prsih. Ženska ovije svoje čokate roke okrog njenega telesa in jo stisne. Lucine se zvija in upira, dokler ji ne zmanjka moči in ji udi ne ohrominjo od žalosti. Tam, z glavo, pritisnjeno na ženskino obilno oprsje, in z rokami, pritisnjenimi ob boke, Lucine podleže življenju. Zdrsne na tla in ženska jo še kar objema.

"Ljudje nismo to, kar so nam naredili," ji šepne v uho. /.../

"Jaz sem Fatma in Alah te je poslal meni v varstvo /.../. Zlato ne izgubi vrednosti, če pade v blato."

...

To so delčki zgodb iz neke dežele.

Da bi mi našli v zgodbah več kot le neko preteklost.

Da bi našli življenje.

Tistega, ki je vredno!

* Modro obarvani so dobesedni prepisi iz knjige.

Aline Ohanesian: Orhanova dediščina

http://felix.si/zenski-romani/10903-orhanova-dediscina-trda-vezava-9789610026884.html