Prilika o nerodovitni smokvi.

Povedal pa je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ‚Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej; čemú še zemljo izrablja?‘ Ta mu je odgovoril: ‚Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal.‘« (Lk 13, 6-9)

Odločim se, da jo povem svojim malim učencem. Zdi se mi, da ima tako bogat nauk: vztrajati, biti potrpežljiv, narediti vse, kar je mogoče in zaupati. Tudi za nas starše ima sporočilo. Včasih kdo obupuje nas svojimi otroki, oja, obupuje včasih kdo nad sozakoncem, prijateljem .... nič ni od njega, se človeku zdi, nikoli nič ne naredi ali ne naredi prav.

Pa pride včasih ena dobra vzpodbuda in človek zbere moči in naredi ogromno iz sebe ...

Spomnim se na zgodbo o neki učiteljici, kaj vem, kje sem jo nekoč brala. Pripovedujem jo svojim učencem, seveda povem, da nisem gotova, če je v zgodbi vse tako, kot je v mojem spominu:

Neka učiteljica je imela vse učence zelo rada, vedno se je zanje zelo potrudila, veliko je vlagala v to, da jih res dobro nauči. Bila je prepričana, da ima vse otroke enako rada. A potem si je počasi morala priznati, da enega fantka res nima zelo rada. O njem je vedela samo, da živi z očkom sam, fantek je bil zanemarjen, ni delal nalog, v šoli ni sodeloval ... Ob njem se je čutila neuspešna ... Potem pa je prišel božič in precej otrok je učiteljici prineslo darilo. Nekateri so se hvalili s svojim lepim, razkošnim darilom. Tudi fantek je imel darilce, zavito v časopisni papir.

Učiteljica je bila radovedna, kaj neki je prinesel. Odvila je darilce, v njeni roki se je znašel star parfum, rabljen. Zadržala se je, da ni pokomentirala, in se fantku zahvalila za presenečenje.

In tedaj je tihi in vedno napol odsotni fantek zažarel, rekel ji je: "To je bil najljubši parfum moje mamice!"

Učiteljico je pretreslo. Potem je šla prebrat vse, kar je bilo o fantku že napisanega. In tako je zvedela, da je bil v 1. razredu fantek zvedav, radoveden, učljiv, delal je naloge ... a žal mu je potem zbolela mamica.

V drugem razredu se je zdravje fantkove mamice poslabšalo in fantkov uspeh se je tudi slabšal. Potem je mamica umrla. Fantek in očka sta ostala sama, sin je bil veliko sam, očka je cele dni delal. In verjetno sta oba, oče in sin, nosila v srcu svojo žalost, vsak zase.

Učiteljico je postalo sram, ker je bila doslej tako malo pozorna do dečka. Sklenila je mu pomagati, da bo spet postal živahen, vesel, radoveden učenec. Veliko ga je vzpodbujala, velikokrat ga je pohvalila ... in počasi se je srce malega dečka spet odprlo v zaupanju in veselju. Ta učiteljica je bila na nek način kot mamica temu učencu. Bila je potem njegova najljubša učiteljica vse življenje, tudi na vse svoje velike praznike jo je povabil, tako, ko je maturiral, ko je postal doktor, ko se je poročil ...

Ta učiteljica je bila kot tisti vinogradnik, ki je rekel, da bo še poskusil z nerodovitno smokvo, zaupala je v dečka, da zmore. Mu pa je pomagala, da je zmogel!"

Otroci me zbrano poslušajo. Kako zelo tiho so.

En deček, ki je sicer redko tiho in pri miru, počasi reče: "Jaz bi se kar zjokal." Čutim, da se ga je zgodba dotaknila. Zelo dotaknila. Zlepa ni tako čustven.

"Fantek je izgubil mamico ... Pa mu je učiteljica pomagala najti spet pogum in veselje."

"Ja, včasih kakšen otrok izgubi mamico. Pa mogoče dobi novo ... na nek način novo. Ta učiteljica je verjela v fantka. In on je potem res veliko naredil, uspešno je dokončal najvišje šole in bil dober v svojem življenju. Prav tako je vinogradnik verjel v smokvo, verjel je, da se splača še eno leto počakati na sadove. Še prej jo bo pa še obkopal in pognojil. Naredil bo vse, kar more."