"Dve punčki mava!" je bilo prvo, kar je prišlo do mojih ušes. Sprva nisem ničesar razumela, bila sem še čisto na "oni strani".

"Dve punčki imava!" Končno sem ugotovila, da me nekam peljejo in da je ob meni mož in nekaj govori. "Dve punčki ..." Sestra, ki me pelje, se pošali: "A bosta Petra in Pavla?" Kajti bilo je ravno na god svetega Petra in Pavla.

Dve punčki imava ...!!

Oooo, dve punčki imava!!!

"Kakšni sta?" povprašam moža. Čisto sem matasta, mož komaj razume, kaj sprašujem.

"Lepi!" pravi. Jaz pa bi rada zvedela, ali imata vse prstke, jih imata po pet na vsaki rokici in nogici? Pa ne zmorem vprašati. Zanima me, ali sta zdravi? Joooj, kdaj ju bom videla? Toliko mesecev sem čakala! Kje sta?? Ampak vpliv narkoze in verjetno tudi prestanih ur, v porodni sem bila kakšnih 10 ur, je premočan, da bi ostala budna.

Poniknem v spanje - s hvaležno mislijo: "Dve punčki imava!"

Kasneje se zbudim v sobi za tri mamice, le postelja ob oknu je zasedena. In zdaj sem tu še jaz. Čez nekaj ur pripeljejo še eno mamico po carskem rezu. Tukaj smo vse po carskem ... rodile smo na "cesarski" način. Jaz, ki sem vedno poudarjala naravno, naravno, sem zdaj tukaj - ne da bi sploh rodila ... Ampak te trenutke počivam in čakam, da mi pripeljejo otroka!

Zvečer prvi mamici pripeljejo otroka, da ga doji, nama s to porodnico, ki je prišla za menoj, pa ne pripeljejo otrok. Jaz, ki sem bila vzgajana v potrpežljivosti, ponižno čakam. "Gotovo mi bodo pripeljali deklici naslednjo rundo," si mislim. Ker sem zapovrh zdravstvena delavka, sem vedela tudi, kako včasih zdravstveno osebje ne mara vprašanj bolnikov ... in jaz, ki nisem marala biti tečna mama, sem čakala ...

Ko naslednjič, naslednji dan zjutraj, pripeljejo mamicam novorojenčke, dobita svoja otročka obe mamici, le jaz ne!

Joooj, kaj je narobe??

"Kje sta pa moja otroka?" vprašam.

"Vaši dve sta pa v intenzivki na 100 % kisiku!" mi pravi strežnica, ki čisti sobo.

Kaaajjjj???

To je bilo strašno ... Doživeti to. Kje sta moja otroka??? Kaj je z njima? Zakaj mi nihče nič ne pove??? Kje sploh sta??

Zakaj ni zdravnika, da mi kaj pove?? Kako ve strežnica, kaj je z mojima otrokoma, jaz pa ne???

Potem zvem, da so deklici premestili v drugo bolnišnico ... na otroško kirurgijo ... mene pa ne ... ker me po carskem rezu ne smejo.

Punčki na 100 % kisiku?

Eno leto pred tem, morda dve?, sem prav v teh sobicah dva meseca delala. Tako sem takoj vedela ... precej razumela. Poznala sem aparate, dihalne, aspiratorje, EKG itd. Tudi sama sem parkrat vzela kri dojenčku iz pete. Ampak meni se je otroček tako smilil ... In zdaj sta tam moji dve punčki!? Kako delajo z njima? So sestre prijazne? Hočem tja!! Takoj!!

Jokam, sprašujem, čakam.

Pridejo me pozdravit sestre iz materinske šole in pravijo, kako sta veliki moji deklici. 2300 in 2130 sta težki. "Celi babi," se nekdo posmeje.

Mene zanima pa samo to, kako je z njima.

Kako se počutita? Jokata? Sta žalostni? Sta zelo bolni? Kaj je sploh narobe? Bosta živeli? Bosta ... umrli??? Neee!

Potem pride v sobo moja zdravnica.

Poskuša s humorjem: "Ali zdravstvene delavke ne znamo roditi?" V sobi namreč sva dve zdravstveni delavki po carskem rezu ... Ampak tista mamica pri oknu ima v naročju svojega otroka!

Moje naročje je pa prazno!

Vizita. Zdravnik pove, da imata moji punčki težave z dihanjem in so ju zato morali premestiti. Jaz pa da še ne smem tja.

Jaz, ki sem bila vajena poslušati navodila, upoštevati predpise, tudi zdravniške (svoj čas je bilo zame sveto, kar so rekli zdravniki!), takoj vprašam: "Kdaj me boste premestili?"

"Peti dan. Peti dan po sekciji."

"Peti dan!?" Joj, kako dolgo je do takrat. Čisto sem iz sebe ... objokana, ampak "skulirana". Kako me žre, da nisem ob otrocih. Jaz bi ju morala zaščititi. Varovati. Jaz bi ju morala vzeti v naročje ... Potem bi bilo vse dobro.

Poštejem dni, aha, peti dan bo 4. julija. Takrat bom imela rojstni dan. 24 let. Kako lepo darilo bom dobila. Težko čakam, ampak ... se sprijaznim.

Ne razumem sicer, zakaj ne bi bila premeščena takoj ... saj sem jaz polna kondicije, ne jemljem ničesar proti bolečinam, vse naredim sama, ampak nočejo nič slišati o tem, da bi me prej premestili.

Dobivam neke injekcije, ki jih dajejo vsem mamicam po carskem rezu, ampak ker tiste injekcije sicer krčijo maternico, hkrati pa zavirajo nastajanje mleka (seveda jaz to vem!!), sprašujem, če res moram to dobiti. Sestra, ki mi zapiči iglo v tazadnjo, se mi opravičuje, da mora res dati. Mene injekcije bolijo, sestra pravi, da nimam nič mišice, nič špeha ... le kam naj mi da ...

Morda mene injekcije bolijo predvsem zato, ker se bojim njihovega vpliva na zaviranje laktacije? Vsekakor mi ob injekcijah tečejo solze ... medtem ko sem prestala operacijo polipov v nosu in prebrizgavanje sinusov s penicilinom brez vsakega sredstva proti bolečinam ... Ali pa je tako predvsem zato, ker tako silno težko čakam na otroka ... Ali pa, ker se je popolnoma zrušilo hormonsko ravnovesje, in v trenutku, ko bi morala dobiti otroka v naročje, sem ostala praznih rok ...

Ker hočem tudi jaz dojiti, prosim za "molzni stroj" in se mučim z njim. Ampak - nekajkrat v življenju sem res dokazala, kako sem vztrajna ... in zdaj bom tudi. Ko mamice v sobah dojijo (v tistih časih so pripeljali dojenčke hkrati v sobe in jih dali mamicam, po dojenju so jih pa spet odpeljali v sobo za dojenčke), grem jaz na oddelek, kjer imajo "molzni stroj" in kjer so sicer novorojenčki.

A zdaj so po sobah.

Toda ... tam je en dojenček. Ta ni pri mamici. Nima mamice? Opazim, da je otrok "prizadet".

"Zakaj pa ta novorojenček ni pri mamici?" vprašam strežnico, ki pomiva sobo.

"Ta je ostal tukaj. Mama ga noče."

Ubogi mali ... Drugačen ... ampak zaklad.

Postanem malo ob posteljici ... Vzela bi ga v naročje! Ampak ... ne smem. Morda bi ga pa smela?

Tako mine nekaj dni ... tistih strašno težkih dni čakanja.

Na srečo imam moža, vez med otrokoma in menoj. On sme iti na obisk k otrokoma ... jaz, mama, ne smem ... Kdo bi mogel to razumeti ...

(Se nadaljuje.)

------------

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/182416/zgodba-iz-porodnisnice-1

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/195326/zgodba-iz-porodnisnice-2

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/196065/zgodba-iz-porodnisnice-3