Strašno težko je čakati. Sploh ob tem, ker sem fizično čisto pri močeh, le v duši mi je težko, težko. O svojih dveh punčkah komaj kaj vem. Da sta na respiratorjih. Da sta na visokem kisiku. Tisto, da sta na 100 % kisiku, kar odmeva v meni. Sta v nevarnosti za življenje? Kdaj pa kdaj silno globoko začutim to grozo, vendar moram zaupati, da sta v varnih rokah. Moram.Sicer ne preživim, se mi zdi.

Sem kriva jaz? Tako kot ob vsakem splavu se tudi zdaj sprašujem, če sem kriva ... Sem se preveč premetavala tisto noč ... postelja je bila tako trda, vse me je bolelo, posebno kolki, noben položaj ni bil dober, zeblo me je ... Če se ne bi premetavala, morda ne bi prišlo do razpoka plodnega mehurja? Vprašanja, ki vrtajo. Vse bi naredila za svoja otroka ... pa nič ne morem.

Čakam, da me premestijo. Čakam na dovoljenje, da sem mama.

Obiskat me pride mamica, s katero sva bili skupaj na oddelku za patološko nosečnost. Tista, ki je bila osmič noseča, pa še ni imela otroka. Imela je rok poroda par dni pred menoj ... In jaz sem rodila 5 tednov pred rokom poroda. In zdaj je kar naenkrat rodila tudi ona. Sestre pravijo, da je pogost sovpliv - pri bližnjih. (Pri starih ljudstvih so imele ženske neke rodovine hkrati menstruacijo! O tem piše tudi v knjigi Rdeči šotor.) Če jaz ne bi rodila, verjetno tudi ona ne bi ... Rodila je zdravega fantka! Prvi njen otrok, ki živi!! Prvi od osmih! Kako sem vesela zanjo!

Kolikokrat se spomnim na svojo prakso pred leti prav v tej zgradbi. Spomnim se žalostnega vtisa v neki sobi. Praktikantke smo šle po sobah umit otročnice. In v eni sobi je bilo tako žalostno. Nisem vedela, zakaj je ta mamica tako žalostna. Potem šele so nam povedali, da ji je otroček umrl. Otročkov tedaj mamice niso imele pri sebi v sobah ...

Kako je bilo to žalostno. Biti mama in vendar biti brez otroka. Kot bi sama umrla. Vtisa iz tiste sobe se še vedno spominjam. Sama sem izgubila otroke v nosečnosti ... ampak vsi so bili še majhni ... nobenega nisem dobila v naročje ... Je tista mamica, ki se je spominjam, dobila otroka v naročje? V tistih časih so manj mislili na to, da bi se od umrlih vsaj poslovili ... Fizično poslovili ...

Končno napoči 5. dan po porodu. 4. julij. 24 let bom dopolnila malo pred poldnem. In videla bom svoji punčki! Nestrpno čakam vizito. Ker je praznik (državni praznik, dan borca), je vizita manj predvidljiva kot sicer. Končno prideta zdravnik in sestra.

"Zdaj me boste pa premestili," pravim.

"Ne, danes vas pa ne bomo premestili, praznik je, premalo osebja je na oddelku."

Pozijam! Zajamem sapo ... in mirno rečem: "Prav, kakor hočete. Bom pa sama šla ..." Prvič v vsem tem času sem upala protestirati.

"Vem, kje sta, bom že našla."

Naenkrat ni nobenega problema več, že pišejo papirje o premestitvi! Jojjj ... In če bi jaz ponižno počakala na naslednji dan, na navadni delovnik ...? Jojjj, a res ne vedo, kako je za mamo brez otroka!! Za mamo, ki se ji meša od skrbi, kako je z otrokom? Za mamo, ki se čuti, kot bi izdala otroka, ker je dopustila, da so ga ji odpeljali, čeprav je bila sama tedaj še v narkozi?

Hitro poberem svoje stvari, poleg teh za osebno higieno imam ročna dela, jopice, kapice, nogavičke, to sem pletla in kvačkala med čakanjem na porod. En par nogavičk je bil spleten za otročka mamice, ki je pričakovala osmega otroka. Imela sem tedaj samo živo rozavijoličasto volno. "Kaj pa če bo fantek?" sem ji rekla. 

"Saj je fantek, vem, da je, ampak dala mu bom te nogavičke, zraven pa temnomoder pajacek, to bo tako lepa kombinacija!" (Še l. 2016 se ob tej barvni kombinaciji vedno spomnim te mamice in njenega otročka! In ti dve barvi skupaj sta mi zelo ljubi!)

No, in zdaj me že peljejo ... Tja, kamor hrepeni moje srce.

K otrokoma, k mojim punčakama.

Ob meni je mož.

Namestijo me na oddelku otročnic, v sobi smo vse po carskem rezu.

Potem hitiva z možem do oddelka, kjer ležita najini deklici. Čas obiskov je!

Povedati morava vratarici, kdo sva in ona potem vpraša v intenzivno enoto, če smeta starša Kos tja.

Včasih se tam dogaja kaj zelo burnega, tedaj ne smejo starši noter, nobeni starši. To poznam izpred dveh let, ko sem tam delala. Pa tudi sicer niso kaj dosti naklonjeni obiskom. Že tako so obiski časovno zelo omejeni, starši ne smejo (ne smemo!) tam biti dolgo časa.

Končno se nama odpre prosta pot. Greva skozi hodnik A, tam so vedno najmlajši otroci, jaz sem prakso imela v hodniku B, kjer so večji otroci, tudi šolarji. Na koncu A hodnika so vrata v intenzivno enoto. Vrata v raj. V pekel?

Vstopiva.

Strah me je ... kako strah.

Tam na začetku hodnika na levi so ležalni vozički ... in ko sem tam delala kot sestra in ne kot praktikantka v srednji šoli (tja so nas poslali z našega oddelka, da se naučimo sestre več o intenzivni terapiji in prinesemo nekaj teh izkušenj na svoj oddelek), je včasih tam ležalo kakšno trupelce ... zavito v belo rjuho, čisto zavito ... in na rjuhi nalepka ... nalepka z otrokovimi podatki ... Tako me je groza, da bo tam kakšno trupelce ... O vem, gotovo trupelca ni tam, kadar dovolijo staršem priti noter ... In gotovo bi nama povedati, če ... če ... A vendar, stiska me od groze.

Vozički so prazni! Oddih. Izdihnem ... vdihnem. Potem so vrata levo ... soba za nedonošenčke. Dvojna soba. V enem delu so ponavadi bolj bolni otroci, v drugem "stabilni".

Umivanje rok. Seveda. Aja, seveda morava obleči posebne halje, preden vstopiva.

Končno smeva vstopiti v sobo ...

V prvi posteljici leži najin otroček. Moj otroček! Deklica B. Mil obrazek. Čisto bled. Glavico ima napol pobrito, da najdejo žile ... infuzija ... Ima kup cevk in žičk ... infuzija, ekg, stalno nekaj piska, seveda. Ima drenaže v prsni koš. Jooj. Koliko cevk. Respirator ji narekuje dihanje. Čutiti je mirna ... speča ... Si oddahnem.

Komaj se upam dotakniti otročka! Toliko vsega je okrog nje ... Drenaže me begajo. Skrbijo.

Potem me pelje mož do druge deklice, do dvojčice A, ona je v drugem delu sobe, za steno, torej je bolj "stabilna", takoj vem. Okrogel mil obrazek. Puhasti svetli laski. Očke ima napol odprte, mežika. A sicer se mi zdi nekako zasanjana, mirna, spokojna. Ima respirator, ki ji narekuje, kako naj diha.

Dotaknem se, pobožam ...

Videla sem ju! Vidim ju! Pri njiju sem. Končno sem nekoliko mama. Nobene ne smem vzeti v naročje, ne morem ju obvarovati hudega ... a vsaj malo sem pri njiju!

(Nadaljevanje mogoče sledi.)

---------

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/182416/zgodba-iz-porodnisnice-1

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/195326/zgodba-iz-porodnisnice-2

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/196065/zgodba-iz-porodnisnice-3