Ob osmih zjutraj stojimo na štartu ob jezeru v Misurini, nad nami se dviga veličastni Monte Cristallo, tam nekje visoko se šopirijo slavne Tri Cine, na drugi strani pa še en očak Sorapis. Skoraj 700 tekačev drgeta, jutro je hladno, čaka nas 20 oziroma 42 kilometrov poti. Po glasnem odštevanju počasi stečemo okoli jezera in navzgor med gore.

Končno se sprostim, za mano je precej kaotično jutro, ko nisem vedela, ali naj najprej budim otroka, ali naj jem in se oblačim, pa kuža je moral lulati, pa vse je bilo treba nahraniti, zmanjkalo je plina, da sem skoraj ostala brez jutranje kave. Potem smo odbrzeli iz Auronza do Misurine, kjer je že mrgolelo tekačev, ki so se v hladnem jutru ogrevali, jaz pa sem milo prosila Mihca, da bi popil kaj mleka, da me na dolgi poti ne bo tiščalo. Mastitis pred dobrim mesecem ni bil šala. Miha ni lačen, nazadnje si nekaj mleka izčrpam.

Pot se od jezera vzpne po asfaltni cesti, od koder kmalu zavije na blaten pašnik, ozki in blatni prehodi naredijo zamaške, nekateri živčno prehitevajo po koreninah in še večjem blatu. Počasi, v strnjeni koloni se vzpenjamo po strmem gozdu. Sem omenila blato? Ko se steza položi, olajšano stečemo, kolona se razpotegne, kmalu se tudi gozd razredči in ponudi se nam nor razgled. Levo od Cristalla se pokaže ljuba Tofana, nekje zadaj prepoznam mogočno Marmolado. Nebo je brez oblačka, gore žarijo v jutranjem soncu. Kot že tolikokrat sem srečna, da mi je dana ljubezen do gora, narave, gibanja.  Najraje bi vriskala, ampak energije nimam prav nič odveč, po smučišču se vzpenjamo do koče na Col de Varda, nato pa nad njo prav na sedlo in po strmih prehodih, kjer spet nastajajo zastoji, nazaj skoraj mimo koče in po lepi makadamski cesti, ki nas po nekaj kilometrih privede do naslednje koče Citta di Carpi in prve okrepčevalnice.

Do sem (skoraj) vse lepo in prav. Kmalu pa se začne drugačna pesem. Sledi tehnično nekoliko zahtevnejši del, gladka melišča, ozke škrbine in strmi spusti. Izčrpal me ni toliko sam teren, kot pa ponovna gneča, hodimo v strnjeni koloni, sploh pri spustih se večkrat ustavimo. Nekateri prehitevajo in sprožajo kamne, ki frčijo mimo ušes. Postanem povsem nejevoljna, mrko gledam v svet in se jezim na sotekače. Fant, ki je bil nekaj časa pred mano, je opletal s palicama, da sem se zbala za svoje oči. Na srečo ne znam italijansko, sicer bi mu marsikaj povedala, pa prav nič prijazno. Tudi profil proge sem si ogledala preveč površno, saj po tretjem vzponu pričakujem daljši spust, vendar sledi še en vzpon in nato še en. Počasni smo, kilometri ne tečejo nikamor, čas pa hiti naprej. Dodatno me jezi, da sva z Mitjem računala, da bom po dobrih treh urah nekje pri koči Auronzo, jaz pa še kar tičim v tem skalovju. Motivacija zgrmi nizko, nizko, sploh ko zagledam tekače globoko pod mano in sklepam, da temu spustu sledi ponoven strm vzpon. Čez nekaj sto metrov pa se situacija v hipu obrne, puščici tekače razdvojita, vzpon je za kratko progo, maraton pa zavija navzdol po še kar lepem in človeku prijaznem melišču, gneče naenkrat ni več. Po kratkem vzponu sledi ponoven spust po dolgi grapi in končno zavijemo gor proti desni, kjer se nekje na visokem obzorju riše koča Auronzo. Počasna sem, gledam tekače, ki so ravno tako počasni. Vseeno se pobiram iz krize. Opomnim se, da me za spremembo ne muči razdražen želodec, ki je sicer moja stalnica. Da proslavim, zmažem Frutabelo in pridno praznim bidončke, ki jih tovorim s sabo.

V dobrih štirih urah se tako privlečem pod Tri Cine in kočo Auronzo, kjer že na daleč slišim: »Dajmo, mama!« V hipu se mi zasolzijo oči, odkar sem mama, sem postala navadna cmera. Objemam Roka, objemam Mitja, Miha žal spi, Jak je v avtu, sicer bi imela še več dela. Pijem cedevito, Mitja mi napolni bidon in predvsem spodbuja. Pove mi, da se imajo dobro, otroka sta pridna, nekateri tekači še bolj zdelani kot jaz. In da pravijo, da je drugi del poti dosti lepši. Nekako se trudim verjeti, nadaljujem predvsem zaradi njih. Da nismo brezveze prišli v Dolomite.

Odvlečem se naprej, ampak Mitja je imel spet prav. Sledijo široke položne poti in ceste, iz metra v meter se bolje počutim. Gledam mogočna ostenja nad sabo in obujam spomine na čase, ko sva z Mitjem preživljala čas predvsem v stenah in skalah. Ni hudič, da se kdaj spet ne naveževa in zaplezava v Dibonov raz, ki naju je enkrat na daleč zavrnil… Kilometri drvijo mimo, šibam mimo koč, prijazno pozdravljam planince, ki veselo navijajo ob poti. Tudi sotekači niso več sovragi, iz nekje celo potegnem par italijanskih besed in sem bolj komunikativna kot v prvem delu. Tek je dobro organiziran, proga je večinoma dobro označena, okrepčevalnice so zadostne in ljudje prijazni. Naslednja okrepčevalnica je na 28. kilometru, 2.600 metrov visoko na koči Pian di Cengia, kjer pade tudi nekaj kapelj dežja, malo se je pooblačilo, a čez kak kilometer, na drugi strani doline, pri okrepčevalnici pred kočo Locatelli, je že spet sončno. Tečemo po lepih stezah nad jezeri, svizci žvižgajo, svet je lep. Spet se zavem, kakšno srečo imam. Lani ob tem času sem posedala doma, iz dneva v dan bolj okorela, nosečnost zame ni tako silno prešeren čas, kot se piše.  Tečem že kakih 6 ur, pomislim, da še nisem bila toliko časa ločena od sinčka Mihca. Toplo mi je pri srcu, ko pomislim, da bom kmalu spet s svojimi fanti. Od 36. kilometra se strmo spustimo po ozki poti, globoko spodaj vidim jezero, kjer je cilj. Dobre volje tečem, nič me ne boli, tudi utrujena nisem tako, kot bi pričakovala. Ko pridemo na asfaltno cesto v dolini si mislim, da bom čez slabih 10 minut že na cilju, pa nas pot usmeri na isto blatno pot z začetka zgodbe. Ponovno se »veselim« čofotanja po drsečem blatu in se ogibam kravjekom. Pot se po malem vzpenja in ustrašim se, da sem zgrešila kako oznako. Končno pa puščica desno in olajšano stečem po smučišču, na dnu katerega slutim konec. Takrat dobim SMS od Mitja in ugotovim, da me še kako uro ne pričakujejo v cilju, saj sploh še niso tam! Hiter klic in čez nekaj minut spet zaslišim balzam za moja ušesa, »Dejmo, mama!«. Pograbim Roka in skupaj oddrviva čez ciljno črto. Ura se ustavi pri 7:30.

Tako, spet sem maratonka, končne vtise še zbiram. Predvsem se sprašujem, komu prisluhniti: pameti, ki mi dopoveduje, da je maraton povsem zadosti, ali srcu, ki me vleče v daljave…