Na predvečer Silvestrovega spraviva otročke spat pri noni in jo mahneva pod Krn. Ob devetih zvečer se že čudiva lepemu novemu parkirišču na planini Kuhinja, kjer kaniva prenočiti v našemu kombiju Joškotu. Sploh nisva edina, tudi nemška trojica se spravlja spat v Joškotovemu bratrancu. Še pivce v spokojnem večeru in zlezeva v spalki.

Budilka zvoni ob običajni delovni uri, ob petih. Malo okorna sva, prav hude vročine ni, ampak ko zadiši po kavi, sva v hipu naravnana za akcijo. Tokrat sva se odločila za planinsko varianto, ruzak in gojzarji, prav silno se ne ženeva, ampak mirno zagrizeva v klanec. Čelki osvetljujeta znano stezico, pomaga jima botra luna. Kmalu tlačiva bundi v nahrbtnik, vendarle ni tako mrzlo. Prav kmalu se tudi na vzhodu sluti porajajoč dan.

Tam pod Kožlakom malo popiha, ampak višje je spet mirno. Vse je tiho, samo midva in stezica. Na vsakem od dvaindvajsetih desnih ovinkov po krnski plošči se nama bolj smeji, takrat se namreč pot usmeri proti jugovzhodu, proti najlepšemu ognjemetu na svetu.

Vse bolj se ustavljala, kar gledava in slikava in se čudiva prelepi igri narave, spodaj gosto belo megleno morje, nad njim vsi odtenki med rumeno in rdečo. In v trenutku, ko stopiva na vrh, se prikaže tudi sonce.

Čim več lepote skušam shraniti v srce in dušo, saj fotografije ne povejo vsega. Gledava že stokrat viden razgled z najinega Krna, nikoli se ga ne bova naveličala. Na vrhu sva sama, današnje sonce na Krnu sveti samo za naju.

Vseeno se kmalu usmeriva nazaj proti dolini, proti najinima fantkoma, novemu letu, nocojšnjemu praznovanju, druženju, ponorelemu svetu.