Nadaljevanje uspešnice iz lanskega leta: nedeljski feljton Poletje v Svobodi. Danes 1. del z naslovom Patriotske igre.

Piše: Aljuš Pertinač*

Poletje je po navadi čas za dopust, morje, hladno pijačo v senci in tako naprej. V medijih temu pravimo čas kislih kumaric, torej obdobje, ko si morajo mediji izmišljevati novice ali pa jih delati iz stvari oziroma dogodkov, ki to v resnici niso. Odkar imamo Poletja v Svobodi, torej odkar je na oblasti pernata jata s Taubijem na čelu, ki fura diktaturo Festivala Svobode, na katerem sedaj res plešejo zgolj še najzvestejši, beri tisti, ki imajo od tega največjo neposredno materialno korist, smo se nekako navadili, da lahko ta, tradicionalno najbolj vroč letni čas mirno preskočimo. Javna skrivnost namreč je, da naš leteči Despot še iz časov, ko je fural di(re)ktaturo na GEN-I, od junija do vključno septembra enostavno ne dela. Za Despojno pa itak vemo, da se najbolje počuti v kakšnih obmorskih "hiškah" takšnih in drugačnih bogatašev, bolj slečena kot oblečena in zmeraj blizu bazena.

V preteklih poletjih smo tako vsaj v teh najbolj vročih mesecih malo zadihali, kar je sicer paradoks sam po sebi, to pač moramo priznati, ker nam časopisnih stolpcev, spletnih strani in televizijskih ekranov, da o radijskih valovih niti ne govorimo, niso ves čas polnile RoberTina ter njene nenehne in neskončne nebuloze oziroma bučke. Tako smo denimo lansko poletje, kar zadeva njiju, izvedeli zgolj, da sta v resnici lažna vegana, ker takrat, ko mislita, da ju nihče ne vidi - zakaj tako mislita v konobi na enem izmed najbolj obiskanih jadranskih otokov, kjer lahko Slovenca srečaš dobesedno kadarkoli in kjerkoli, je sicer čisto posebna zgodba - mirno uživata meso. Česa hujšega od tega, da smo dobili zgolj še eno v dolgi vrsti potrditev, da gre za dva izrazita pozerja, moderno rečeno fejkerja na kubik, pa na srečo nismo fasali. No, tokratno poletje na žalost obeta, da ne samo, da nas bo RoberTina napadala, pri nas na Štajerskem bi rekli buzerirala, od vsepovsod, ampak utegne to biti celo najdaljše dolgo poletje v vladavini Robi Star Solarja prvega, kar smo jih zaenkrat doživeli, in eno najdaljših v absolutni konkurenci. Naša Taubi und Tina sta se namreč odločila, da nam muhasto in mestoma nič kaj poletno vreme, nove davke v podobi famoznega prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki spominja na loterijske srečke nekoč legendarnega Radia Erevan, vsesplošno draginjo, vojno z do včeraj še edino državno naftno družbo itd. popestrita oziroma začinita še s kratkomalo patriotskimi igrami v peskovniku. Kanglica in lopatka pa bosta kar članstvo Slovenije v evroatlantskih integracijah. Naj se reši, kdor se more.

Priznamo, če bi nam kdo še dva meseca nazaj povedal, da bo Signor Golobitto še to poletje napovedal nič manj kot referendum o članstvu Slovenije v severnoatlantskem zavezništvu, bi ga precej pisano pogledali, in to ne glede na to, da smo od vladajočega para navajeni že vsega mogočega.

Ampak tu smo, dame in gospodje, o strateških usmeritvah te države pač odločajo ljudje, ki se ravnajo po številu všečkov na družbenih omrežjih ob objavah s plaže in ki svoje, če že ne poslanstvo pa vsaj sekundarno kariero razumejo kot nenehno fotografiranje neke precej promiskuitetne in nekoč nedvomno zapeljive, sedaj pa predvsem pozornosti lačne in denarja požrešne zadnje plati. Po domače riti. Riti, ki fotografirajo riti. Sliši se kot komedija absurda kakšnega Ionesca, v resnici pa ni nič manj kot naša politična oziroma družbena realnost.

In kako se je vse skupaj v resnici začelo? Mnogi menijo, da se je tragikomedija začela odvijati na vrhu Nata, kjer so voditelji držav članic sprejeli resolucijo, ki nam nalaga postopen dvig izdatkov za obrambo na nič manj kot 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda v obdobju naslednjih desetih let. Ampak v resnici se je vse skupaj začelo že mnogo prej. Najkasneje takrat, ko se je vase zagledani in ekstremno narcisoidni ter hkrati izjemno houdrasti, škravžlani sin po poklicu iz Severne Primorske odločil, da bo šel v politiko, ker je pač ocenil, da mu je politika vzela do takrat najljubšo peskovniško igračko, energetsko firmo, ki kot kaka pravljična kokoš nosi zlata jajca, pa če to hočeš ali ne. Nadaljevalo se je z nebrzdanim bogatenjem na račun javnih financ in raznoraznih apanaž ter tjavendan rušenjem temeljnih postulatov parlamentarne demokracije, načela delitve oblasti in slovenske kulture. Končalo pa se bo očitno z nadvse otročjim preigravanjem, kdo je največji domoljub v deželi, ki nacionalno zavest in ponos gradi tako, da se njena ta hip glavna politična liderja vsak po svoje oziroma na svoj način klanjata tretjerazrednim, bolj ali manj nacionalističnim muzikantom iz sosednje države, njuna domača politična konkurenca pa jima to celo zavida.

Zapitek za tovrsten dernek ali kar ornk zabavo na splavih ob sotočju Save in Donave seveda ni mogel izostati. Določene runde so sicer padale že prej oziroma vmes, kot recimo obljuba o gradnji 2. bloka Jedrske elektrarne Krško ali pa solarizacija javnih financ, da o najdražjih naftnih derivatih v Evropi in napovedanem nakupu oklepnikov, ki se po vseh aktualnih bojiščih po svetu ekspresno spreminjajo v potujoče krste, niti ne govorimo. Ampak končni račun je bil izdan nedolgo nazaj, ko so državni statistiki objavili, da je primanjkljaj v tekoči bilanci letošnjega proračuna že do poletja narasel na vrtoglavih in komaj dojemljivih 800 (z besedo: osemsto!) milijonov evrov oziroma okroglih 750 milijonov več kot v enakem obdobju lani. Pernati vodja se rad pohvali, da nam zavidajo vsi, tudi Švicarji. No, tak skokovit porast minusa v državni blagajni na letni ravni, nam lahko po pravici zavida tudi kakšna južnoameriška banana republika, kjer država štanfa denar, kot da kida sneg na Norveškem in kjer inflacijo jedo za zajtrk, za večerjo pa devalvacijo nacionalne valute. In to je v resnici poglavitno in najbolj dolgoročno pomembno sporočilo jubilejnega četrtega poletja v Svobodi. Da nas to v resnici stane ogromno, zagotovo preveč in bistveno več kot vse prejšnje globalne ekonomske krize, pandemija in Janševe ponarodele domnevne strahovlade. Z Golobom in kompanijo je antijanša histerija dokončno mutirala v bolezen, ki se ji reče shizofrenija instant novih političnih obrazov. Po tem mandatu, naj bo naslednji še vedno golobje siv, Janševo rumen ali Prebiličevsko brezbarven, bo komurkoli, ki bo takrat že na svojo nesrečo na oblasti, prekleto težko, če že ne docela nemogoče tej roko na srce precej klavrni podobi moderne evropske države na sončni strani Alp vrniti temeljne elemente dostojnosti in pravičnosti.

Vendar, da ne bo naslov našega tokratnega pisanja v katerem od čuječih ušes po nepotrebnem izzvenel v prazno, recimo še besedo ali dve o patriotizmu. Patriotizem oziroma lepše slovensko domoljubje je nekaj, kar, če ga moraš nenehno dokazovati oziroma se nanj ob vsaki priliki sklicevati, relativno hitro postane svoje lastno nasprotje. Domoljubje je namreč nekaj, kar preprosto je ali pa ga ni. Zakaj je denimo Lionel La Pulga Messi najboljši nogometaš vseh časov bistveno prej kot denimo kak Christiano Ronaldo? Preprosto zato, ker mu tega ni treba poudarjati. Še več, tega mu nikoli v karieri in zagotovo bo enako tudi, ko bo enkrat dokončno obesil kopačke na klin, ni bilo treba niti izreči. To se preprosto ve oziroma je dobesedno očitno. Če torej neki politik nenehno poudarja, kako velik patriot je in kako ljubi svojo domovino, nam s tem prej ali slej sporoča, da velja ravno obratno. Še posebno če to počne z VIP-tribune megakoncerta ultranacionalističnega pevca v sosednji državi, ki ga mimogrede ozvočuje režimska firma srbskega vožda. Kaj ima Marko Perković Thompson, ki na svojih koncertih pozdravlja z ustaškim, na Hrvaškem z ustavo prepovedanim pozdravom in na čigar koncertih publika veselo prepeva tudi hvalnice največjim ustaškim klavcem, z ljubeznijo do Slovenije ali, če hočete, do katoliške vere? In če ne verjamete tej preprosti logiki, kako si potem razložiti, da Jadranka Kosor, nekdanja hrvaška premierka iz vrst stranke pokojnega očeta samostojne in neodvisne Hrvaške Franja Tuđmana, mimogrede, nekdanjega partizanskega generala, že dneve zliva žolč in žveplo po družbenih omrežjih na vse in vsakogar, ki v Thompsonu in njegovih performansih vidijo karkoli pozitivnega? Tudi če bi se njegovega zadnjega koncerta udeležilo vseh štiri in pol milijona prebivalcev Hrvaške, to ne bi pomenilo nič patriotskega za Slovenijo. Ker na Thompsonovih koncertih ne gre za domoljubje do Slovenije, ampak do Hrvaške. In še mnogo več kot samo domoljubje, kar pa že po definiciji oziroma samo po sebi ne vključuje naše domovine.

Naš problem sicer, to drži kot pribito, še zdaleč ni neki Thompson ali ustaški pozdravi z dvignjeno desnico, ampak bedna karikatura aktualnega premierja, ki ima z domoljubjem opraviti toliko kot kak povprečen lišaj s hranilno vrednostjo in ki nacionalnega interesa nam tako ljube domovine ne bi prepoznal, da ne rečemo zaznal niti, če bi se vanj zaletel pri belem dnevu. On pač razmišlja zgolj in samo o sebi ter svoji konkubini. Res je izjemno žalostno, da ne rečemo tragično, da tisti del slovenske osamosvojitve, ki je v letih po plebiscitu mutiral v tranzicijsko levico tajkunskih poslovno-medijsko-političnih spreg in povezav, ravno to vidi kot utelešenje najvišjega poslanstva in uresničitev dolgoletnih sanj. Podoba, ki jo Slovenija kaže ta hip, pa naj si bodo to aktualni ekonomski kazalci, raven življenjskega standarda, svobodna gospodarska pobuda ali družbeno-kulturni utrip, je tako daleč od tega, kar smo tukajšnji ljudje v resnici sposobni, da to postaja že skoraj neznosno.

In alternativa? Slava Ukrajini, naj živi Izrael in Thompsonove Čavoglave, če le nekoliko poenostavimo. Je to res tisto, o čemer smo sanjali pred dobrimi 34 leti, ko so bile sanje dovoljene, preden je napočil nov dan? Je to tisto, kar nas bo poenotilo, povezalo in nam omogočilo, da čim bolje uresničimo vse svoje brezštevilne in marsičesa sposobne potenciale? Jasno, da ne. Zato si ni treba delati utvar, da lahko ene volitve, če se morda odvijejo tako, kot bi se po vsej pravici morale, drastično spremenijo stvari ali vsaj odločilno spremenijo kurz na bolje. Za kaj takšnega bi bilo treba še vse kaj drugega kot koketiranje z domačimi in tujimi nacionalizmi vseh vrst in formalni odstop od sicer docela zgrešene in propadle kumbaja multikulti woke histerije, ki jo kot rešitev ponuja aktualna vladajoča politična falanga. Kdor ne zna niti misliti, kaj šele udejanjati Slovenije kot suverene nacionalne države, ki v prvi vrsti skrbi za slovenski nacionalni interes in dvig blaginje tu živečih, ne glede na politično prepričanje, barvo kože, jezik in versko pripadnost, lahko, kar nas zadeva, mirno odleti iz politike kot usran golob. Dokler ne bo te lekcije, če ni spričo zrelih političnih let že prepozno, končno vzel tudi aktualni vodja opozicije in nehal svojo in nacionalno politično prihodnost iskati predvsem v nenehnem udinjanju vsemogočim tujim gospodarjem, pa naj si bodo ti v Washingtonu ali kje drugje, do takrat nam Slovencem svobodno sonce ne bo posijalo, tuja oziroma kapitalska peta pa nam bo tem lažje in močno še naprej čepela na zatilju.

Vmes pa lahko zgolj upamo, da RoberTina ne zakocka še države, tako kot ji je do sedaj uspelo zakockati svoje dostojanstvo in elementarno poštenost. Edini pravi referendum so namreč volitve. In te bodo na srečo, če nam jih seveda ne ukinejo pred nosom, relativno kmalu. Če rezultati zadnjih evropskih volitev in nedavnega posvetovalnega referenduma nudijo obet pozitivnih sprememb, potem se mora enako ali še bolj prepričljivo to ponoviti tudi na bližajočih se splošnih volitvah. Za kaj takšnega pa je, roko na srce, kljub groteski, ki se jo gredo Golob in kompanija, še zmeraj relativno malo možnosti. Morda tudi zato, ker je mnenje, da je edini pravi odgovor na antijanša histerijo projanša histerija, še zmeraj tako popularno. Enaki vatli za vse, preudarnost in občutek za skupno dobro, to so dejanske devize. Jih vidite? Jih imamo? Vprašanja in potencialni odgovori za prave, resnične patriote.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.