Kako pa je s spolno enakostjo in enakopravnostjo?

Piše: Aljuš Pertinač*

Tako. Dan solidarnosti je uspešno za nami. Kot vemo, je šlo za dela prost dan, namenjen odpravljanju škode, čiščenju domov, popravljanju cest in druge infrastrukture po uničujočih poplavah, ki so za vedno spremenile Slovenijo. Vsaka tako huda nacionalna preizkušnja jo. Ali na bolje ali na slabše, to bomo pa še videli. Civilna zaščita je sporočila, da je bilo na ta dan, torej dan solidarnosti, kot se uradno imenuje, prek delavnih nalogov in aplikacije Poplave 2023 na prizadeta območja napotenih več kot 12.000 prostovoljcev. Zgolj za ilustracijo, v Sloveniji imamo prek 160.000 prostovoljnih in denimo zgolj tisoč poklicnih gasilcev.

Solidarnost je seveda mogoče izraziti na različne načine. Na prvi, zgodovinski dan solidarnosti, 14. avgusta 2023, je tako delovala vsa kritična infrastruktura v državi, zdravstvo, centri za socialno delo, veterinarji in zavarovalnice. Normalno so bile odprte tudi upravne enote. Trgovine so bile lahko odprte ali pa tudi ne. A propos zavarovalnic, te so solidarnost izkazovale na nenavaden način že na tisti usodni petek, 4. avgusta. Po spletu je namreč zaokrožil dopis oziroma okrožnica ene izmed zavarovalnic, sicer označen z oznako interno zaupno, ki je zavarovalnim agentom omenjene zavarovalnice prepovedal "sklepanje rizika poplave na območju celotne Slovenije". No, že 7. avgusta pa so iz te zavarovalnice sporočili, da je s tistim dnem zaradi "stabilizacije izrednih vremenskih razmer" ponovno možno skleniti tudi novo zavarovanje za tovrstne škodne primere. Če torej še niste zavarovani proti poplavam, lahko to storite, preden začne spet deževati.

Ampak ko govorimo o tem, da so zadnje poplave za vedno spremenile Slovenijo, imamo v mislih predvsem to, da smo ponovno pokazali izjemno veliko solidarnost in medčloveško pomoč. Tako so se denimo pred tednom dni medvoški policisti zahvalili občanom, ki so s človeško verigo reševali ljudi iz poplavljenega medvoškega trgovskega centra. Dobesedno so si podali roke. Te so si na dan solidarnosti podali tudi aktualni premier Robert Golob, bivši premier Janez Janša in bivši predsednik republike Borut Pahor. Škoda bi bilo, da bi bila tovrstna solidarnost omejena zgolj na en dan v letu, ko imamo po novem dan solidarnosti. Dokler pa tega, kako so poplave trajno spremenile Slovenijo, ne vemo zagotovo, se lahko posvetimo dvema področjema, kjer nam solidarnosti bojda krepko primanjkuje. To pa sta teorija spola in raznorazne oblike diskriminacije.

Teorija spola načeloma oziroma v svojem bistvu uči oziroma, bolje rečeno, kar zapoveduje, da je spol zgolj družbeni konstrukt. Kot družbeni konstrukt je v tem primeru mišljena ideja ali pojem, ki se zdi posamezniku, ki ga sprejme, naraven in očiten, čeprav ne predstavlja resničnosti. To, da smo denimo rojeni kot moški ali ženska, kar je veljalo vsaj 315.000 let, odkar naj bi se pojavil misleči človek oziroma latinsko Homo sapiens, torej ne velja več.

Francoska filozofinja Simone de Beauvoir je to ubesedila takole: "Ne rodiš se kot ženska, ampak to postaneš." Študije teorije spola so tako interdisciplinarne študije, ki raziskujejo spolno identiteto in spolno reprezentacijo v družbi. Eden prvih znanstvenikov, ki je raziskoval psihologijo spolne zmedenosti in družbene konstrukte spola, je bil John Money. Zagovarjal je tezo, da se ne rodimo kot moški ali ženske, ampak nevtralnega spola. Tega nam kasneje kot moškega ali ženskega določita vzgoja in okolje, torej zunanji dejavniki.

Danes torej ne govorimo več zgolj o biološkem spolu, ampak tudi o družbenem spolu in spolni identiteti. Biološki spol nam pri rojstvu pripišejo zdravniki, glede na anatomijo genitalij. V Sloveniji se na leto rodita največ 2 (z besedo: dva) otroka, ki nimata popolnoma formiranih genitalij, to pomeni, da ni mogoče na prvi pogled določiti spola otroka. Medicina to rešuje tako, da ekipa zdravnikov staršem otroka v roku treh dni posreduje svoje strokovno mnenje, katerega spola je otrok, ti pa se nato odločijo o biološkem spolu otroka. Lani se je po podatkih statističnega urada pri nas rodilo 17.627 otrok. Pri največ dveh od teh dobrih 17.000 otrok je tako lahko nastopil dvom, katerega biološkega spola sta. Ugotovimo torej lahko, da narava, vsaj kar zadeva Slovenijo, glede spola novorojenih otrok ne pušča praktično nobenega dvoma.

Potem pa je tu še družbeni spol, ki lahko vključuje spolno identiteto, spolne vloge in spolni izraz. Določen naj bi bil s strani neke družbe, kulture in vrednot, ki si jih družba deli. Posledica tega družbeno določenega spola so posamezne stereotipne družbene vloge in oblike vedenja. Tretji izraz, spolna identiteta, pa pomeni doživljanje lastnega družbenega spola oziroma označuje doživljanje samega sebe. To je lahko identično lastnemu biološkemu spolu, lahko pa tudi ne. Nekdo, ki se je biološko rodil kot moški, se lahko tako počuti kot ženska in obratno. Med spolne identitete prištevamo različna poimenovanja, kot so na primer moški, ženska, aspolna oseba, nebinarna oseba itd. Za ilustracijo, družbeno omrežje facebook je že leta 2014 svojim uporabnikom ponudilo več kot 70 (z besedo: sedemdeset) možnih oblik spola. V bistvu so vsako leto dodajali nove. Med najpogostejšimi bi želeli izpostaviti spolno identiteto, ki se imenuje fluid. Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom oziroma je njen spol odvisen od osebnega razpoloženja v določenem obdobju. Oseba je torej dobesedno fluidna oziroma prilagodljiva različnim spolnim identitetam. V praksi to verjetno pomeni, da moramo sodelavca, nadrejenega, stranko, učenca, itd., ki sam sebe dojema kot fluidnega, vsakič znova vprašati, kako ga naj naslavljamo. Takšna oseba verjetno tudi prosto izbira, katere sanitarije bo kdaj uporabila (če niso tako napredne kot tiste na nekaterih članicah Univerze v Ljubljani, ki so hkrati namenjene vsem spolnim identitetam), ali bo članica moške ali ženske šolske ekipe v odbojki, ali bo šla na dekliščino ali fantovščino ali pa kar na obe itd.

Življenje v svetu, kjer lahko vsakdo vsak hip izbira svoj spol oziroma spolno identiteto, je seveda veliko bolj zapleteno kot življenje v svetu, kjer smo moški - moški in ženske - ženske. Kar pa še posebno bode v oči, je zaskrbljujoč trend, ki vse bolj prodira tudi med mladostnike oziroma otroke, da nenadoma ni več "moderno" biti moški ali ženska, ampak moraš biti vsaj trans moški in trans ženska, če že ne interseksualec, transseksualec ali kaj podobnega. Ne glede na to torej, da pri nas, kar zadeva biološki spol, obstaja utemeljen strokovni dvom pri največ dveh novorojenih otrocih na leto, število primerov, ko posamezniki niso "zadovoljni" s svojim biološkim oziroma družbeno pogojenim spolom oziroma spolom svojih otrok, skokovito narašča. Še posebno je to problematično pri otrocih, ki še niso razvili svoje spolne identitete oziroma so iz kakršnegakoli razloga, upravičeno ali ne, nezadovoljni s svojim družbenim oziroma osebnim položajem. Tem otrokom se nato kot univerzalna in dokončna rešitev ponuja možnost spremembe biološkega spola, ki pa je seveda, poleg tega, da vključuje hude posege v telo oziroma organizem, vključno z mutilacijo spolnih organov, ireverzibilna. Ko enkrat spremenimo biološki spol, ga ne moremo več spremeniti nazaj. Ampak če se narava pri nas domnevno "zmoti" v dveh od več kot 17.000 primerov, zakaj potem zagovorniki teorije spola menijo, da so manj zmotljivi od narave?

Seveda pri vsem skupaj ne smemo prezreti tudi močnega kapitalskega interesa, ki poganja industrijo spremembe biološkega spola. Klinike za spremembo spola v ZDA rastejo kot gobe po dežju. Podobno je z zahtevami, da bi bili tudi biološki moški upravičeni do bolniške zaradi menstrualnih krčev, čeprav (še) nimajo maternice. Na spletu smo denimo lahko pred časom "občudovali" posnetek, na katerem istospolno usmerjena moška dojita z biomedicinsko pomočjo spočetega in prek nadomestne matere rojenega otroka. Dojita seveda v prenesem pomenu, ker otrok sesa njune prsne bradavice, vendar, ker se materino mleko pri očetih ne tvori, se malček pri tem ne hrani, ampak ga hranijo preko stekleničke. Ponosna očeta povesta, da bo njun otrok nebinaren, torej ne bo niti fantek niti punčka.

V Sloveniji na srečo še nismo tako daleč, vendar se tako kot pri obskurnih, da ne rečemo deviantnih spolnih praksah tudi pri spremembah spolne identitete opaža povečana "popularnost". Zdi se, da tisti, ki iz tega ali onega razloga niso zadovoljni oziroma srečni v svojem biološkem ali družbeno pogojenem spolu, svojo osebno stisko oziroma nesrečo "privoščijo" tudi ostalim oziroma želijo, da bi bili vsi takšni kot oni. Vsako omejitev, ki jim jo tako zapoveduje njihova spolna identiteta, zato dojemajo kot diskriminacijo, drugačne, bolj tradicionalne spolne identitete pa kot sovražne, omejujoče, napadalne, itd. Nasploh je za vse marginalne družbene skupine v zadnjem času značilno, da izjemno agresivno prodajajo svojo marginalnost kot edino zveličavno ter, paradoksalno, prevladujočo. Temu vse bolj podlegajo tudi globalne blagovne znamke in trgovske verige, zvečine sicer s posledično kontraproduktivnimi poslovnimi rezultati. Znan ameriški proizvajalec piva je zgolj zadnji v vrsti primerov podjetij, ki jim je z marketinško zgrešenim pristopom ciljanja maloštevilnih "drugačnih" uspelo odtujiti številčnejše "običajne" odjemalce. Vsi drugačni, vsi enakopravni je seveda slogan, ki zdrži le toliko časa, dokler ga v eno ali drugo smer ne povozi gola profitna kapitalistična logika.

Zdi se, da istospolno usmerjene osebe pogosto pozabljajo, da jih brez heteroseksualcev načeloma sploh ne bi bilo. Nadaljevanje oziroma preživetje vrste je v osnovi temeljni cilj vsakega živega bitja. Kar zadeva nas, ljudi, je del tega nedvomno tudi odgovorna spolnost, še posebno med mladimi. Kar četrtina slovenskih petnajstletnikov je namreč sodeč po raziskavah že redno spolno aktivna, zato je prizadevanje za varno in odgovorno spolnost nedvomno na mestu. Ministrstvo, pristojno za šolstvo, je tako denimo že leta 2010 sprožilo akcijo Ponosen sem na (s)pol. Dijaki prvih letnikov srednjih šol so v maju 2010 podpisovali izjavo, ki se je glasila: Človeštvo je razdeljeno na dva (s)pola. Združena tvorita celoto za nadaljevanje civilizacije. Odgovorna spolnost je prava pot. Spolnost je velika odgovornost dveh partnerjev drug do drugega, zato izjavljam, da sem seznanjen(a) z vsem, kar prinaša.

Takratni zagovornik načela enakosti je na podlagi navedene izjave napisal 15 strani dolgo poročilo. Po njegovem mnenju je šlo za hujšo kršitev načela enake obravnave, saj naj bi kampanja vsebovala izrazite elemente diskriminacije. Šlo naj bi, pozor, kratko malo za »promocijo heteroseksualnosti«. Varuh je torej očitno prezrl, da je šlo pri omenjeni akciji za promoviranje odgovorne spolnosti in ne spolne identitete. Vse bolj torej postajamo družba, kjer je sprejemljivo promovirati, da ne rečemo popularizirati ali celo vsiljevati vse vrste spolnih identitet, razen tiste, ki je še vedno absolutno prevladujoča in praktično edina, če zanemarimo oploditev z biomedicinsko pomočjo, zaradi katere smo pravzaprav na svetu. Kaj je tukaj diskriminacija, si seveda lahko odgovori vsak sam.

Vendar, kot rečeno, pri nas imamo, na srečo?, še vedno največ težav med dojemanjem enakopravnosti obeh tradicionalnih spolov. Moški in ženski spol se med seboj seveda razlikujeta. Ne nazadnje tudi po tako imenovani plačni vrzeli, gre za razliko v plačilu med spoloma za enako oziroma enakovredno opravljeno delo. Še leta 2010 je bila plačna vrzel pri nas najnižja v celotni Evropski uniji in je znašala manj kot en odstotek. Deset let kasneje, torej leta 2020, pa smo se uvrstili na še vedno odlično tretje mesto med članicami s 3,1-odstotno razliko med bruto plačami moških in žensk. V Avstriji je denimo plačna vrzel znašala komaj verjetnih 18,9 odstotka. Na kandidacijskih listah za splošne volitve kot tudi volitve v Evropski parlament imamo že nekaj časa zapovedane tako imenovane spolne kvote, ki določajo minimalen delež žensk med kandidati. Izraz ženske kvote, ki se pogosto uporablja, je v osnovi napačen, saj vsak zapovedan minimalni delež žensk implicitno zapoveduje tudi maksimalen delež moških. Kako je s preostalimi od več kot 70 spolov, ki jih pozna družbeno omrežje facebook, ta hip za nas ni pomembno. Ne nazadnje imamo trenutno od treh po ustavi in dejansko najpomembnejših političnih funkcij v državi na dveh političarki. Govorimo seveda o predsednici republike in predsednici državnega zbora.

Princip enakopravne zastopanosti obeh spolov se vse bolj širi tudi v poslovni svet. Evropski parlament je tako sprejel oziroma naložil ukrepe za večjo enakost spolov v upravnih odborih podjetij, ker so ženske še vedno manj zastopane v vodstvih podjetij. Sprejeta direktiva nalaga podjetjem, da morajo do konca junija 2026 moški zasedati največ 60 odstotkov delovnih mest neizvršnega direktorja oziroma največ 77 odstotkov vseh direktorskih položajev, sicer jih čaka kazen. Tu se seveda postavlja vprašanje, kako je z uvedbo spolnih kvot nasploh v tradicionalno bolj moške oziroma bolj ženske poklice? Bomo uvedli spolne kvote v rudarstvu in v šolstvu, denimo? Kot izhaja iz poslovnega poročila Premogovnika Velenje iz leta 2020, je bilo 92,5 odstotka zaposlenih moških in torej zgolj 7,5 odstotka žensk. Skladno z novo evropsko direktivo bo moral torej pri njih v bodoče delež žensk na izvršnih položajih skoraj petkratno presegati delež žensk v podjetju.

Kot povsod se vprašanje enakosti med spoloma tudi pri nas pogosto politizira. Čeprav imamo zelo majhne razlike v bruto plačah in dvotretjinsko zastopanost žensk na najvišjih političnih funkcijah v državi, organizacije in uradne institucije, ki se ukvarjajo z bojem za enakost spolov, stanje na tem področju pogostokrat predstavljajo slabše, kot je v resnici.

Zgodi pa se tudi, da organizacije, kot sta Inštitut 8. marec in spletni portal oziroma, kot se sami imenujejo, "samostojen, neodvisen in nestrankarski medij, osredotočen na teme, ki so povezane s spolom" Spol.si, v konkretnih primerih, ko gre za indice neenakopravne obravnave žensk, konkretno obmolknejo.

Eden od takšnih je bil primer slovenskih nogometnih reprezentantk, ki so z javnim pismom opozorile odgovorne na Nogometni zvezi Slovenije na po njihovem mnenju neprimeren, žaljiv in diskriminatoren odnos selektorja reprezentance. Vodstvo naše krovne nogometne zveze se je na to odzvalo zelo pavšalno, da ne rečemo patriarhalno, brez da bi se na kakršenkoli način opredelilo do same vsebine oziroma izrečenih očitkov. Kljub temu neustreznemu oziroma kar sramotnemu odzivu NZS nismo zasledili, da bi se katera od dežurnih entitet za enakopravnost spolov v zvezi s tem kakorkoli oglasila. Nasprotno, molčale so kot grob, kar gre nedvomno pripisati temu, da iz tovrstnih primerov diskriminacije na podlagi spola ne morejo kovati političnih točk oziroma služiti tistemu delu slovenske politike, ki jih po drugi strani obilno financira.

Ampak ko smo že ravno pri športu, tudi tu seveda prihaja do raznoraznih oblik diskriminacije. Ena od takšnih so gotovo nagrade športnikov in športnic za enake dosežke, recimo nagradni skladi na teniških turnirjih za moške in ženske. Pa so ti dosežki tudi enakovredni? Mnogi, med drugim tudi nekateri vrhunski teniški igralci, menijo, da ne. Ostaja pa dejstvo, da višino nagrad športnikov oziroma njihove finančne prejemke določa kapital oziroma marketinški interes in tržni učinek, ki ga lahko doseže kapital s trženjem posamičnega športnika oziroma športne ekipe. Druga oblika diskriminacije, ki je v zadnjem času vse pogostejša, pa je sprememba spola pri športnikih, ki v moški konkurenci ne dosegajo vrhunskih rezultatov, pa se zato raje odpravijo tekmovat med ženske, kjer so potem nemudoma bistveno uspešnejši. V ZDA tako že številne mlade perspektivne športnice ostajajo brez športnih štipendij za študij, ker jim jih gladko prevzamejo »kolegice«, ki so se rodile kot moški, trenirajo kot moški in tekmujejo kot moški, le da med ženskami in proti njim. Kako zagovorniki načela enakosti med spoloma tega ne prepoznajo kot najhujšo obliko diskriminacije, je težko razumljivo.

Ne glede na številne oblike diskriminacije pa nam morda šport vendarle pomaga razumeti, da smo ženske in moški sicer v načelu enakopravni, nikakor pa nismo enaki. Vsaj kar zadeva vodenje moških in ženskih ekip. Najtrofejnejši slovenski rokometni trener Tone Tiselj tako v svoji biografiji Šport, moja strast, od rokometa do kolesa, pravi, da je za uspešno vodenje ženskega kolektiva potrebno veliko več znanja, časa in energije, ker na dekleta vpliva veliko več dejavnikov kot na fante. Med temi dejavniki posebej izpostavlja:

- povečano skrb za zunanjo podobo;

- težave in bolečine, povezane z menstrualnim ciklusom;

- ženske lahko zanosijo;

- pri ženskah je več istospolno usmerjenih igralk, tudi parov;

- veliko primerov poskusov intimnih odnosov s strani klubskih funkcionarjev, dostikrat gre tudi za obojestransko željo;

- primeri, ko sta igralka in trener stopila v zakonsko zvezo.

Hkrati dodaja, da lahko dober trener povprečno žensko ekipo pripelje do bistveno boljših rezultatov kot povprečno moško ekipo.

Če sklenemo, teorija spola in teorije diskriminacije na podlagi spola poskušajo prikazati vse objektivne in naravno dane razlike med spoloma kot vsiljene, namišljene in nepotrebne, pri tem pa zanemarjajo dejstvo, da so v večini primerov ravno te razlike tiste, ki nam omogočajo nadaljevanje vrste oziroma funkcioniranje v skupnosti. Namesto tega agresivno zagovarjata in propagirata marginalne, mestoma celo deviantne ali posamezniku in skupnosti škodljive spolne identitete, s katerimi želijo nekatere obrobne družbene skupine doseči družbeno prevlado oziroma si izboljšati svoj družbeni položaj in materialni status.

Naj za konec povemo, da osebno nimamo in nismo nikoli imeli nobenih problemov z nobeno izmed zgoraj naštetih oziroma omenjenih spolnih identitet, kaj šele s katerimkoli biološkim spolom. Ne vidimo pa nobene diskriminacije v tem, da smo heteroseksualno usmerjeni moški, kot tudi ni denimo diskriminacija, da smo odraščali v enostarševski družini. Oboje je namreč plod življenja in nekaj, na kar smo lahko, če tako želimo, upravičeno ponosni. Nikakor pa ne mislimo tega vsiljevati nikomur drugemu in enako ne pristajamo na to, da svojo spolno identiteto kdorkoli vsiljuje nam ali celo našim otrokom.

Prihodnjič pa o dilemi Anžeta Logarja. (Nadaljevanje 27. avgusta)

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.