"Komu bomo zaupali, da bo z vso skrbnostjo poučeval katoliški nauk tudi glede uporabe orožja ... če ne katolikom?!"

Piše: Janez Zupan*

Zadeva vam je najbrž poznana. Katoliška mladina se odloči organizirati katoliški vikend vojaških veščin (pod sloganom Noli Timere; op. u.) s priznanim in usposobljenim inštruktorjem. Dogodek bi najbrž zlahka spregledali, če, kot smo na žalost že navajeni, progresivci (za lažje razumevanje je to "levi blok") ne bi zagnali vika in krika, češ, še včeraj smo mislili, da je katoliška vera vera miru in pacifizma. To je gotovo tudi najbolj žalostno pri tem in podobnih kamnih, ki jih v nas vržejo tisti, ki imajo sicer na repertoarju svetopisemski citat za vsako priložnost, katolištvo in Cerkev pa v resnici sovražijo, še bolj pa sovražijo, če katolik preveč glasno govori o svoji veri. O svoji veri, ne o popačeni in prirejeni predstavi, ki jo imajo o veri progresivci. Sicer dobrodošla debata je spričo teh provokacij pogosto povsem nereflektirana in se v strahu pred tem, da bi se Kristusu dejansko izneverili, mnogi pogosto spuščajo pregloboko na kolena, pred napačnega kralja.

In tako se je zgodilo, da je Katoliška mladina tabor v ponedeljek, 25. avgusta, odpovedala. Obrazložitev, ki so jo potrjeni udeleženci dobili po e-pošti, je bila, da je bilo medijskih in družbenih pritiskov preveč, da pa s taborom res niso imeli slabih namenov. To je naprej še eno v vrsti slabih sporočil, ki jih danes Cerkev daje mladim katolikom, predvsem v kontekstu, kdo in kako diktira družbeni red. Nadškof (Stanislav Zore; op. u.)sicer govori o kristjanofobiji v družbi, hkrati pa se sami postavljamo na sramotilni steber, kjer s strahom odpiramo usta, ker bo hitro nekdo užaljen.

A preden se spustim v globine nepovrata, bi kot obrazložitev povedal, da je bila meni debata o tem konkretnem vikendu precej nesmiselna. Kolegi so me sicer opozarjali, da so moji pogledi nevarni, saj vendar govorimo o orožju (v resnici bi na taboru uporabljali airsoft replike - majhna, a pomembna razlika), a o orožju in veri se da bolje razpravljati na ravni fenomena, ne pa z navezavo na ta primer, kar nas hitro lahko oddalji od smiselne refleksije. Takšen tabor bi moral biti nekaj povsem običajnega in katolik bi to moral celo spodbujati. Če pa se je ta debata že izkotalila iz tega brloga, jo bom tudi sam uporabil za nekaj misli.

V katoliških krogih v zadnjem času nastaja precej moških skupin. Naenkrat so katoliki začeli ugotavljati, da je moškost na udaru, da je vse manj pravih "dedcev" in da družba kronično feminizira najprej poklice, ki so ključni za narodovo podstat, torej vzgojo in izobraževanje, hkrati pa tudi mnoge druge, in t. i. moškost je kar naenkrat nebodigatreba v humusu družbe. Lastnosti, ki bi jih lahko pripisali moškim, so pozitivne zgolj, če gredo skozi sito tega feminizma. Poskus odgovora so skupine, kjer moško poklicanost poskušajo znova obujati in ji dajati vrednost. Organizirajo se razni vzdržljivostni pohodi, kjer se prek stika z naravo, s samim seboj in drugimi, podobno mislečimi, prek preseganja samega sebe in prek molitve znova prebuja nekakšen bojevniški duh, ki ga promotorji moške duhovnosti vidijo kot izgubljeni biser, ki je družbi nujno potreben. Organizirajo se postne akcije, kot so eksodus90 in mnogi drugi zanimivi dogodki, vse s podobnim namenom. Ženske in žene te "izlete" praviloma spodbujajo, ker tudi same večkrat v (svojih) moških vidijo manko možatosti, trdnosti in odločnosti. Potem pa se organizira še tabor vojaških veščin in s spodbudo privoščljivcev nastane cel cirkus.

Nasprotnike v grobem lahko delimo v dve skupini, ki sta med seboj različni, skupno pa vendarle imata, da se ne ena ne druga, tako se zdi, ne naslanjata na katoliški nauk (Katekizem katoliške Cerkve 2263–2265), ki nima težav, ki ju dušijo. Skupen pa imata tudi duh, ki bi ga lahko opisali z besedo paranoja, saj obe delata sklepe in rišeta prihodnost, ki jo res lahko vidi le najbolj črnogleda vedeževalka.

Prva skupina, recimo jim pacifisti, ki so še dodatno motivirani s strani že omenjenih progresivcev, v našem izročilu najde predvsem Kristusove besede, ki govorijo o mirovniški drži. Največkrat se tako citira "Spravi meč v nožnico!" (Jn 18,11) in besedilo, ki se nanaša na isti dogodek in ga je evangelist Matej obogatil še z "Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani". (Mt 26,52) Kot zelo pogosto, na levi strani pa izključno se nam s citiranjem odlomkov iz Svetega pisma tudi tokrat pripetita dve napaki (posploševanje in trganje iz konteksta), ki lahko spreminjata pomen celotnega besedila.

Kristus namreč pri opletanju z mečem ni bil tako jasen, da bi iz njegove besede lahko zgnetli miroljubnega pacifista. Po opozorilu o prihodnji Petrovi zatajitvi je namreč rekel tudi: "Kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi." Ali pa znamenite besede v 10. poglavju Matejevega evangelija, ko učence pošilja med ljudi in jih svari pred nasprotovanjem, ki ga bodo deležni zaradi njega: "Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mt 10,34) Tovrstna citiranja Kristusa največkrat krivično krojijo po svojem osebnem modelu. Če želiš, da je tak in tak, boš uporabil te in te citate, to pa Svetemu pismu in katolištvu dela medvedjo uslugo. Na tak način progresivci in mnogi drugi prihajajo do evangeljskega socializma ali do nič manj kot Kristusa hipija. Problem pri takšni metodi, ki vseeno ni popolnoma napačna, je, da je v Kristusu namreč res vse. Je kapitalizem in socializem, je mir in vojna, a ne v naši, ampak v Božji perspektivi, ki ima smisel le kot celota in ne kot delno izluščanje citatov po trenutni potrebi. Zato je za nas katoličane še toliko pomembneje, da se v stiskah in dvomih obračamo na Cerkev, najprej na katekizem, potem pa tudi na cerkvene očete, ki nam lahko pomagajo razumeti bistvo danih besed.

Skratka iz besed, ki jih Kristus namenja nam, bi lahko izluščili, da ima "meč" v posameznih dogodkih lahko takšno in drugačno vlogo. Ker imam med prijatelji pacifisti tudi mnoge takšne, ki globoko dihajo z Ukrajinci, mi je zgroženost nad taborom še toliko zanimivejša. Vsem je namreč jasno, da se takšni sovražni prevzemi s pacifistično držo končajo pri popolni podreditvi naroda in države, nemogoče pa je odmisliti tudi to, da v velikih konfliktih poleg redne vojske sodelujejo tudi civilisti naborniki, najštevilčnejši med njimi pa so takšni, ki niso niti v rezervnem sestavu in za sabo nimajo nobenega urjenja.

Seveda tudi tukaj ni koristno, če na stvari gledamo enostransko.

Individualno je za kristjana povsem v redu, da prevzame mirovniški vzgib in se z ugovorom vesti odpove nošenju orožja, vendar ta drža ni edina in niti ni ekskluzivno podprta v katoliškem nauku. Je legitimna možnost, za katero se lahko odloči vsak posameznik, kar pa njegove morale ne dviguje nad tiste, ki v določenih, recimo ekstremnih primerih tudi orožje vidijo kot legitimno možnost obrambe vrednot, države in skrbi za najranljivejše. Vedno znova me izredno nagovarja katoliški nauk, ki vsakemu daje mesto "na Njegovi desnici", pa naj bo to molivec, pomivalec posode na civilnem služenju vojaškega roka ali vojak. Vsak ima svoj poklic in svojo pot v Njegovem načrtu nad nami in med svetniki Cerkve najdemo tako vojake kot tudi tiste, ki so v mirovniški drži postali Njegovi mučenci.

Druga skupina so tisti, ki sicer razumejo, da obstajajo primeri, ko je orožje nujno za obrambo, a monopol nad njim ekskluzivno polagajo v roke države in njene uradne mehanizme, ki upravljajo s temi sredstvi. Ta skupina v taboru vidi rušenje ustavnega reda, ustanavljanje paradržavnih vojaških tvorb, kar se v prihodnosti slika nič drugače kot nova državljanska vojna. Takšen pogled je izrazito paranoičen in neproduktiven, že če povsem spregledamo, da nas v zgodovini kar nekajkrat preseneti dejstvo, da so se dejansko državljani morali boriti proti tiraniji lastne države ali pa so končali v jamah in na prisilnem delu v kampih smrti, ali pa drugo dejstvo, da je naš redni sestav temeljno podhranjen. Tako bi bil, ravno obratno, kot se slika v neutemeljeni paniki, v določenih primerih taktično usposobljen civilist za državo zelo dobrodošel. Ne pozabimo, da je bil v bivši Jugi vsak že v šoli deležen usposabljanja osnovnega rokovanja z orožjem.

Kristusov "cesarju, kar je cesarjevega!" (Mt 22,21) lahko razširi debato v to smer in tudi tukaj se postavlja kar nekaj zanimivih vprašanj in polemik. Meni je najzanimivejša ravno ta paranoja. Ker spremljam delovanje Katoliške mladine, bi tak tabor celo dvakrat pozdravil. Najprej zaradi misli, ki jih v svojem članku na portalu zanima.me navaja Martin Nahtigal, še bolj pa zaradi tega, ker komu bomo pa zaupali, da bo z vso skrbnostjo poučeval katoliški nauk tudi glede uporabe orožja in na to vezano svetost življenja, če ne katolikom. Nihče drug ne bo našim fantom povedal (gotovo ne v Slovenski vojski, ker cerkev je ločena od države (sic)), kaj o uporabi orožja pravi katekizem in v kakšnih primerih je katoličanu dovoljeno prijeti za orožje. Ni namreč treba takoj misliti na najslabše. Vojaški poklic gotovo ne ustreza vsem niti jim ne ustreza vojaško trimesečno usposabljanje v okviru Slovenske vojske. Marsikoga pa zanima vojaška taktika, zanima ga streljanje in rokovanje z orožjem, seveda v okviru zakonodaje, ki jo država s precejšnjo regulacijo predpisuje na tem področju.

V Sloveniji je uporaba orožja za civilne namene omejena na šport, zbirateljstvo, lovstvo in v redkih primerih, kjer se lahko dokaže lastna ogroženost, tudi za namene lastne varnosti. Tabor vojaških veščin tako gotovo v nobenem primeru ne deluje zunaj okvirov zakonodaje in ni niti najmanjšega indica, da bi bilo kaj takšnega namen tabora. Je pa za mladega fanta, pri katerem se spričo ravnanja oblasti z državo brez povratka izgublja občutek pripadnosti državi in njenim institucijam, izgubljata se domoljubni duh in vsesplošno tovarištvo, vendarle dobrodošlo prebujanje te zavesti, ki je v določenih primerih povezana tudi z obrambo in orožjem.

Kot se spodobi, sem pri pripravi tega članka za mnenje o temi vprašal tudi nekatere zaposlene v Slovenski vojski, tako navadne vojake kot tiste z višjimi čini, in brez izjeme takšen tabor pozdravljajo in bi se jim zdel izjemno koristen. Država ima v duhu feminizacije in stalnega negativiziranja orožja izjemno omejene možnosti na področju usposabljanja za varno in odgovorno rokovanje z orožjem ter v strelskih društvih in posebnih taborih, ki jih vodijo usposobljeni strokovnjaki, vidi vsaj minimalno zapolnitev vrzeli, ki nastaja. Ves čas opozarjajo, kako izkrivljen pogled na orožje imajo nekatere družbe, vključno z našo, vendar pa je v duhu časa tudi to možno razumeti. Ko razpadajo veliki družbeni sistemi in se morala kronično relativizira, je labilnemu posamezniku težko zaupati. Katoliški tabor je gotovo protiutež temu in tudi strah, da bi se zadeve politizirale v smeri določene politične stranke in s tem gotovo postale bolj problematične, tukaj ni na mestu.

Na koncu je pomembno zavedanje, da obstaja velika razlika med asertivnostjo in agresivnostjo, torej med dejavno konstruktivno akcijo in nasiljem. V Duhu se postavlja vprašanje, ali je načelna mirovniška drža, ki je osnovana na Njegovi Ljubezni, nekaj, kar je lahko ideal za katolika. Odgovor bi bil lahko enostaven da, vendar življenjske zgodbe ne poznajo enostavnih odgovorov. Gotovo so situacije, kjer je to najboljše in z zgledom spreobrača mnoge, so pa tudi obratne, ravno tako navdihujoče in nagovorljive. Spodbude možatosti gotovo imajo svoje omejitve in vseh moških ne velja metati v isti koš. Nekaterim dolga pohajkovanja po gozdovih koristijo in jih približujejo Bogu, nekaterim pa ne. Nekateri najdejo smisel v radikalni kontemplaciji, nekateri pa v izrazito dejavni akciji. A le eno je potrebno. Ljubiti Boga in ves čas iskati svoje mesto v Njegovi volji. Tako bomo lahko ponovili s sv. Avguštinom "Ljubi in delaj, kar hočeš". Včasih enostavna, največkrat pa zahtevna naloga, ki od nas zahteva razločevanje, molitev, post in pokoro. In ni tako zelo pomembno, kaj imamo ta trenutek v rokah - grablje ali izvijač, meč ali rožni venec.

* Janez Zupan je podjetnik, kolumnist, komentator in ustvarjalec platforme Konzerva

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.