"Gre za simptomatičen pokazatelj deformiranosti slovenske tranzicije, ki tudi več kot tri desetletja po osamosvojitvi ostaja obremenjena z ostanki enopartijskega sistema in močjo nekdanjih oblastnih elit. Skoraj popolna programska režija, absolutna vsebinska kontrola oddaje in odsotnost kakršnegakoli uredniškega ravnotežja ..."

Piše: Boštjan M. Turk*

V ponedeljek, 9. junija, se je zgodilo nekaj, kar se ne bi moglo v nobeni družbi, ki je kolikor toliko zavezana demokraciji. Milan Kučan je imel svoj nastop v oddaji Marcela Štefančiča jr. (Marcel, op.u.). Rečete, kaj pa je na tem takega? Nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je bil edini funkcionar te vrste v Srednji Evropi, ki mu je uspelo postati tudi predsednik demokratične države, se je po daljšem umiku pač znova pojavil v javnosti. To lahko razumemo kot del njegovega kriznega upravljanja po nedavnih razkritjih o domnevni vlogi "strica iz ozadja", na katero sta opozorila Vladimir Prebilič in Borut Pahor. Kučan je v intervjuju zavrnil neposredno podporo Prebiliču kot novemu obrazu levice, saj naj bi nasprotoval nadaljnjemu drobljenju levega političnega prostora, a je hkrati dejal, da Prebiliča še ni odpisal. Pahorja je skušal diskreditirati z besedami, da je bil kot predsednik vlade slab vladar, s čimer je zavrnil njegove navedbe o zakulisnih pritiskih. A počemu naj bi zaradi tega bili plat zvona?

V intervjuju je Kučan nadalje zaradi dogajanja v Gazi ostro obsodil Izrael in tamkajšnje peripetije označil za genocid. Spet je res, da je to krepak primer dvojnih vatlov, kar pa za nekdanjega šefa CK ZKS spet ni ne vem kakšna novost. Če ga skrbijo Palestinci, pa je namreč že desetletja imun proti bolečini, ki izhaja iz povojnih pobojev v Sloveniji, obremenjuje pa sedaj že tretjo, če ne četrto generacijo. V tem primeru namreč veliko bolj kot v primeru Palestine lahko govorimo o načrtnem genocidu nad razrednim "sovražnikom". Izrael pač ne gre tako daleč, da bi Palestince sistematično iztrebljal. Ampak kaj bi to bilo tolikanj pretresljivo?

Spet je potem Kučan kritiko uperil v predsednika SDS Janeza Janšo, ki ga že tradicionalno označuje kot grožnjo demokraciji in skrajnega desničarja. Ob tem je izrazil dvom o iskrenosti Anžeta Logarja in Mateja Tonina glede njune morebitne koalicije z Janšo. Vendar tudi tu "nil novi sub sole", nič novega pod soncem.

Kot tudi to, da je bil do Roberta Goloba precej bolj prizanesljiv. Čeprav je priznal njegovo odvisnost od svetovalcev in pomanjkanje konkretnih dejanj, ga je hkrati pohvalil kot dobrega komunikatorja. Razumi kdor more, Robert Golob dober komunikator vsekakor ni. Če kaj, potem ni to. Po kakšnih kriterijih je tu Kučan Golobu nadel takšno avreolo, ostaja skrivnost. A tudi to ni nič tragičnega. Če naredimo še povzetek, lahko ugotovimo, da vse skupaj kaže na njegovo prizadevanje, da ohrani vpliv na levici, obenem pa zanika svojo vlogo v zakulisnih igrah in vzdržuje vtis nevtralnega političnega opazovalca. Še vedno vse lepo in prav. Ali pač?

Nikakor, moramo skoraj zakričati. Gre namreč za medijsko instrumentalizacijo moči, ki ji ni para nikjer v Evropi, z izjemo Srbije (kolikor ta sodi v Evropo). Podobne zlorabe najdemo potem v deželah "ljudske demokracije", od Severne Koreje do Sovjetske zveze, oprostite Ruske federacije.

Nedavni nastop nekdanjega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana v oddaji pri Marcelu Štefančiču na javni RTV Slovenija namreč razkriva mnogo več kot zgolj osebna stališča posameznika ali nekoga, ki bi se tam znašel kot povabljen gost na naprej izbrano temo. Gre za simptomatičen pokazatelj deformiranosti slovenske tranzicije, ki tudi več kot tri desetletja po osamosvojitvi ostaja obremenjena z ostanki enopartijskega sistema in močjo nekdanjih oblastnih elit. Skoraj popolna programska režija, absolutna vsebinska kontrola oddaje in popolna odsotnost kakršnegakoli uredniškega ravnotežja nazorno pričajo, da Milan Kučan še vedno uživa neformalni, a realen vpliv na ključne podsisteme slovenske politike, medijev in širšega družbenega sistema. Kot ga je v času pred prvimi demokratičnimi volitvami. Kučan je pač naročil, naj mu pripravijo mikrofon (to je studio z voditeljem), ker se je odločil nekaj povedati. Tako enostavno je to.

V zrelih evropskih demokracijah bi bila takšna instrumentalizacija javnega servisa ne le nepredstavljiva, temveč bi nemudoma postala predmet institucionalnih in političnih sankcij. V Nemčiji predsednik Frank-Walter Steinmeier dosledno spoštuje strogo omejeno ustavno vlogo; njegovi nastopi na ARD ali ZDF nikoli niso podvrženi politični režiji ali programski servilnosti. V Avstriji Alexander Van der Bellen nastopa kot nepristranska moralna avtoriteta, brez posegov v programsko politiko ORF. V Italiji bi že sum na tovrstno režijo v primeru prejšnjega predsednika Napolitana sprožil javni škandal, ki bi ogrozil avtonomijo RAI. Celo na Hrvaškem je Stjepan Mesić kljub svoji karizmi in medijski prepoznavnosti dosledno spoštoval ločnico med političnim vplivom in avtonomijo HRT. Tako je tudi danes.

Slovenija pa tudi po več kot treh desetletjih samostojnosti ostaja ujetnica lastne tranzicijske posebnosti. Že izhodiščni "dogovorjeni prehod" med staro partijsko elito in novo demokratično opozicijo je omogočil kontinuiteto vpliva nekdanjih oblastnikov, pri čemer je Milan Kučan kot zadnji šef komunistične partije postal prvi predsednik nove republike. Ta kontinuiteta oblasti ni bila nikoli zares prekinjena, temveč se je zgolj preoblikovala v mrežo neformalnih vplivov, ki še danes prežemajo ključne podsisteme: pravosodje, javno upravo, univerzitetni prostor, gospodarstvo in še posebej - javne medije.

Teoretski okvirji literature o tranziciji ta pojav natančno opredeljujejo. Ker sem se odločil o tem napisati obširnejšo študijo za tuje medije, sem se tudi poglobil v ustrezno literaturo. Tako opozarjam, da sta znana teoretika O'Donnell in Schmitter (primerjaj delo: Prehod iz avtoritarnega sistema) že leta nazaj opozarjala, da tranzicija pogosto ne pomeni preloma, temveč ustvarja hibridne sisteme, kjer formalne demokratične institucije sobivajo s prikritimi mehanizmi stare oblasti (kot da bi imela v mislih Slovenijo!).

Utrditev demokracije namreč zahteva več kot zgolj volitve - zahteva profesionalizacijo institucij, medijsko neodvisnost in avtonomno pravno državo. Slovenija je pri tem obstala pri navidezni, fasadni demokraciji, kjer so ključno kadrovsko in interesno ozadje ohranile stare strukture.

Levitsky in Way pa v svoji teoriji "kompetitivne avtoritarnosti" natančno opisujeta slovensko realnost: države z volitvami in demokratičnimi institucijami, a z vzporednimi neformalnimi mrežami, ki v resnici obvladujejo podsisteme oblasti.

Kompetitivni avtoritarizem je namreč vrsta političnega režima, kjer sicer obstajajo volitve in formalne demokratične institucije, vendar so pogoji močno prirejeni v korist vladajoče elite. Oblast zlorablja državne resurse, nadzoruje medije, pritiska na opozicijo in omejuje neodvisnost sodstva, da si zagotovi obstanek na oblasti. Demokratična pravila obstajajo, a so pogosto kršena.

V teh režimih ostajajo javni mediji pogosto ključna tarča - ne kot prostori pluralnega diskurza, temveč kot orodja za utrjevanje vpliva tranzicijskih elit. Wolfgang Merkel takšne sisteme upravičeno označuje za "defektne demokracije", kjer volitve obstajajo, a manjkajo bistveni zaščitni mehanizmi pravne države in institucionalne neodvisnosti. Kaj to je, smo še kako dobro lahko videli ta ponedeljek pri Marcelu Štefančiču.

Ugrabitev RTV Slovenija torej ni zgolj incident, temveč simptom kronične institucionalne šibkosti slovenske države. Javni servis, ki bi moral biti garant demokratičnega pluralizma, postaja podaljšek političnih krogov, ki so v ozadju ohranili kontinuiteto še iz časa enopartijskega sistema. Namesto da bi nekdanji predsednik po vzoru Zahoda po koncu mandata prevzel simbolno, neoprijemljivo vlogo "očeta naroda", pri čemer bi spoštoval institucionalno neodvisnost, je ista figura iz leta v leto bolj angažirana v smislu ohranjanja primata tranzicijske elite, ki nikoli ni zares sestopila z oblasti.

Dogodek pri Marcelu Štefančiču tako ni nepomembna medijska epizoda, temveč kristalizacija globlje patologije slovenske demokracije: institucionalna neodvisnost je zgolj deklarativna, resnična oblast pa ostaja v rokah neformalnih centrov moči, ki že več kot tri desetletja spretno ohranjajo svoje privilegije pod demokratičnim okvirom. Dokler Slovenija ne bo vzpostavila robustnih mehanizmov dejanske institucionalne avtonomije in razgradila starih mrež vpliva, bo njena demokracija ostajala na pol poti - formalno svobodna, vsebinsko pa ujetnica lastne nepopolne tranzicije.

Takšni bomo tudi Slovenci, vsak dan manj svobodni, a bolj revni in bolj zagrenjeni. K sreči so tu naslednje volitve, ki nam lahko vrnejo ugrabljeno državo. In Kučana za vselej postavijo tja, kjer bi moral biti že od leta 1990 – v muzej političnih soh totalitarne preteklosti.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.