Poletje v Svobodi, 3. del: Robi, po nazivu predsednik vlade, je začel pozirati na bazenih, Tina, brezprizivno starleta in prva konkubina, pa prevzema zakonodajni postopke

Piše: Aljuš Pertinač*

V slovenski politiki postaja vroče. Mestoma celo prevroče. Posebej to velja za vladajoče. Njim itak že od začetka mandata gori pod nogami. Preprosto zato, ker roko na srce pojma nimajo, kam so prišli, zakaj so tam in kaj naj bi v resnici počeli. Šur, v startu so mislili, da bodo na oblasti večno ali vsaj za tri mandate. Zdaj jim je počasi že jasno, da iz te moke ne bo kruha in da se bodo morali že za zgolj še en mandat krčevito boriti. Povsem jasno je tudi, da se jim z oblasti ne mudi. Zakaj le, ko pa neizmerno uživajo, bogatijo in hkrati solijo pamet vsem nam, ki to gledamo, trpimo in v končni fazi tudi financiramo?

Vladajoči so se zato odločili, da se ohladijo v bazenu. Spomnimo, še lansko poletje so nas pitali s sfabriciranimi in zmontiranimi posnetki RoberTine, ki sta kobajagi "lovila" šparglje na slovenski obali, čeprav sta bila v resnici v hrvaški Savudriji in se, čeprav oba deklarirana vegana, mastila z ribami in školjkami. Takrat sta seveda, zmešana in brez stika z realnostjo, kot sta, še mislila, da bosta vladala večno, danes pa Tina jamra v intervjujih, kako vse dneve in noči prejoka od žalosti in jeze, Robi pa se poti v fitnesu, da bi bil na fotošutingih ob odpiranju bazenov videti pravi dec, ne pa navaden lolek, kar v resnici je. Brezvezni piar prišepetovalci, ki jih ima seveda vsaka instant antijanša oblast za ene volitve celo kopico, so jima namreč svetovali, naj nehata hohštaplerirat in naj raje zaigrata na bolj ljudske, brez dlake na jeziku, primitivne strune. In rezultat je tu.

Robi se je zato v lastni in omenjenih prišepetovalcev neizmerni modrosti odločil, da kot v kakšnem Kusturičevem kultnem filmu v vlogi nekega socialističnega predsednika "opštine" odpre en navaden, njegovi politični vzorniki Srbi bi rekli običen bazen. Pa še za to je moral kot kak polit cucek po kolenih laziti za svojim političnim mentorjem, ljubljanskim županom, da ga je spustil zraven. Zoki se je namreč po več kot 18-letni vladavini odločil, da bo prestolnici podaril še en bazen oziroma kopališče. S tem je posebno razveselil četrtno skupnost Vevče, kjer so na kaj takega po besedah njihovega predsednika čakali natanko 18 let. Torej, prevedeno, ves čas, odkar je Janković župan. Nenavadno naključje, kajne? Slednji se bo sicer bojda maja prihodnje leto odločil, ali bo na naslednjih županskih volitvah ponovno kandidiral.

Upali bi si staviti, da je ta odločitev najbolj odvisna od tega, kdo bo zmagal na parlamentarnih volitvah, ki morajo biti najkasneje spomladi prihodnje leto. Če bo to Janša, bo Janković zagotovo hotel ostati župan, ker si ne more privoščiti, da bi morebitna nova lokalna oblast brskala po papirjih ali pa benevolentno odprla arhive kaki nacionalni preiskavi.

Mimogrede, Zokijev trenutni rezultat, kar zadeva bazene v Ljubljani, je neodločen. Enega je odprl in enega de facto zaprl. Ker kopališče Ilirija je po prenovi kopališče zgolj še po imenu. Zunanjega bazena namreč tako rekoč ni več, je zgolj še manjši čofotalnik, primeren denimo za na vevškem bazenu izkazano skakalno/plavalno znanje Zokija iz Ljubljane, za kaj več pa ne. Neto učinek bazenskih kapacitet v Ljubljani po 18 letih Jankovićeve vladavine je tako enako nič. Česar se mogoče zaveda tudi naš Robi, ker je ob odprtju bajal o tem, kako to ni zgolj bazen. Jasno, nič, kar oni naredijo, ni zgolj to, kar je. Daje jih namreč kompleks božanskega navdiha, kjer se vse, kar primejo v roke, v njihovih očeh spremeni v suho zlato. Dotični bazen naj zato ne bi bil zgolj bazen, ker je na odlični lokaciji in ker se lahko starejši tam nadihamo svežega zraka (sic!), mladi pa dobijo navdih. Navdih za kaj? Hm, če že moramo ugibati, najbrž navdih za to, kako ne skočiti v vodo.

Robijev in Zokijev skok v bazen in subsekventno poziranje v kopalkah tako de facto odpira predvolilno kampanjo za naslednje parlamentarne volitve in ji hkrati daje že tudi odločilni ton. Po preteklem vikendu dilem pač ni več.

Vladajoči bodo peljali kampanjo v stilu najnizkotnejšega politikantskega primitivizma. Model, primeren za lokalne volitve v kakšni Jagodini sredi srbske Šumadije. Saj veste, tam, kjer domačini preorjejo cesto, da morajo avtobusi plačevati mitnino, če želijo naprej, kot vemo iz filma Kdo neki tam poje. To je tako nizko, dobesedno na dnu bazena, kjer se že tako ali tako zbira najrazličnejša svinjarija, da se je celo prva konkubina Tina odločila, da pri tem ne bo sodelovala. Če je celo za starleto, ki je kariero zgradila na izhodih in fotkah v kopalkah, to preveč primitivno, potem vemo, koliko je ura, kajne?

Ta model primitivnega populizma je seveda idealna izbira za aktualne vladajoče in njihovo zvesto volilno bazo. Za prve zato, ker bi kaj bolj sofisticiranega, da ne rečemo intelektualnega zanje prav gotovo pomenilo (pre)hud miselni in fizični napor. Za druga pa zato, ker sodeč po aktualnih anketah, tudi v prorežimskih medijih, morajo za volilne glasove dobesedno strgati po dnu volilnega bazena. Torej tam, kjer se povečini najdejo tisti volivci, ki so Tauben firerju že na preteklih volitvah prinesli (pre)močno volilno zmago. Volivci, ki običajno ne volijo in ki jih je premamil z obljubami o koncu epidemije in slogani nikoli več mask. Za tovrstno volilno populacijo so pač dovolj odprtja bazenov in poziranje v kopalkah.

Aktualni vladajoči pa ohladitve na (pre)vroči politični sceni ne iščejo zgolj v bazenih, ampak tudi pod fontanami. Zokiju iz Ljubljane je namreč po plejadi spomenikov netransparentnega in nesmotrnega trošenja javnih sredstev po vsej verjetnosti uspelo postaviti oziroma bolje rečeno inštalirati največjega.

Govorimo seveda o zloglasni fontani, ki je stala slab milijon, če pa upoštevamo še, koliko ur je moralo koliko mestnih uradnikov oziroma članov Zokijeve razširjene mestne družine temu nameniti, pa še bistveno več, na spletu pa se podobne da dobiti že za par tisočakov. Zagotovo ni naključje, da je bil edini ponudnik modernističnega jeklarsko-urbanističnega zmazka, ki po novem krasi/kazi podobo Slovenske ceste v neposredni bližini arkad Konzorcija, nekoč občinsko podjetje KPL, ki ga je Zoki prodal zloglasnemu tajkunu iz Republike Srbske. Ker biznis, tudi v času predvolilne kampanje za parlamentarne volitve, pač mora nemoteno teči naprej. In teče, kot voda iz fontane ali tista v bazenu.

Primitivni politikantski populizem je vladajoče prignal do točke, ko jih mora denimo v parlamentu hladiti celo samodeklarirani enfant terrible slovenske politike, samostojni poslanec Miha Kordiš. Ko Kordiš postane glas razuma, je konec verjetno blizu. Ki je očitno hkrati edini, ki lahko predsednici parlamenta, ne fizično, da ne bo kakšne pomote, zapre usta, ko ji v pravi pedagoško-vzgojni maniri bere levite o tem, da poslance redno obravnava kot neuke šolarčke. Hja, organizatorje Festivala Svobode na oblasti lahko pač politično šola čisto vsak. In po drugi strani, če že predsednica spreminja parlament v neke vrste kurbišče, se ne gre čuditi, da je vzdušje v hramu demokracije pod patronatom bivše sodnice bolj podobno kakšni beznici.

Mogoče je tudi zaradi tega prišlo do še enega kopernikanskega obrata pri vladajočem paru, kjer je Robi, nazivno predsednik vlade in zmagovalec volitev, začel pozirati na bazenih, Tina, brezprizivno starleta in prva konkubina, pa praktično prevzela zakonodajni postopek. V enem zadnjih videonastopov nas je tako podučila, da se vlada in dobronamerna vladna poslanska večina v parlamentu na vse kriplje trudita, da bi za živali naredili več, kot naredita za ljudi, medtem ko po drugi strani neka zločinska klika opozicionalcev v državnem svetu nesramno blokira ta zveličavna prizadevanja in se, pozor, postavlja ne samo nad živali, ampak tudi nad ljudi. Kdor bo po vsem tem presenečen, če bo Tina še pred koncem tega mandata uzakonila volilno pravico za domače živali ali pa vsaj dodelila dodaten glas lastnikom psov za v ženske torbice, si je sam kriv.

Človek lahko na nek način kar sočustvuje s predsednikom državnega sveta, ki ob tem upravičeno opozarja, da partnerica predsednika vlade nima nikakršne vloge v zakonodajnem postopku, zato je milo rečeno neprimerno, da se vtika v pripravo zakonov, jih javno komentira in ob tem blati državni svet. Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, nadaljuje Lotrič, mi pa dodajamo, da odkar vlada Svoboda, sam tudi nosi odgovornost, če ga javno pove. In še pravi: "toda v demokraciji zakonodajo oblikujejo pristojne institucije, ne pa tisti, ki so blizu politike samo zato, ker so z nekom v osebni zvezi. Takšno neformalno vplivanje in razkazovanje informacij, ki jih javnost nima, zbujata resne dvome o konfliktu interesov in o tem, čigave interese pravzaprav Tina Gaber zagovarja." Učbeniška definicija parlamentarne demokracije v aktualnem primeru pač ne vzdrži resne presoje. Inštitucije pri nas namreč že dolgo niso več tiste, ki odločajo. Če ne verjamete, si kar poglejte par zadnjih primerov odločitev institucij. Posel za oglaševalsko kampanjo ministrice za zdravje iz kvote Svobode - Pravočasno odpovej termin - je dobilo oglaševalsko podjetje v lasti poslanca taiste stranke. Cena? Sitnica: 30.000 evrov. Ministrica za kulturbund Asta Vrečko je z RTV Slovenija podpisala pogodbo za vrtoglavih 1,2 milijona evrov, ki velja tri leta in je namenjena razvoju aplikacije za podnapise. Problem je, da sta dva Slovenca takšno aplikacijo že razvila in jo ponujata za 12 centov na uro. Na portalu zanima.me so izračunali, da bi po tej ceni nacionalka omenjeno storitev lahko zakupila za 231 let. Ampak saj ne gre za Astin, ampak naš denar, kajne? In še, zobozdravnik Krištof Zevnik je javno razkril, da medtem ko slovenski bolniki mesece in leta čakajo v nepreglednih čakalnih vrstah, na Hrvaškem za zdravljenje pridejo na vrsto v nekaj dneh in dobijo povrnjene stroške zdravljenja slovenske zavarovalnice. Zaradi nedostopnosti v Sloveniji hrvaške klinike zdravniku ponujajo 10 odstotkov zneska zdravljenja za vsakega pacienta, ki ga iz čakalne vrste napoti na obravnavo v skladu z EU-direktivo. O tempora, o mores.

Takisto seveda že zdavnaj ni nobena skrivnost, čigave interese zagovarja Robijeva Tina, kot se malodane nepoučeno retorično sprašuje predsednik državnega sveta. Svoje, svojega tipa in svojega kroga. Prodaja jih sicer kot skrb za otroke, skrb za živali in skrb za avtohtone Slovence, ki ne marajo Janše, ampak saj v resnici vemo, kam pes taco moli. Ker preden je začela prodajati to, je prodajala piramidne prevare s kriptovalutami. Princip je isti, vse ostalo so nianse. Nekateri sicer kot zdravilo za tovrstne rabote ponujajo piar guruja Igorja Ariha. Boljšim poznavalcem je seveda takoj jasno, da gre tu za bodisi prvovrstne amaterje ali pa za preračunljivce non plus ultra.

Splošno znano je, da je ravno Arihova soproga Tijana Arih iz rodne Srbije k nam prinesla primitivni politikantski populizem, ki je poleg tajkunizacije medijev eden glavnih problemov slovenskega medijskega prostora in nadaljevanje srbizacije slovenske politike in interesov. Prek najprej Jankovića, nato Mira Cerarja in Marjana Šarca ter sedaj Roberta Goloba nam ravno ta falanga vsiljuje interese balkanskih kapitalskih virov, ki ne za Slovenijo ne za njen dejanski razvoj v ničemer niso in ne morejo biti optimalni. Ob tem je mala tolažba, da naš Robi ne glede na moč in bližino sorodstvene povezave svoje Tine v nekoč nacionalni naftni družbi Petrol izgublja tudi to borbo, ker preprosto ne razume, da ni vešč političnega komuniciranja. In da ne glede na zvarke, pripravljene v laboratorijih piar alkimistov, vsakdo lahko sprevidi njegovo servilnost balkanskim ozadjem ali celo neposredno tujim naftnim družbam.

Fontana Svobode na dnu bazena primitivnega populizma pa medtem veselo šprica umazanijo naprej. Asistirajo ji osvobojena nacionalka, medijski kartel v tajkunski lasti in centri moči tranzicijske levice. Morda jim je trenutno res (pre)vroče, ampak da bi se jih dokončno znebili, se bo treba veliko bolj resno in močno potruditi.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.