Poletje v Svobodi, 4. del: Njena artičoka

Piše: Aljuš Pertinač*

V teh usranih časih nam malo kaj lahko tako prikliče nasmeh spet na obraz kot uspehi naših vrhunskih športnikov. Denimo, ko Pog bog alias Tadej Pogačar že četrtič in drugič zapored pokori vso svetovno konkurenco na najprestižnejši tritedenski kolesarski dirki, francoski Pentlji. Ko nekdo, ki se je rodil dobesedno na Klancu, čisto pravem in ne kakšnem literarnem, cankarjanskem, vulgarno rečeno pelje scat svetovno kolesarsko elito, ti to nedvomno da dodatnega elana in samozavesti. In ko sredi Elizejskih poljan zadoni Zdravljica, je srce upravičeno ponosno. Tovrstnih občutkov ne more skaziti praktično nič oziroma nihče, razen seveda RoberTine. Tega neverjetnega dvojca vase zagledanih, samoljubnih in samopašnih družbeno-političnih parazitov, ki se že ves mandat šlepata na vse in vsakogar s čimer oziroma s komer nimata absolutno nič skupnega oziroma za kar nimata nobenih pravih zaslug. Res je neverjetno, da moramo še v trenutkih največjega zmagoslavja slovenske volje, talenta in srca gledati ta dva zlagana ksihta, kako se nam smejita v brk na naše stroške in parazitirata na nečem, česar v resnici sploh ne razumeta oziroma je toliko večje od njiju, da jima tako visoko pogled niti v sanjah ne seže.

Se ve, navadili smo se že, da aktualni politiki poskušajo izkoristiti uspehe naših športnikov za samo promocijo in nabiranje poceni političnih točk, to konec koncev počnejo politiki povsod po svetu. Ampak redko kdo to počne tako idiotsko, zlagano in hlinjeno vzhičeno kot ravno naš vladajoči dvojec.

Ne verjamete? Pa saj nam to sama, v svoji samopašnosti in objestnosti, ki se zdi brez meja, nenehno sporočata. Denimo despojna s svojo objavo na družbenih omrežjih, ki vsebuje fotografijo s terase prestižne pariške restavracije La Girafe (Žirafa), s pogledom na Eifflov stolp, kakopak, ob kateri dobesedno zapiše: Najboljši občutek, ko vem, da je vse za mano in čakam svojo artičoko. Mi2 pojejo, samo za eno samo črtico sem te imel. No, despojno imaš očitno lahko za eno artičoko. Če ji jo postrežejo v Parizu in na davkoplačevalske stroške. Jasno je, da nam despojna s to svojo objavo pravzaprav sporoča, kako zelo trpi, ko se v našem imenu in na naše stroške v vlogi uradne priležnice predsednika vlade udeležuje dogodkov, kot je zaključek francoskega Toura, pozirajoč v izteku z majico, ki naj bi nosila zunanjepolitična sporočila na ravni tekmovanj za miss sveta. Te hude muke, ko mora špilati prvo damo zmenetu, ki pozira kot naš premier, se da potolažiti zgolj z njeno artičoko. Kot da smo v nekem francoskem eksistencialističnem romanu izpod peresa kakšnega Camusa s tematiko absurda oziroma nesmisla. Le da mi ta nesmisel po volji vladajočega dvojca adijo dejansko živimo. Ko človek ob tem pomisli na kakšno alternativo, ki se vendarle samo ponuja temu teatru absurda, mu skoraj zastane srce, pa ne od sreče, kajti samooklicani preklicatelj uroka samodanijanša, nekoč do groba zvesti Anže Logar, tudi objavlja svoje kuharske mojstrovine na družbenih omrežjih, med katerimi še posebno izstopajo, pozor, hrenovke z nudli. Frazo "pekel smo ljudje" lahko tako mirno prekvalificiramo v "pekel so naši politiki".

Ampak preveč površno bi bilo, če bi prijetno utrujenost despojne ob spoznanju, da je vse za njo, ko čaka na svojo artičoko, pripisali zgolj "trpljenju" ob spremljanju zaključka kolesarskega Wimbledona. Zagotovo je lahko takisto imela v mislih trud, ki ga je ta nekoč registrirana in po novem neregistrirana neutrudna lobistka vložila v to, da je svojemu predragemu papanu zrihtala napredovanje v službi. Zlati tati je namreč po novem specialist logist na Slovenskih železnicah. Napredoval je, čeprav bi se že lahko upokojil, in njegova plača bo poslej pet tisoč osemsto evrov bruto na mesec. Ni slabo za nekoga, za kogar pred vzponom njegove ljube hčerkice na oblast nikoli nismo slišali. Vendar, saj vemo, kako to gre. Če odpustiš sorodnika despojne, denimo njeno teto na čelu Petrola in zoper njo kasneje vložiš še odškodninsko tožbo in (morda še) kazensko ovadbo, si v trenutku nakoplješ bes in srd celotnega državnega aparata na glavo. Če pa "unaprediš" njenega papana, pa si verjetno lahko obetaš, da boš ostal na čelu Slovenskih železnic, kljub vsem svinjarijam, ki se tam po poročanju redkih neodvisnih medijev dogajajo.

Zgolj za ilustracijo, osnovna plača zdravnika višjega specialista v 50. plačnem razredu je po besedah družinskega zdravnika Roka Ravnikarja pet tisoč tristo evrov bruto. Plača kandidata za v. d. prvega tasta jo torej poseka za pol tisočaka na mesec. Ni slabo biti oče prve konkubine, res ne. V državi, kjer se na ministrstvu za zdravje pohvalijo, da so po lastnih besedah nediskriminatorno zaposlili človeka, ki so ga poprej v naši največji zdravstveni ustanovi dobili, da je goljufal, in ga izredno odpustili, je pač vse mogoče.

Tudi to denimo, da bo država dva reševalna helikopterja kupila od dražjega ponudnika, ki je po mnenju reševalcev, torej tistih, ki bodo omenjena helikopterja dejansko uporabljali, manj primeren za reševanje in ima določene karakteristike, ki si jih ne želijo, kot je razkril spletni portal Info360. Ima pa zastopnik tega podjetja "zgodovino" s prvo konkubino, čeprav to sam bojda zanika. Koga briga, da na sosednjem Hrvaškem s pridom uporabljajo helikopterje konkurenčnega, cenejšega proizvajalca, ki se je tudi prijavil na javni natečaj, a ni bil izbran. Da bi bil absurd še večji, z njimi letijo slovenski piloti, kot je denimo Tomaž Mrlak, ki je pred nedavnim pristal celo na plaži in rešil huje poškodovanega nemškega turista. Le luzerske države, kot je očitno Hrvaška, kupujejo reševalne helikopterje zato, da bodo v pomoč pri reševanju. Napredne države, kot je "vsi nam zavidajo" Slovenija pa zato, da lahko despojna uživa v artičoki na terasi prestižne restavracije v Parizu.

Popolnoma zasluženo, kakopak, potem ko je v vojni njene vlade s Petrolom v boj vpregla Finančno upravo, Inšpektorat za delo, Komisijo za preprečevanje korupcije, Agencijo za trg vrednostnih papirjev in bogsigavedi koga vse še.

Paradoksalno pri vsem skupaj je, da odkar je država v vojni s Petrolom, slednji uživa najvišjo vrednost svojih delnic v 28 letih kotacije na ljubljanski borzi. Kaj si finančni trgi mislijo o despojnimi artičoki, torej ni nobena skrivnost. Ampak kaj bi to proti temu, da bo njen Robi pripeljal Tour tudi v Slovenijo. Na naše stroške seveda in v novem brezsramnem poskusu primitivnega politikantstva oziroma nabiranja predvolilnih točk. Pet milijonov, kolikor nas bo to po ta malem stalo, je pač kaplja v morje do junija pridelanemu rekordnemu 868-milijonskemu primanjkljaju. Res je, vsi nam zavidajo. Vendar predvsem, koliko lahko prenesemo.

Ko smo že pri Komisiji za preprečevanje korupcije, kakšno naključje od ena do deset je, da se je namestnik poprej iz postopka preiskovanja aktualnega premierja izločenega predsednika taiste komisije med preiskovanjem s tem premierjem dogovoril za novo službo državnega tožilca? Ja, prav ste prebrali. V Svobodni Sloveniji pod artičoka vladavino RoberTine po črki in namenu neodvisne nadzorne institucije vodijo ljudje, ki to, da si zatiskajo oči in ušesa pred eklatantnimi korupcijskimi tveganji in kršitvami zakonodaje najvišjih nosilcev oblasti, zabarantajo tako, da si zrihtajo novo državno službo.

Ali pa vsaj bistveno višjo plačo, kot velja za predsednika brezvezne Komisije, tako rekoč zmagovalca famozne Golobove plačne reforme v javnem sektorju. Šumi, ki jih omenjeni doživljajo v stiku z realnostjo, so pač zgolj opomba pod črto v nenehni eroziji, če ne celo razkroju vsakršnih pravnih standardov oziroma principov elementarne poštenosti. Praktično ga ni med vladajočimi, ki pri tem ne bi aktivno sodeloval.

Na skrajnem severovzhodu države se tako učijo o arhitekturnih posebnostih klasičnih prekmurskih garaž, kakor se po novem imenuje počitniške hišice, v katerih ministri RoberTina vlade sami opravljajo malanje. Zasluge gredo seveda ministru za razvoj in kohezijo Aleksandru Jevšku, ki zadnje mesto na lestvici držav članic po črpanju EU-sredstev praznuje tako, da si je omislil čisto pravo črno gradnjo, kot kakšen neavtohtoni prebivalec jugovzhodne Slovenije, nagnjen k medetničnemu nasilju. Medtem ko se nacija sprašuje, kako je mogoče, da za zakone spoštujoče in davke plačujoče državljane veljajo strožji standardi in penali kot za tiste, ki v državno blagajno praktično ničesar ne prispevajo, kradejo pa kot srake in serijsko kršijo predpise, si neki minister meni nič tebi nič omisli pravo pravcato črno gradnjo na kmetijskem zemljišču in se z njo celo še javno hvali. Sicer pa, kdo pa ga bo za to preganjal? Njegov vladni šef, ki ima sam toliko masla na glavi, da bi lahko odprl mlekarno? Policija, v kateri je ta isti minister preživel skoraj celotno kariero? Komisija za preprečevanje korupcije, ki je tam zato, da korupcijo pravzaprav omogoča? Ali pravosodje, ki se je skoraj v celoti prodalo ljubljanskemu županu za par parkirnih dovolilnic? Realnost je pač takšna, da je pravica slepa samo za tiste, ki nimamo članske vstopnice za Festival Svobode na oblasti, njim, ki jo imajo, pa se odkrito smehlja.

Takšno stanje vsekakor ni od včeraj, kar lahko še najbolj potrdi priznani medicinski strokovnjak, specialist kardiologije in vaskularne medicine Marko Noč. Potem ko sta s kolegom zdravnikom Blažem Mrevljetom pred leti razkrila, da Slovenci za medicinski material, kot so denimo žilne opornice, plačujemo nekajkrat več, kot bi bilo v resnici treba, so ga v stroki praktično popolnoma omejili, omenjenega kolega pa tako rekoč pregnali iz Slovenije. Noč tako v ljubljanskem kliničnem centru skoraj ne operira več, verjetno zato, ker so ključen material teh operacij ravno žilne opornice. Volk sit in koza še naprej vplačuje enormne zneske v kobajagi javno zdravstveno blagajno, kajne? V tridesetih dneh do specialista, slogan, s katerim je golobja jata prišla na oblast, se tako vse bolj spreminja v treh letih do pogrebnega zavoda. Pa še to na lastne stroške.

Aktualna oblast nam na vsakem koraku neumorno sporoča, da jo prav malo briga za to, da bi spoštovala predpise, ki jih sama producira in po katerih dacarji oglobijo človeka, ki je slepemu sosedu pobarval ograjo. Da ji je dejansko dovoljeno čisto vse in da je njen izključni motiv, kako čim bolj izkoristiti čas na položaju za lasten preužitek. Medtem so navadni ljudje vsakodnevno žrtve medetničnega nasilja, ko pa želi lokalna skupnost vsaj za trenutek povrniti videz pravne države in enakosti pred zakonom ter porušiti eklatantno črno gradnjo, država, tako v podobi represivnega aparata (policije) in socialne države (Center za socialno delo), odpove sodelovanje. Če država ne želi oziroma ne zmore stopiti na prste niti največjim kršiteljem in kriminalcem, kako bo potem obračunala s korupcijo in kriminalom v lastnih vrstah?

Odgovor je seveda na dlani. Ne bo. Kot s tem ne bodo obračunali takšni in drugačni favoriti za nove, nove alias stare obraze, ki kuhajo po družabnih omrežjih in ponujajo politiko brez barve, vonja in okusa. Če se vam vse to skupaj gravža ali vas celo sili na bruhanje, ne obupajte. Še vedno si namreč lahko privoščite - ne seveda artičoke, nudle s hrenovko pa zagotovo. Pa dober tek.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.