Nimam svoje Udbe in je tudi nočem imeti, da bi vedel, kdo konkretno je bil v ozadju te vladne odločitve.

Piše: Igor Omerza*

Podobno knjigo bi lahko napisal tudi o časopisu Dnevnik, slovenski socialistični televiziji in radiu, časopisu Večer itd. No, to prepuščam zgodovinarjem, ker res nima smisla, pa tudi volje mi zmanjkuje, da kot nezgodovinar leto za letom predstavljam javnosti sto in sto tajnih dokumentov Udbe. Res je neverjetno, kako malo se naši zgodovinarji ukvarjajo z našo tajno politično policijo alias Udbo. So seveda častne izjeme, a jih je glede na število slovenskih zgodovinarjev odločno premalo. Ob tem pa naj povem, da je znani nemški pisatelj Norman Ohler (znamenita je njegova knjigo o uporabi drog v Hitlerjevi armadi) tudi kritičen do zgodovinarjev. Dejal je namreč: "Zgodovina je predragocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem!" Jaz tu k Ohlerju dodajam, "da bi jo prepustili SAMO zgodovinarjem".

Če v ZDA, Veliki Britaniji, Vatikanu itd. odprejo dolgo zaprte arhive s kateregakoli področja, sledi takojšen naval zgodovinarjev, saj se zgodovina lahko tedaj pokaže v popolnejši luči. Nič nenavadnega ni, da bolj kot je oddaljeno dogajanje v preteklosti, več vemo o njem. Poleg tega si tuji zgodovinarji od predstavljanja in analiziranja na novo dostopne dokumentacije obetajo karierne in promocijske koristi. Še posebno veliko zanimanje vedno obstaja, ko se v tujini odprejo arhivi obveščevalnih služb. In v Sloveniji? Vlada Janeza Janše je leta 2006 spravila skozi parlament nov arhivski zakon, ki je med drugim odprl tudi arhiv tajne politične policije oz. kar je od njega ostalo. Ali je bil kakšen naval? Malo morgen!

Tudi sam sem začel leta 2007 popolnoma naključno raziskovati udbovsko in podredno partijsko dokumentacijo. V slovenski državni arhiv sem vstopil ne zaradi Udbe, niti vedel nisem, da je bil leto prej sprejet novi zakon, ampak zato, ker smo se nekateri člani vodstva odbora za varstvo človekovih pravic, ponarodelo Bavčarjevega odbora, odločili, da napišemo povest o tem megaodboru. Sprejel sem zadolžitev, nisem bil niti malo navdušen nad to nalogo, da grem v arhiv pogledat tozadevno dokumentacijo. In glej ga zlomka, ker je seveda Udba zalezovala Bavčarjev odbor in njegovo vodstvo, sem se zelo hitro poglobil v še popolnoma nedotaknjeno tajno udbovsko gradivo. In to je bilo strašansko zanimivo.

Kar naenkrat sem padel v porumenele papirje o tajnem zalezovanju ...

... Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, Branka Pistivška, Alojza Rebule, Janeza Gradišnika, Marjana Rožanca, Draga Jančarja, Tarasa Kermaunerja, Daneta Zajca, Dušana Pirjevca, Veljka Rusa, Tomaža Šalamuna, Aleksandra Bajta, Alenke Puhar, Janeza Janše, Igorja Bavčarja, Marka Hrena, Francija Zavrla, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča, Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika, Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča, Andreja Inkreta, Spomenke Hribar in Tineta Hribarja, Dimitrija Rupla, Nika Grafenauerja, Iva Urbančiča, Gregorja Tomca, Matevža Krivica, Tomaža Mastnaka, Jurija Franca, Jaše Zlobca, Antona Stresa, Alojzija Šuštarja, Janeza Zdešarja, Franca Rodeta, Alojza Peterleta, Vladimirja Truhlarja, Andreja Capudra, Franca Križnika, Jožeta Strgarja, Ignacija Čretnika, JanezaJake Štularja, Cirila ter Ane in Dore Žebot, Ruda Jurčeca, Mirka Javornika, Alojza Lampreta, Vladimirja Vremca, Aleša Lokarja, Leva Detele, Jožeta Peterlina, Martina in Iva Jevnikarja, Mihe Kreka, Mateja Poštovana, Vinka Beličiča, Sergija Pahorja, Saše Martelanca, Marija Mavra, Vinka Levstika, Petra Urbanca, Ljuba Sirca, Dušana Pleničarja, Janeza Topliška, Franca Jeze, Vinka Ošlaka, Agopa Stepanjana, Bate Todorovića, Stjepana Crnogorca, Aleksandra Rankovića, Staneta Kavčiča, Nikota Kavčiča, Jovanke Broz, Nikolaja Tolstoja, Nore Beloff, Stelle Alexander, Williama Deakina, Karla Gustava Ströma, Viktorja Meierja itd. ...

... Nove revije, Mladine, celovške Mohorjeve založbe, študijskih dni Draga (po Udbi Karla), tržaškega Društva slovenskih izobražencev, Družine, Ognjišča, naše Rimskokatoliške cerkve, slovenske, hrvaške, srbske, kosovske emigracije, informbirojevcev itd.

Bavčarjev odbor sem dal malo na stran in začel fotokopirati ter pozneje fotografirati in doma tiskati pridobljene dokumente. Dokumente sem zlagal kronološko po temah in osebah. Hkrati sem poskušal ugotoviti, kdo vse se skriva za kodnimi imeni tistih, pravim jim s skupnim imenom konfidenti (registrirani viri in registrirani sodelavci), ki so poročali Udbi o zalezovanih posameznikih ali skupinah ali organizacijah ali dogajanjih. Prav tako sem poskušal razvozlati, kakšna kodna imena so tajni policaji nadevali zalezovanim posameznikom ali zalezovanim skupinam, asociacijam. Kar precej tega mi je uspelo odkriti in si lahko bralci to preberejo v mojih skoraj že 30 knjigah o Udbi. Ne poznam nikogar na svetu, ki bi napisal toliko stvarnih (torej nedomišljijskih) knjig o tajni politični policiji. In nisem še končal - sem pa že bolj proti koncu!

Kakorkoli že, ko sem izdal svojo prvo udbovsko knjigo, leta 2010, govori o Kocbeku, najbolj zalezovanem posamezniku v propadli socialistični Sloveniji, z naslovom Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584 (594 strani), je nastal vihar. Zdrave sile propadlega slovenskega socializma oziroma kar je od njih ostalo (in tega ni malo!) so od zadaj pritisnile na Pahorjevo vlado, v vladi je prednjačila kulturna ministrica Majda Širca in zunaj nje šef Sove Sebastjan Selan, poslušno pa je (pričakovano) sledil direktor arhiva Dragan Matić, so mi enostavno in nezakonito zaklenile del udbovskega arhiva. To je tako, kot bi prišli v javno knjižnico in vam knjižničar ne bi hotel dati kakšne knjige. Nimam svoje Udbe in je tudi nočem imeti, da bi vedel, kdo konkretno je bil v ozadju te vladne odločitve. Verjetno tisti strici iz ozadja, ki jih je svojčas javno omenjal Borut Pahor, a konkretnih imen ni hotel povedati. Stavil bi, da je mislil najmanj in tudi prvenstveno na Milana Kučana in na njegove sotrudnike!

In zakaj taka stričevska poteza iz obupa? Zato, ker sem že v svoji prvi "udbovski" knjigi o Kocbeku razkril, da je kljub ogromnemu uničenju arhiva naše tajne policije vendarle ostalo dovolj, da se na tem temelju napišejo dobro dokumentirane knjige o zavrženem delovanju politične policije. Ta je seveda delovala po navodilih in pod nadzorom vrha slovenske komunistične stranke, saj že samo ime politična policija pove, da je ona v službi vodilnih politikov. Očitno so to strici prezrli pri sprejemanju arhivskega zakona, morda so živeli v lažni veri, da so bolje pospravili za seboj, in so se sedaj odločili za "damage control" (kontrolo škode).

Ker se je vlada zavedala nezakonitosti svojega ravnanja, so na hitrico spesnili dodatek k arhivskemu zakonu, ki bi me omejil v mojem sistematičnem raziskovanju in predstavljanju udbovskega smetišča oz. kar je od njega ostalo. Tu mi je na pomoč priskočila stranka SDS in prek referenduma smo jih porazili na celi črti. Toda strici so čez nekaj časa ponovili vajo z novimi omejujočimi zakonskimi rešitvami (vlada Alenke Bratušek) in SDS je sprožila nov referendum o tem. Referendum je vsebinsko uspel, a ni bilo zadostnega kvoruma, taka da je nova in zame omejujoča zakonodaja stopila v veljavo. Ker pa niso imeli premierka Bratuškova et consortes več časa, da bi zamenjali arhivsko komisijo, ki dodeljuje (ali pa ne dodeljuje) neoviran dostop do udbovskih gradiv, in ker je bila ta komisija naklonjena meni in mojim raziskavam, sem zlahka preskočil to omejitev in neovirano delal naprej v državnem arhivu. Danes mi je že vseeno, ali strici spet kaj zakuhajo v arhivu, ker imam praktično že skoraj vse, kar potrebujem za dokončanje mojega udbovsko-pisateljskega ciklusa, varno spravljeno na več mestih. To seveda zahvaljujoč novim računalniškim tehnologijam arhiviranja dokumentov!

Kako moteče je še dandanes moje raziskovanje tajne politične policije stricem iz ozadja in "odspredja", dokazuje moja knjiga Milan Kučan in Udba (dolga dobrih 560 strani!). Od izida knjige, junija 2024, do danes je knjiga v osrednjih medijih zamolčana. Kučan je od takrat dal številne intervjuje, a niti v enem ga spraševalec/novinar ni vprašal o tej knjigi, o 560 straneh, ki vključujejo veliko tajnih udbaških dokumentov, poslanih njemu, in od teh seveda ni mogoče nobenega najti v debeli biografiji Boža Repeta o Milanu Kučanu!

Tudi Marte Kos noben novinar ne vpraša o njeni ovaduški udbovski preteklosti. V zadnjem intervjuju v Delu Kosova kot v posmeh temu pravi, citiram: "Demokracija, ki temelji na lažeh ali dezinformacijah, dolgoročno ne more obstati - ali pa država več ni varna." Ker je Kosova v slovenskem in evropskem parlamentu debelo lagala, da ni delala za našo tajno politično policijo, je pravzaprav lep primer tega, kako slovenska država in Evropska unija varnostno trpita zaradi njenih laži, saj je ona vendarle pomembna ministrica/komisarka te unije in je bila tja (v Bruselj) poslana iz države Slovenije oz. njene aktualne vlade!

Za krono udbovskih recidivov v Sloveniji pa je pred nedavnim poskrbel predsednik uprave Darsa Andrej Ribič, ki je v intervjuju za Mladino prostodušno izjavil, da je na družbenih omrežjih opazil, "da so informacije o Darsu večinoma negativne. Prihajajo iz medijev kot je Požareport … Želel sem torej ugotoviti, od kod prihajajo ti napadi in kakšni so motivi zanje, kdo stoji za njimi. Zato smo naredili razpis in izbrali družbo DC Limited … Tako nam zdaj vsak teden pripravljajo poročila, kateri internetni profili so to, kako so med seboj povezani, kdaj se aktivirajo in podobno." S tem je Ribič Dars spremenil v malo Udbo, saj je bilo tako zalezovanje novinarjev, piscev (in ostalih) glavna značilnost naše na srečo propadle tajne politične policije.

To sem že napisal v eni izmed mojih prejšnjih kolumn na Požareportu in pričakoval kakšen odziv nadzornikov Darsa, saj ni v čast in ugled podjetja, da se njegov direktor vede kot načelnik tajne politične policaje! A seveda, vsaj jaz ne vem, da bi nadzorniki na to reagirali! Prav, bo že prišel čas za to, kajti udbovski način razmišljanja in delovanja bi morali v demokratični Sloveniji v kali zatreti, še posebno ko gre za državno podjetje!

Mimogrede, ko sem že pri Darsu. Darsovci so me dobro oglobili zaradi nepravilno izpolnjene vinjete. Potem pa je letos vrhovno sodišče razsodilo, da to ni prekršek. In namesto da bi mi vrnili nezakonito odvzeti denar, mi Darsov izterjevalec, murskosoboška finančna uprava, še kar naprej pošilja opomine pred izvršbo. Očitno sodbe vrhovnega sodišča za Dars in finančno upravo ne veljajo!

V četrtek, 13. novembra, ob 18.00, bom v dvorani Muzeja slovenske osamosvojitve predstavil mojo dvojno knjigo o Temni in Svetli strani časopisa Delo. Gre za obsežno delo (1015 strani), ki je nastajalo skoraj 20 let. Tako glomazne mikroanatomije Udbe do sedaj še ni bilo. Tu grem s svojo knjižno predstavitvijo Udbe in Dela dejansko do zadnje kocine!

Kakorkoli že, s tem končujem to kolumno, kdor želi več vedeti o naši tajni politični policiji alias Udbi, njenih novinarskih konfidentih in tudi o tistih novinarjih, ki ji je tajna policija zalezovala, naj se v četrtek ob 18. uri (Muzej VSO) udeleži predstavitve dveh mojih novih knjig, ki podrobno in obsežno govorita o tem. Vabljeni!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.