Staro božanstvo čaščenja ni bilo več vredno, saj se je izpelo.

Piše: Boštjan M. Turk*

Pred snemanjem Ure resnice sva se z voditeljem oddaje in urednikom pričujočega portala pogovarjala o neverjetni novici: namreč, tisti dan, bil je to praznik svetih treh kraljev (torek, 6. januar), je vodja poslanske skupine Levice Tadej Tašner Vatovec prestopil k Socialnim demokratom. Bojan Požar je v šali pripomnil, da si je izbral prav ta dan, kajti kot Modri z vzhoda se je prišel poklonit novemu odrešeniku, onemu, ki mu bo omogočil prebiti še en mandat pod streho državnega zbora. Za to namreč gre.

Staro božanstvo - stranka Levica -, na katero je prisegal vse do tega praznika, čaščenja ni bilo več vredno, saj se je izpelo. S svojo politiko je prišlo na boben in Vatovec je prvi izkoristil priložnost ter se priklonil pred drugim oltarjem. Kdaj se bo od tod pomujal k novemu svetišču, je le vprašanje časa, boste rekli. Težko bi vam človek oporekal.

A primerjava Bojana Požarja se mi je zdela tako posrečena, da sem jo nemudoma uporabil v oddaji, ki sva jo tisti dan snemala. Ta je bila namenjena predstavitvi moje nove knjige, ki je posvečena analizi največje nesreče Slovencev v sodobni zgodovini, socializmov, nacionalnega in internacionalnega porekla, to je nacizma in fašizma na eni ter komunizma na drugi strani. Med prvim in drugim so razlike v podrobnostih, a ne v bistvu. Komunisti so nekaj podobnega kot nacisti in fašisti ter obratno, primerjati je treba samo Slobodana Miloševića in Benita Mussolinija, pa se bo videlo, kako sta en in drug tip socializma zgolj dve podobi istega kovanca.

Levica in SD pa sta stranki, ki - kolikor anahronistično, zastarelo se to sliši! - internacionalni socializem v originalni formi še danes vzdržujeta pri življenju, pri čemer jima na veliko pomaga fant naše Tine, po novem kolumnistke pri Stojanu Petriču (Delo), Robert Golob.

Internacionalni socializem (slovenske provenience) je hotel zasesti prostor, ki ga je tradicionalno izpolnjevalo krščanstvo. Da bi to storil, je najprej kopiral temeljno smernico krščanskih cerkva, to je pravilnost verovanja.

Zgodovina krščanstva je namreč - poleg vsega drugega - tudi zgodovina dokazovanja, kdo je bolj pravoveren. Tako je bilo, ko so se pravoslavni ločili od katoličanov v 11. stoletju: pravoslavje - ortodoksija - samo po sebi govori, da so imeli sebe za bližje prvotnemu izročilu, kot so to ocenjevali za katoličane. V naslednjih stoletjih se je vnel spor še z reformatorji oz. protestanti: spet je šlo za isto reč: kdo je bližje izvoru krščanstva, to je, kdo je bolj pravoveren.

Komunisti so bili s kopiranjem krščanske ortodoksije - pravovernosti - naravnost obsedeni. Ena od razlik med njimi ter nacisti in fašisti na drugi strani je ta, da ti te potrebe niso čutili. Vse skupaj pa je naravnost sprevrženo: totalitarni sistem, ki prisega na ateizem, kopira najbolj pomemben cerkveni vzorec, to je pripadnost pravi veri!

Komunizem, zlasti v svoji boljševistični in stalinistični obliki, namreč ni bil zgolj politični projekt, temveč poskus vzpostavitve sekularne religije. Prav obsedenost s pravovernostjo, z eno samo pravilno linijo in z izključevanjem vseh, ki so od nje odstopali, kaže na presenetljivo podobnost s krščansko ortodoksijo. V tem se komunisti bistveno razlikujejo od nacistov in fašistov: ti so temeljili na moči, volji, narodu ali rasi, ne pa na domnevni resnici zgodovine. Komunizem pa je trdil, da pozna zakonitosti zgodovinskega razvoja, njegov nujni tok in končni cilj. Kdor dvomi, ne dvomi zgolj politično, temveč greši proti zgodovini.

V zgodnjem delavskem gibanju 19. stoletja te obsedenosti še ni bilo. Ljudje so prisegali na pluralizem. Spori so bili ostri, a praviloma teoretski. Prelom se zgodi z leninizmom, ki uvede idejo avantgardne partije kot edinega nosilca zgodovinske resnice. Od tu dalje se politika spremeni v dogmo. Če praksa ne potrjuje teorije, to pomeni, da so napačni ljudje: teorija sama - že teoretično! - ne more biti. Tako se rodijo politične herezije.

Stalin to logiko radikalizira in sistematizira. Ne gre več zgolj za politične nasprotnike, temveč za krivoverce: trockiste, levičarske in desničarske odklone, revizioniste, sovražnike ljudstva. Z njimi ravna neprimerno huje, kot se je Cerkev v večjem delu svoje zgodovine vedla do heretikov. Montirani procesi, prisilna priznanja in javna samokritika so daljni odmev inkvizicijskih postopkov, vendar z bistveno razliko, ki jo je treba jasno poudariti: inkvizicija je v veliki večini primerov zaslišane ljudi izpustila. Obsodba je bila prej izjema kot pravilo, smrtna kazen pa skrajna redkost. Pri stalinističnih procesih pa je bila obsodba vnaprej določena, kazen pa skoraj vedno smrt ali taborišče. Obtožba je vselej pomenila konec posameznika, tako ali drugače.

Še nekaj: razlika v metodi in obsegu je velikanska. Komunistični teror je industrijski, birokratiziran in dolgoročno načrtovan, vgrajen v samo delovanje sistema. Če ga primerjamo s terorjem robespierrovskega krila francoske revolucije, iz katerega je izšel, spet opazimo razliko: le-ta je nastal v izrednih razmerah, trajal razmeroma kratek čas in bil usmerjen proti konkretnim, aktualnim sovražnikom revolucije. Kljub temu je bil po obsegu tako smrtonosen, da je po ocenah zgodovinarjev že v enem samem mesecu tega revolucionarnega terorja padlo več žrtev, kot jih je celotna inkvizicija povzročila v vseh stoletjih svojega obstoja skupaj. Komunistični teror pa ta vzorec ne le ponovi, temveč ga razširi v trajen, samoreproduktivni mehanizem nasilja, ki ne deluje več kot izjemno stanje, temveč kot normalno in stalno orodje oblasti. Tako je bilo tudi v Sloveniji, od leta 1941 do 1990.

Najbolj zgovoren dokaz te logike je usoda prvega politbiroja pod Leninom. Ljudje, ki so izvedli revolucijo in ustvarili sovjetsko državo, so bili v nekaj letih razglašeni za sovražnike in odstranjeni. Trocki je bil izgnan, demoniziran in na koncu umorjen. Zinovjev, Kamenjev, Buharin in Rikov so bili po ponižujočih procesih ustreljeni. Tomskij je (domnevno) storil samomor. Do konca tridesetih let ni preživel nihče. To ni bila politična nuja, temveč teološka čistka: Stalin ni mogel dopustiti živih prič revolucije, ki bi lahko pokazale, da njegova interpretacija ni edina mogoča.

V tem je vsa sprevrženost sistema. Režim, ki prisega na ateizem, ustvari nezmotljivo Partijo. Ta zanika dušo, a zahteva popolno notranjo vero. Zanika greh, a proizvaja neskončne sezname krivcev (grešnikov v Stalinovih čistkah in potem naprej). Komunizem (internacionalni socializem) brez herezij ne more obstajati, saj brez stalnega izločanja krivovercev razpade njegova vseutemeljujoča dogma, namreč, da ima monopol nad zgodovinsko resnico. Ko religija izgine, njena struktura ne premine skupaj z njo, temveč se preseli v politiko. In tam postane neprimerno bolj smrtonosna.

Sektaštvo tako ni značilno zgolj za verske skupnosti, temveč se manifestira v političnih sistemih, kjer lojalnost, ideološka čistost in hierarhična disciplina prevzemajo vlogo primarnih vrednot. Jugoslovanska komunistična partija je prav tako delovala po tem principu. Tito je bil simbol absolutne pravovernosti v očeh partijske vrhuške: njegov položaj je bil neizpodbiten, njegova interpretacija marksizma-leninizma je bila uradno popolna, njegovo vodstvo pa je bilo merilo, po katerem so se ocenjevali drugi.

Primeri notranjih konfliktov jasno kažejo, kako je ta pravovernost delovala kot ideološka valuta. Đilas je bil kritičen mislec, ki je opozarjal na negativne posledice centralizirane oblasti in osebnega kulta - zato je bil označen kot nepravoveren. Ranković je bil, nasprotno, simbol represivne lojalnosti in ga je sistem obravnaval drugače, vendar ni bil brez konfliktov glede notranjih standardov pravovernosti. Prisluškovati je namreč dal najvišjemu božanstvu in njegovi soprogi. Titu in Jovanki. Zato je moral iti.

Maršal sam je tako moral biti stalno "bolj pravoveren" od drugih: to je postalo sredstvo konsolidacije oblasti in legitimizacije odločitev, ne zgolj ideološko prepričanje.

Ko je umrl, je sistem, ki je temeljil na absolutni pravovernosti enega posameznika, začel razpadati. Narod in partijska struktura sta se množično spraševala, kdo lahko naslednji prevzame vlogo moralno in ideološko neizpodbitnega voditelja. V tem kontekstu se je pojavilo ime Slobodana Miloševića, ki je postal nov simbol pravovernosti, tokrat v bolj nacionalističnem in centralizacijskem okviru. Milošević je dokazoval svojo pravovernost ne le znotraj Srbije, temveč tudi v očeh komunistov v vsej Jugoslaviji.

To vedenje bi se verjetno nadaljevalo v neskončnost, če ne bi prišlo do propada Jugoslavije. Politični konflikt in razpad države sta pokazala, da pravovernost kot način legitimizacije oblasti deluje le v zgoščeni, centralizirani strukturi. Ko struktura pade, ostane ideološka pravovernost prazna, ker ni več skupnega sistema, ki bi jo potrjeval. To se je Miloševiću zgodilo, ko s(m)o sem mu z orožjem v roki v bran postavili najprej v Sloveniji, potem pa na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu.

Danes je v Evropi mogoče najti ostanke tega vzorca - politične stranke, ki močno klerikalno ali ideološko lojalnost postavljajo nad pluralizem in kompromis, še vedno obstajajo, a so reducirane na eno samo deželo, na tisto, kjer večino niti vleče nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Milan Kučan. V Sloveniji je po oceni nekaterih analitikov edina stranka, ki nadaljuje to tradicijo: Levica. Sledi ideološkemu jedru, kjer se znotraj stranke zahteva konsistentnost prepričanj, lojalnost liniji in skoraj »pravoverno« spoštovanje političnih in moralnih norm. Čeprav so okoliščine danes demokratične in pluralne, vzorec ostaja: moč legitimizacije izhaja iz ideološke čistosti, ne zgolj iz politične ali volilne podpore.

To je notranja genetika komunizma. Prestop Mateja T. Vatovca sledi tej logiki. Ko je Asta Vrečko, sokoordinatorka Levice, slednjega obsodila, je uporabila znan partijski besednjak: "Vatovec je izdal stranko zaradi osebnih koristi in interesov." Potem je še pristavila: "V Levici smo zbrani ljudje, ki verjamemo, da se politike ne dela zaradi osebnih koristi, ampak skupnega dobrega. Veže nas zaveza, da je skupni interes nad osebnim." (po 24ur)

To je treba razumeti v jeziku internacionalnega socializma: oni, Levica, imajo mandat zgodovine (in ljudi), da uresničujejo skupno dobro. Tega ne delajo zaradi osebnih koristi, kje pa! Vatovec pa je od te skupne, pravoverne in na zahtevah zgodovine utemeljene linije odstopil, zato je izdajalec! Levica mu danes ne more izreči nobene druge sankcije, še pred dvema generacijama, tam v 40. in 50. letih 20. stoletja, pa bi Matej poleg "časti" izgubil tudi prostost, če ne celo glave.

Ob tem seveda razumemo, da Asta Vrečko govori tako imenovan jezik v jeziku. Tistega, kar pravi, ne misli na način, na katerega to opredeljuje, temveč obratno. Veliko število zaposlitev članov Levice kaže na to, da politiko dojemajo kot služenje ne drugim, temveč sebi in svojim interesom. Oni najprej poskrbijo zase, za svoje preživetje.

Osebni interes dejansko postavljajo nad skupnega, čisto v nasprotju s tem, kar sookordinatorka trdi. Ponovimo: "Veže nas zaveza, da je skupni interes nad osebnim." To se nanaša tudi nanjo osebno: oblači se na način, s katerim bistveno izstopa od premoženjskega standarda običajnih ljudi, tistih, ki tvorijo "skupni interes", kot se izreka. Njena dejanja namreč v hipu demantirajo njeno govorjenje. Tako to je, če pridigaš o delavstvu, sam pa na sebi razkazuješ obleke, ki si jih slednje ne more privoščiti, npr. tiste iz kolekcije Malene Birger, če citiramo fotografije, ki krožijo po družbenih omrežjih. Ali če trobentaš o medijski svobodi, hkrati pa zaradi tvoje politike likvidirajo najbolj znani starševski forum v državi Starševski čvek.

A problemov sploh ni konec! Miha Kordiš je Asto Vrečko in Levico zapustil prav iz tistih razlogov, nad katerimi sedaj benti Vrečkova. Namreč, očital jim je, da so izdali pravo linijo, se prodali koaliciji (to je prav SD (in Svobodi)) ter postali "izdajalci" pravovernosti. Torej odpadniki. Kdo ima sedaj prav: Asta Vrečko ali Miha Kordiš?

In še češnja za posladek na torti. Pri vsej paradi okrog Vatovčevega prestopa je kričeče bodla v oči odsotnost drugega koordinatorja Levice Luke Mesca. Kaj če ni on naslednji za potovanje v isto smer kot njegov kolega Vatovec, za prestop v SD?

Kajti v ozadju se pripravlja velika rošada, kolosalen preizkus "pravovernosti" domače partije. Izstopa namreč to, da je v SD zgolj Matjaž Han vedel za napovedan Vatovčev prestop. Vprašajmo se torej, kaj je imel za bregom. Bolje, kdo je imel nekaj za bregom? Han je očitno dobil nalogo, da pomaga pri kadrovskem izpraznjenju Levice. O tem je v sredo, 7. 1., tudi pisal Požareport. To nalogo je lahko dobil le od nekoga, ki mu je nadrejen. To pa je spet lahko le ena oseba, tista, ki v teatru slovenskih tranzicijskih lutk vleče vse niti. Milan Kučan. Namen bi bil na Levico prenesti vso krivdo za katastrofalno politiko Golobove vlade in jo na ta način umazati do stopnje, ko ne more več preživeti. SD bi vnovič postala nosilec "pravovernosti", saj bi zbrala "očiščene" ljudi, pripravljene za nove izzive. Tako rekoč popolne nove obraze za parado državnozborskih volitev leta 2026.

Problem je le, da je Kučanov manever tokrat prav toliko neizvedljiv, kot je trčen. Končni rezultat bo namreč "ne boj, mesarsko klanje" med SD in Levico. To pa bo v obvezni sorazmernosti vplivalo na volilne izide ene in druge. Ter celotnega bloka.

A komunisti imajo "pravovernost" v genih, od Stalina naprej, naj si to priznajo ali ne. Ko se enkrat začne smrtni ples iskanja »izdajalcev« prave linije, nobena glava ni varna, najmanj lastna. Tedaj kot jeleni v ruku ne vedo dobro, kaj sploh delajo. To najprej velja za tistega, ki je bil v partiji najvišje, za Kučana. A vse ni brez kančka sreče: ostareli partijski šef je končno dobil priložnost, da nekaj stori za Slovenijo. Da levico, z veliko ali malo pisano, pošlje na smetišče zgodovine. In ji hočeš nočeš sledi tudi sam …

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Izide 16. januarja!
Maloprodajna cena velja le še 5 dni, naročite oz. kupite jo lahko tukaj.