Svoboda norosti alias norost Svobode

Piše: Aljuš Pertinač*

Če bi vas zanimala slika in prilika štiriletnega mandata Robertine na oblasti, potem bi si minuli torek morali pogledati zadnje odgovore nazivnega premierja Roberta Goloba na poslanska vprašanja v državnem zboru. Poteka namreč zadnja redna seja slovenskega parlamenta v tem sklicu. Sklicu, ki ga je zaznamovala diktatura Festivala Svobode na oblasti, ko smo kobajagi na začetku plesali vsi, na koncu pa ne pleše več nihče. Niti Robi in Tina ne. Od tu pa do volitev nas čakajo zgolj še izredne seje, na katerih pa poslanskih vprašanj nazivnemu premierju praviloma ni. Praviloma, ker ko vlada diktatura Svobode, ko imamo na oblasti de facto despota in despojno, je pač vse mogoče.

Če ste torej imeli to (ne)srečo, da ste ujeli zadnje Golobove odgovore na poslanska vprašanja, ste lahko ugotovili, na žalost, da je Golob svoj mandat nazivnega premierja končal tako, kot ga je začel. Z lažmi, vehemenco, populizmom in izrazito slabim krotenjem lastnih čustev, takoj ko je soočen že z najmanjšim možnim antagonizmom, resničnim ali zgolj percipiranim. Tip po štirih letih na oblasti še vedno živi v svojem namišljenem svetu, v katerem se vsem v Sloveniji cedita med in mleko, on je najboljši premier, njegova soproga je najboljša nastavljačica bogatim moškim na svetu in vsi ju imamo neizmerno radi. Na vprašanja opozicijskega poslanca Žana Mahniča v zvezi z nezakonitimi prehodi meje in s tem povezano varnostno situacijo v državi je odgovarjal površno, zavajajoče, večinoma pa sploh ne. Anonimni naključni pasanti, ki, bolj kot se mandat bliža koncu, po večini sestavljajo njegovo vladno ekipo, da te resnično skipa, so ob tem globokoumno kimali in se sami pri sebi verjetno čudili, kako to, da jih je tako intelektualno široka persona sploh kdaj dvakrat pogledala, kaj šele nominirala za mesto v najboljši vladi na svetu. Njih, ki so še do včeraj iskali službo ali pa v najboljšem primeru stregli v kakem kafiču, čast izjemi ali največ dvema.

Svoj lasten šov je seveda dodala tudi ena in edina predsednica resničnostnega šova, ki se mu uradno reče hram demokracije v iztekajočem se mandatu. Bejba, o katere spolnem življenju smo v teh štirih letih izvedeli več kot pa o njeni sposobnosti, da kot prva med enakimi vodi državni zbor. Ker to slednje je pač počela tako, kot je očitno edino navajena, in popolnoma drugače kot kdorkoli pred njo. Po eni strani, kot da je še vedno v sodni dvorani, od koder so jo praktično dobesedno izgnali, ker ni znala ločevati med osebnimi preferencami in slovenskim pravnim redom, po drugi strani pa, kot da vodi kakšen kurbnhaus ali v najboljšem primeru beznico sumljivega slovesa, kjer sta razvrat in nebrzdano veseljačenje edini točki dnevnega reda, alkohol in bogsigavedi kakšne vse substance še pa tečejo v potokih. Nazivna predsednica državnega zbora namreč niti na zadnji redni seji parlamenta ni zdržala, da ne bi ves čas vmes podajala vrednostnih sodb in brezveznih komentarjev na izvajanja opozicijskih poslancev, kot da je dejansko sodnica, ki sodi tako, da ne more skrivati, komu je v sodnem postopku bolj naklonjena. Namesto da bi, kot bi bilo edino pravilno, skrbela, da seja teče po poslovniku in da nazivni premier dejansko odgovarja na vprašanja, ki so mu bila zastavljena. Na koncu pa se mu je še celo zahvalila, ker se je skozi vsa štiri leta tako odlično odrezal. Beri, streljal takšne in tako pogoste kozle, da je njeno veseljačenje in flodranje po parlamentu ob tem kar malo zbledelo in tolikanj padlo v drugi plan, da je bilo predmet zgražanja in posmeha zgolj še v družabnih rubrikah rumenih medijev, ne pa na prvih straneh političnih častnikov, kot bi bilo edino normalno in prav. Obakrat seveda zgolj v obliki komentarjev redkih še prisebnih in nepristranskih opazovalcev po teh štirih letih festivala Svobode norosti na oblasti, ker rumeni mediji, obilno financirani s strani Svobode Levice, jo kakopak obožujejo, političnih častnikov pa tako ali tako praktično nimamo več, odkar je še zadnjega pojedel kak gradbeni baron za malico profitabilnega biznisiranja s (para)državo.

V politiki je sicer popolnoma normalno, da se človek spremeni. Še posebno če zaseda eno od najvišjih oblastnih funkcij v državi. Da oblast spremeni človeka, se zdi nenavadno zgolj politično nepismenim, ker je seveda zaželeno, da tisti oziroma tista, ki ima moč v rokah, le-to uporablja na najboljši možen način in se temu primerno vede. Konec koncev tudi starševstvo spremeni človeka. Ko dobimo otroke, se načeloma začnemo vesti bolj odgovorno. Če imamo srečo, se politik, bolj kot mandat traja, spreminja na bolje. Postaja bolj izkušen, prepričljivejši, bolj obvlada položaj, je skratka preprosto bolj v sedlu. V primeru Robija in Urške takšne sreče seveda nismo imeli. Onadva sta danes še zmeraj takšna loleka, kot sta bila na začetku mandata.

Edino, kar se je spremenilo, ne upamo pa si, iskreno ne, temu reči napredek, je, da na tak ali drugačen način oba služita Tini Gaber, ki se po novem piše tudi Golob. Robi neposredno, ker ji je omogočil, kar je morda vse življenje sanjala, dosanjala pa šele z njim, da se je iz pritikline spremenila v odločevalca v poslovno-seksualnem (domnevno) razmerju. Urška pa posredno, ker jo je Tina že zdavnaj uspešno zrinila s prestola nazivno prve ženske v Robijevem življenju, od takrat pa sramežljivo in neuspešno poskuša, da bi si ga pridobila nazaj. Šla je tako celo daleč, da se je spustila v javno do potankosti eksploatirano razuzdano razmerje z ostarelim rokerjem, ki ga sedaj kot nekakšna seniorska grupijka, ujeta v času in prostoru, sledi, današnja mladina bi rekla folova, od ene vaške veselice do druge. Misleč seveda, da Robertini sporoča, kako v Robija ni več zaljubljena, ampak vsi vemo, da celi Sloveniji javlja ravno nasprotno.

In to so vsi oni, tako Robertina kot razuzdana Urška in v največji možni meri tudi njihovi podaniki, v resnici. Zlagani doma, med štirimi stenami in v intimi svojih najbližjih in še bolj zlagani pri opravljanju svojih javnih funkcij. Pravzaprav jim gresta dobro zgolj dve stvari. Po eni strani nenehno in nezaustavljivo biznisiranje za lasten profit, po drugi strani pa konstantno sprenevedanje, da delajo dobro in prav. Pa da ne bomo zgolj o "ta glavnih", čeravno nedvomno drži, da riba najbolj smrdi ravno pri glavi, nihče te dvojnosti ne uteleša bolj od poslanke Svobode Tamare Vonta, ki vodi zloglasno parlamentarno komisijo za obračunavanje z opozicijo. Ona v resnici misli, da je programerska plača sina Janeza Janše, ki jo je dve leti dobival od medija v posredni lasti paradržavne firme, večji greh od 760 jurčkov, ki jih je Robi Star Solar zaslužil v teh štirih letih s prodajo elektrike praktično samemu sebi, ker jih je, hja, vici se res pišejo sami, uradno fakturirala njegova šele nedolgo tega dorasla hčerka. Ali pa denimo to, da njen lasten soprog, ki ima tako zasebno okulistično prakso kot koncesijo s strani države, je torej klasična dvoživka v novoreku festivala norosti Svobode na oblasti, tako rekoč najboljši približek naše pradvoživke Dušana Kebra, ki zdaj vedri pri Mi, socialistih!, na račun tega, da, prosto po Prešernu, pardon Golobu, zlorablja javni zdravstveni sistem in podaljšuje čakalne dobe v zdravstvu, v tem mandatu obrnil reci in piši nič manj kot okrogla dva milijončka. Ampak poslanka Tamara kljub temu ali pa prav zaradi tega seveda mirno spi, ker njen možiček je pač edina poštena dvoživka v državi. Saj veste, pri nas nimamo problemov s skorumpiranimi in lažnivimi politiki, ker smo ravno včeraj zadnjega ujeli pri korupciji oziroma na laži.

Da ta pogon ob takšni preobilici egotripašev, nesposobnežev in profiterjev sploh še minimalno funkcionira, seveda ogromno stane. Nas. Denar ne samo z lopato, kot je bilo morda značilno v prejšnjih mandatih, še posebno tik pred volitvami, ampak kar z bagerjem (v primeru kakšnih predorov, tirov ali železniških postaj tudi dobesedno) mečejo v sebi ljube tajkunske in kvaziosvobojene javne medije, sumljive firme, ki se ukvarjajo z lažiranjem profilov na družbenih omrežjih, poplavo kvazicivilnodružbenih organizacij, ki jim potem vsem na očeh vodijo volilno kampanjo ter žepe nazivno neodvisnih preiskovalnih novinarjev. Tako neposredno iz proračuna kot posredno, prek paradržavnih podjetij, prirejenih javnih razpisov in tako dalje.

Ne samo države in nas, ki tu še vedno živimo, Robertini je na ta način uspelo praktično do konca zjebati tudi še do včeraj dozdevno neuničljivi fenomen novih obrazov. Spomnimo, vse od volitev zdaj že daljnega leta 2011 nam vladajo oziroma na volitvah zmagujejo tako imenovani novi obrazi v politiki. Še najslabši tozadevni volilni rezultat je "ratal" šank komiku iz Kamnika Marjanu Šarcu, priznajte, da njega sicer nikoli ne bi povezovali s kakšno Gaussovo krivuljo, ko je na volitvah 2018 prejel pičlih 12,6 odstotka glasov, pa vseeno sestavil vlado, ki jo je potem po dveh letih sicer zabrisal v koruzo. Vrhunec tega dramaturškega loka instant antijanša novih obrazov za ene volitve pa sta nedvomno predstavljala Miro Cerar in Golob, slednji še posebno. Ampak sedaj pogojno rečeno tovrstnima "novima" obrazoma v strankarski politiki, Anžetu Logarju in Vladimirju Prebiliču, zelo slabo kaže. Prebiliču celo morda še slabše kot kranjskemu uličarju Zoranu Stevanoviću, ki je sicer učbeniški definiciji novega obraza dejansko še najbližje. Logarju pa zgolj še to le v primeru idealnega scenarija, do tretjega mesta na volitvah in svetlobna leta oddaljenega od sestavljanja vlade, kar si v resnici edino želi. Dejstvo, da, vsaj sodeč po aktualnih javnomnenjskih raziskavah, novi obrazi v politiki ne primejo več, videli bomo pa, če primejo manj, je v kakofoniji svobode norosti oziroma norosti Svobode na oblasti popolnoma ušlo tako političnim komentatorjem kot dejanskim političnim akterjem.

Zdi se, da tudi opoziciji, ki v zadnjem času prek (pre)evforičnih nastopov svojih sicer drugoligašev v javnosti kaže, da se očitno že vidi na oblasti po volitvah. Kot da ne bi imeli številnih izkušenj, kaj se na volitvah dejansko zgodi, ko se ljudje ustrašijo možnosti nove Janševe vlade in ta čez noč izgubi volitve ali pa Janši celo kljub prepričljivi zmagi ne uspe sestaviti vlade. Kje bi torej moral biti, če v resnici je, presodite sami, največji fokus aktualne opozicije. Pri premagovanju Robertine na volitvah, seveda. Za to pa so potrebne predvsem tri stvari. In opozicija ta hip nobene nima brezprizivno. Prva je zagotovo enotnost v lastnih vrstah. Ta je v tem trenutku prisotna zgolj na antijanša strani. Na drugem polu pa vsi, se zdi, vsaj toliko, kot tekmujejo s koalicijo Robertine, tekmujejo tudi med sabo. Pri največji opozicijski stranki nastaja vtis, da je ljubosumna na vsak glas, ki bi šel kateri od njenih sicer naravnih zaveznic, celo do Glasu upokojencev Pavla Ruparja, ki ima edini na desni potencial, da na volišča pripelje ljudi, ki sicer nikoli ne volijo, podobno, kot to uspešno počne resnični Stevanović na drugi strani.

Druga stvar, ki je opozicija ta hip nima, je njihova lastna Nika Kovač. Torej nekdo, ki bo nazivno v imenu civilne družbe po eni strani povezoval vse desne politične sile v boju proti skupnemu sovražniku, po drugi strani nenehno kobajagi neodvisno napadal njihove politične nasprotnike in po tretji v (pred)volilni kampanji odpiral vprašanja, ki prinašajo politične točke desnici in hkrati slabijo konkurenco. Takšna Nika Kovač seveda ne nastane čez noč in, kot vidimo ravno na primeru Nike Kovač, tudi ogromno stane, ampak potenciala za kaj takšnega je tudi na slovenski desnici precej. Še najbližje originalnemu modelu je ta hip novopečena mamica Zala Klopčič s svojim društvom Nova smer. Zato tolikanj bolj čudi, da je sicer redki opozicijski mediji praktično ne promovirajo in da ji desne politične stranke odrekajo dostop do svojih strankarskih aparatov in baz, namesto da bi jo koristno uporabile za svoj politični profit. Brez tega in takšne podpore bodo v boju z antijanša tranzicijsko levico pri nas neminovno zmeraj v podrejenem položaju.

In zadnje, kar desnici ta hip manjka, je denar. Če hočeš nekoga vreči z oblasti, še posebno nekoga, ki je za slovenske razmere precej ekonomsko močan že vstopil v politiko, ki ima za sabo energetski lobi in ki je iz ekscesov klientelizma, korupcije in biznisiranja s paradržavo naredil uradno vladno politiko, je za to treba seveda veliko vložiti. In tega vložka trenutno ni opaziti. Vsi tisti ugledni in samonikli slovenski gospodarstveniki, ki so upravičeno precej kritični do norosti Svobode na oblasti in bi si bolj kot svobodo norosti želeli drugačen tip vladavine, se bodo hočeš nočeš morali vprašati, koliko so pripravljeni in so že vložili v to, da pride do spremembe oblasti. Ker tisti, ki jim despotovina Robertine paše, v to ste lahko docela prepričani, vlagajo dobesedno milijone v to, da ne bi padla.

Dokler vsega tega ne bo, se nam kaj lahko zgodi, da bomo po štirih letih norosti Svobode na vrsti za še vsaj štiri leta Svobode norosti. Amen.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Dobite jo v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji, sicer pa je na voljo - v tiskani ali elektronski izdaji - tudi tukaj: https://bojanpozar-knjiga.si/