"Največji sovražnik današnje EU so Descartes in njegova logika – ter Višegrajske države: Slovenija je uvrščena mednje, zato tudi takšna grozodejstva nad resnico."

Piše: Boštjan M. Turk

Ko je zavrnila predstavitev drugega mnenja ene od najkooperativnejših držav Evropske unije, Slovenije, je Sophie in' t Veld zlorabila svoj položaj v škodo institucije, ki jo predstavlja. Da je reč še bolj tragična, njena institucija, odbor evropskega parlamenta za spoštovanje demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic, predstavlja vogelni kamen minimalnega skupnega imenovalca etike in pravičnosti, brez katerega Evropa ne more obstajati. Ta odbor je nekakšna Magna Carta evropske svobode, vanj je uprto prenekatero oko.

Slovenija je bila tam resno napadena, pričakovati je bilo pojasnilo ali opravičilo. Zakaj pri nas so novinarji večinoma ljudje na poziv: v tej funkciji so tudi v vojni z vlado (v imenu interesov privilegirane nomenklature) in ne obratno. A zgodilo se ni nič in se tudi ne bo.

Nič se ne bo zgodilo zato, ker je v nasprotju z našo oceno ravnanje predsedujoče odboru konformno standardom, ki se uveljavljajo v Bruslju.

Kolikor neverjetno se to sliši, je resnično. V zadnjem desetletju je namreč evropski tisk (večinski mediji, skupaj s televizijami) do konca stopil na pot kapitalske odvisnosti, ki z načeli svobode govora in pravice do pravilnega obveščanja nima dosti skupnega. V to smer je – upoštevaje logično pot – odšla tudi politika EU. V lobiranje v Bruslju (in EU) je vključenih 91.251 ljudi (vir: Transparency international), ki zastopajo različne interese. Večje kot je podjetje, več lobistov lahko najame, kajti več denarja si lahko privošči. Zato multinacionalke vladajo svetu, tudi Evropi. Sijaj denarja zakrije resnico.
Enako sliko dobimo, če to preslikamo na medije. V Franciji, prestolnici svobode, ne poznajo več svobode tiska. Bolje, ta je omejena na nekaj alternativnih internetnih strani (z velikim dosegom) in uspešnih privatnih televizij. Sicer je celota tiska v rokah (gre za uradne podatke) devetih milijarderjev. A to še ni vse: časopisi Le Figaro, Le Monde, La Libération preživijo zgolj zato, ker država (davkoplačevalci) v vsakega od njih na leto iz proračuna načrpajo pet milijonov evrov. Da obstaja, slavni Le Monde potrebuje pet milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsakih dvanajst mesecev.

Milijarderji so najtesnejši zaveznik oblasti. Oblast jim nudi ustrezno zaščito (tudi pred preiskavami), oni pa ji vračajo uslugo v obliki politične propagande.

Tako nastaja nezlomljiva aliansa, katere kolateralni efekt pa je – da lomi Evropo. Milijarderji imajo dvojni profit: v časopisih oglašujejo svoje ideje in uspehe, to pa servisirajo davkoplačevalci. Vsaka podobnost s slovenskimi razmerami, na primer s Stojanom Petričem, Bojanom Petanom in Martinom Odlazkom, je zgolj naključna.

Napadi na sedanjo vlado in na Republiko Slovenijo so postali prej pravilo kot izjema: opozarjamo na zadnji članek v Economistu pa na reportaže ZDF in ARD. Pri slednji so kršili elementarne standarde novinarskega poročanja, saj so iz prispevka izključili prispevek enega najbolj renomiranih novinarjev v državi (Bojana Požarja), preprosto zato, ker ni bil dovolj angažiran v blatenju predsednika vlade. To so naknadno tudi pismeno potrdili (!? - tukaj).

Prispevki, ki nastajajo na takšen način, ter postopanje predsednice odbora EP za spoštovanje demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic imajo nenavadno skupno lastnost. Vsi temeljijo na zanikanju resničnosti in prikazovanju tendencioznih konstruktov kot prave podobe tega, kar naj bi se v novinarstvu dogajalo. Razumemo, da se akterji tranzicijske levice na vse kriplje trudijo izvažati svoje "resnice" v svet in jih dostavljati medijem z visoko naklado. Počnejo pač to, česar so vajeni: svet partije in njenih transmisij je lahko obstajal zgolj zato, ker je bil utemeljen na lažeh, te pa je distribuiral s pomočjo razvejenega medijskega aparata. V socializmu smo se navadili, da ničemur od tega, kar poslušamo, ne verjamemo. Je kdo verjel Stanetu Dolancu? Janez Drnovšek in Milan Kučan sta bila politika, ki sta "karizmo" gradila prek armirane moči medijev. To je temeljilo na tem, da sta govorila zgolj floskule. Tako kot danes voditelji na primer v Turkmenistanu. Se spominjate ene izjave enega ali drugega? Ne, Kučan se je v spomin zapisal zgolj po stavku, ki ga še danes ne moremo razumeti oziroma doumeti. Kaj je bil pomen naslednjih besed: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan" (26. 6. 1991)? Kdo ve? Še sam avtor morda ne več. To je neke vrste analogija četvernemu umoru v Tekačevem: že 24 let se trudimo doumeti, kaj se je tam zgodilo.

Evropa, s pomočjo katere smo se osamosvojili, je temeljila na resnici, ta pa na stvarnosti. Zato so tudi sprejeli slovensko zgodbo in jo podprli. A Evropa se je v temeljih spremenila. Razumljivo je, da mediji pišejo, kar velijo njihovi lastniki. Da pri tem tolčejo po državi, ki ni ničesar kriva, je relativna novost.

Absolutna novost pa je, da je takšno početje postalo legitimno v okviru najpomembnejših institucij. Vendar je to spet novost za pamet, ki Evropo še vedno motri s kriteriji, ki so vladali v času osamosvajanja. Tedaj je bila Evropa norma v vseh pomenih besede. Danes se je spremenila v svoje nasprotje. Ne nudi najelementarnejše zaščite svojim članicam, gre iz ene blamaže v drugo: Ursula van der Leyen Evrope v očeh sveta ni osramotila samo s poneverbo doktorske disertacije, osramotila jo je, ko je ravnokar privolila v pravila igre, kot jih določa eden od muslimanskih samodržcev. Še več: s sedenjem na rezervnem kavču je urbi et orbi sporočila tole: v Evropi uvajamo diktat enakosti spolov, ki ga jaz sama kot predsednica evropske komisije kršim na očeh vsega sveta. In njen komentar? "Ehhm" (https://www.youtube.com/watch?v=XrYlEnlbJzk). Nenavadni orakelj za predsednico tako pomembne alianse, kot je EU.

Vse to je mogoče (tudi zato), ker je Bruselj postal nabirka odsluženih kadrov iz držav članic. Tisti politiki, ki so se jih znebili doma, pristanejo v evropskem parlamentu ali v evropski komisiji. Dobili smo načelo negativne selekcije, ki skupaj z izredno močnimi lobiji danes predstavlja bistvo leta 1991 tolikanj opevane Evrope. Ob tem vemo: denar je kot fini asfalt, prelije vse, kar izstopa, moralna protislovja najprej.

Hkrati Bruselj deluje po globalističnem programu, ki ne uničuje samo Evrope, temveč ves svet. Ne verjamete? Da bi razumeli "prihodnost", moramo pogledati h gremijem, ki jo "ustvarjajo". V tej zvezi tako predstavljamo ime človeka, ki o vprašanjih prihodnjih dni govori odkrito in suvereno. Njegov diskurz je opolnomočen s pooblastili najvišjih instanc EU. To je Marc Luyckx Ghisi.

Leta 1990 je postal član visokega gremija evropske komisije, ki ga je predhodno oblikoval Jacques Delors (človek, ki je dal zeleno luč priznanju slovenske samostojnosti leta 1991), socialist in predsednik EK med letoma 1985 in 1995. Šlo je za skupino, ki naj bi določila smernice, po katerih se bo razvijala evropska družba. Pod njegovim patronatom je Ghisi po svetu nabiral ugledneže lastne vrste, da so institucionalno razmišljali o vzpostavljanju civilizacije, ki mora po logiki nadomestiti, staro, odmrlo, kot so dokazovali in to počno še dandanašnji. Danes je Ghisi član Rimskega kluba ter odločujoči vplivnež v svetovni federaciji za plasiranje prihodnosti. Moči prav tako razdaja pri globalni transspolni zvezi. Skozi čas je ohranil privilegiran status, še več: nadgradil ga je do te mere, da je postal orakelj. Če hočete doumeti, kako bo zvenela prihodnost sveta, mu je treba prisluhniti. Iz njegovega predavanja "Vznika nov čas in nova civilizacija" na izredno pomembnem gremiju (https://www.youtube.com/watch?v=lj1i6W3rgqw&t=5s) sledi marsikaj. Med drugim tudi to, da bo prihodnost nastopila na t. i. "tretjem platoju", v območju transmodernega. To je videti takole: "Povzpeti se moramo do 3. stopnje, do transmodernega platoja. Spremenili bomo način dojemanja stvarnega sveta na naših univerzah. Pri tem si bomo prednostno pomagali z nevroznanostjo. Razmišljanje o resničnosti se spreminja že danes. Paradigma transmodernega pomeni prihod postpatriarhalne dobe. V zvezi s tem so tudi dobre novice: to namreč pomeni vrnitev etike in smisla." Transmoderna družba bo torej odpravila zunanji svet; abnormalno bo normalno in obratno. Ko bo enkrat to storjeno, se bosta vrnila etika in smisel. Mali medklic: tako spremenjen osebek že obstaja. Imenuje se Gertruda. Je simpatična pujsa, ki se od ostalih pripadnikov svoje vrste razlikuje po tem, da ima v možganih nevroimplantat, s pomočjo katerega "misli". Pujsek – svetilnik bodočih dni!

Razmislek o prihodnosti sicer temelji na ničemer dokazani domnevi, da je patriarhalno občutje sveta v krizi: to po Ghisovem poraja vznik politike, ki iz tega napeljuje vodo na svoj mlin: "Patriarhat je v krizi. Tri magične besede, ki so določale pulz moškega sveta: ukaz, nadzor, osvajanje, so izgubile svojo moč. Kar nas je pripeljalo na Luno, ne deluje več. Zato se nujno premikamo k postpatriarhalni dobi, ko bomo morali ponovno opredeliti vlogo ženske, moškega in družine." Zakaj to, "kar nas je popeljalo na Luno", ne deluje več?

Resnica je nasprotna: okrog Zemlje kroži na stotine umetnih satelitov, človek pa se odpravlja že na Mars. In izpeljava takšne, v sebi zlomljene premise v svet politike? Takole gre: "Ljudje so izgubljeni, zato volijo desničarske voditelje, ki pravijo – jaz sem proti spremembam. Volijo za Trumpa. In tako stopicamo na mestu, zadovoljni, da se nič ne premakne. To iluzijo moramo razbiti." Kaj ima Trump z Luno? A ni prav on živi dokaz, da patriarhat vsekakor ni v krizi? Če primerjamo nekdanjega predsednika ZDA s sedanjim, brez težav ugotovimo, da so v krizi tisti, ki nasprotujejo patriarhatu, in ne obratno.

Pozornemu opazovalcu je tudi jasno, da ti sofizmi ne predstavljajo "premisleka o prihodnosti" temveč le nekoordinirano serijo klicajev s področja politične demagogije. Naprej gre po enaki poti, le "sklepi" postajajo vse usodnejši: "Izzivi 21. stoletja so trije. Prvi je obvladovanje in politični nadzor svetovnega gospodarstva. Drugi pomeni politični nadzor znanosti. Tretji predstavlja etični nadzor znanosti in tehnologije." Gre pri teh "pionirskih" besedah za preroštvo prihajajočih dni ali smo to že nekje videli? Kje je imela politika nadzor nad gospodarstvom? Nad znanostjo? Kje je bila uvedena nova etika, ki je nadzirala znanost in tehnologijo? To se je dogajalo in se še dogaja v totalitarnih državah. Te so nadzorovale ali še nadzorujejo gospodarstvo. Tako je bilo v Sovjetski zvezi in v nacistični Nemčiji.

Ampak analogije s totalitarnimi sistemi s tem še niso izčrpane. Marc Luyckx Ghisi nadalje pravi: "Vse sile moramo usmeriti v to, da oblikujemo nov politični razred. Prihajamo v čas, ko bo ustvarjanje politikov novega tipa prioritetna naloga. Novo vrsto politikov potrebujemo zato, da nam bodo pomagali pospešiti razmislek o svetovni civilizaciji, predvsem pa da ga bodo udejanjali."

To pomeni, da je treba stare politike zamenjati z novimi, več ali manj nemudoma. Prav to se je dogajalo tudi v dobah, ko so demokratične sisteme zamenjali totalitarni. V Nemčiji se je to zgodilo leta 1933, ko je Adolf Hitler postal kancler. V državi se je uvedla centralizacija – le-ta je tudi ena od ključnih premis Luyckxovega predloga – ukinilo se je deželno zastopstvo, stranka NSDAP pa je postala edina dovoljena stranka v državi. Tako kot je bila partija od oktobrske revolucije do konca komunizma edina možna stranka v državah, kjer je bil komunizem na oblasti. Nacisti so vpeljali vojno ekonomijo, to je ekonomijo, ki jo je v celoti obvladovala politika. Politika je v Tretjem rajhu tudi obvladovala znanost in etiko, kot ju je obvladovala tudi v Sovjetski zvezi in njenih satelitih. Tako nacisti kot komunisti so bili prepričani, da imajo planetarno poslanstvo – Marc Luycx in njegovi promovirajo isto idejo. Ko sta komunizem in nacizem ustvarjala "novega človeka", sta to počela v imenu "političnega nadzora nad znanostjo".

Tale ovinek je bil potreben, da bi razumeli naslednje: nadljudje v bruseljskih delavnicah prihodnosti izdelujejo "novega človeka" in novo resničnost. Tisto, kar ni res, je res in obratno. Dva in dva ni več štiri, temveč pet ali dvaindvajset (https://www.youtube.com/watch?v=Zh3Yz3PiXZw). Največji sovražnik današnje EU so Descartes in njegova logika – ter Višegrajske države: Slovenija je uvrščena mednje, zato tudi takšna grozodejstva nad resnico.

Zaupni človek, ki je bil zaposlen v Bruslju, mi je povedal: "Dal sem odpoved, ker sem imel zgolj eno alternativo: ali oditi ali zblazneti. Večina uradništva je redno na tabletah xanax, ki jih kombinirajo z alkoholom. Izjema so Italijani, pač zaradi družinskega življenja. Bruselj je sicer blaznica."

A vprašanje blaznosti je relativno: najbolj hudo bolni bodo vselej prvi, ki bodo zatrjevali, kako normalni so. In na parade takšnih norosti nas vsak dan bolj navaja bruseljska birokracija. A Slovenci smo preživeli od Brižinskih spomenikov do danes. S tega stališča zgoraj navedeno res ne bi smelo biti ovira.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.