"Za narodov blagor ali kako princi in princese skrbijo za delavsko ljudstvo."

Piše: Boštjan M. Turk*

V bajkah se od nekdaj preganjajo princi, princese, kralji, kraljice in njihov dvor. Imamo predsednika vlade, ki je že dolgo del pripovedke, kako bi ne bil za tako pomembne "praznike". Podobe njega in "njegove", skupaj s spremstvom - tokrat kar "neodvisnim novinarstvom" iz lastništva smetarskih kartelov - so napolnile družbena omrežja. Zabavajo se na neki velikanski ladji, ki pluje - izgubljena v vesolju, kot bi se reklo, in prepuščena čistemu užitku. Vse bolj se zdi, da naš Robi udejanja svoje najgloblje sanje. Živi jih v pravljici, kot princ. Princi in princese so sicer po starosti nekje med puberteto in adolescenco, kar našemu predsedniku vlade ni dano. Mu je pa dano vesti se na podoben način. To mu gre naravnost mojstrsko od rok.

On je v resnici zaljubljen in v tem stanju neznansko uživa. O tem pričajo gomile materiala na družbenih omrežjih. Za to si vzame tudi čas: ne mine dan, da bi ne bil z eno nogo malo na dopustu; veliko pa je tudi takšnih, v katerih je tam z obema. V EU tako rekoč ni prvega ministra, čigar dnevni ritem bi bil tako intenzivno posvečen uresničevanju zaljubljenosti. Ni ga "junaka" v našem širšem okolju, ki bi se na tem mestu tako intenzivno vedel kot zaljubljeni najstnik. Živel kot princ v pravljici. Srečen s princeso. Samo vprašanje časa je, kdaj ga bodo v Hollywoodu odkrili kot tržni produkt in mu namenil svetovno slavo. Tako kot Žižku.

Žižek in Golob? Kaj pa imata ta dva skupnega? Golobiča? Bistveno več. Rekli smo, da je Robert Star-Solar neodkrit tržni produkt. Več kot odraslega človeka, ki se vede kot najstnik, hkrati pa zaseda mesto predsednika vlade, ni tako rekoč nikjer na svetu. To pomeni, da predstavlja tržno nišo za globalne produkte filmske oz. medijske industrije. In za to danes v svetu gre.
Žižkovega angela potrošniške apokalipse so naredile ZDA oz. njihove tozadevne branže. Za potrebe pop industrije skače od ene univerze do druge, od prve kamere do naslednje in razlaga stvari, za katere mnogi pravijo, kako bi jih še najbolje ocenili s tole podobo. Šlo naj bi za vsebine, kakršne nam na primer v drsijo v golt, ko se v kinematografu bašemo s pokovko. Misel in podoba (film, kino) sta namreč postala neločljiva. Žižek je živ dokaz tega.

Razmišljanje tega sveta se danes prej kot slej odeva v hollywoodski žamet, po svetu pa poskakuje kot bradat in okrogel možic z druge strani železne zavese. Je "modrost" od rojstva ali jo je posredoval kak radioaktiven import iz arzenala nekdanje Sovjetske zveze, pa je za najširšo publiko tako rekoč retorično vprašanje. Naš filozof zapolnjuje tržno nišo v globalistični industriji sna: v svojem repertoarju je le-ta premogla prav vse, le malce nenavadnega (priškrknjenega) kontinentalnega ljubitelja modrosti ne. Sedaj ima tudi njega. In utegne prav tako imeti našega Robija. Samo nekdo ga mora priporočiti. Recimo, da naš pričujoči članek ni brez zveze s tem.

Seveda Robert od vlade ni samo zaljubljeni princ. On premore še druge vrline, na primer sočutnost, altruizem. Tu si - vsaj ob tako pomembnih praznikih - podaja roko s kraljico države, s tistim osebkom, ki je Anžeta Logarja premagal (če ga je?) v drugem krogu predsedniških volitev 2022. Mediji, ki jih je v očetnjavi zgolj in samo ena velika ljubezen do resnice, so prenesli prav ganljiv prizor, kako se oba poklonita delavstvu ob njegovem prazniku. Kako zveneče beseda sta premogla ob slovesnem trenutku! Takole so njune misli prenesla občila: "Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici ob prazniku dela opozorila na pomen sodelovanja med delavci, delodajalci in vsemi pristojnimi za blaginjo vseh. Premier Robert Golob pa je pozval ljudi, naj se dejavno vključijo v družbeno dogajanje."

Seveda je moral princ z Gregorčičeve v Ljubljani (sedež vlade) pozvati ljudi, naj se dejavneje vključijo v družbeno dogajanje, če pa on sam v njem sodeluje precej manj, iz objektivnih razlogov pač. Če si zaljubljen, se ne boš ukvarjal z ničemer drugim kot s predmetom svoje ljubezni. Zakaj bi tudi se? To je železna logika.

Zato pa je bila naša predsednica toliko bolj solidarna. Njo najbolj pretrese, ko sliši, da blaginja ni dostopna vsem, temveč samo izbranim. Tako smo jo slišali govoriti. Zato je potrebna solidarnost, sodelovanje. Tu bi ZDA vnovič našpičile ušesa, kajti tako rekoč pred očmi se jim rojeva še en fantazijski lik. Politika, ki govori točno to, kar njegova dejanja zanikajo. In to v istem trenutku, kot da bi ne šlo za eno, temveč za dve ločeni osebi. En tak primer so onkraj luže že opazili. Ko je namreč naša Nataša švrkala enega najbolj imenitnih umov v domačiji, dvojnega doktorja najbolj prestižnih univerz na svetu (Harvard), češ da ima espe, s pomočjo katerega poučuje, ni o ikoni slovenske pravne stroke povedala dosti. Pač pa je opozorila nase: namreč, prav zanjo velja tisto, kar očita Jakliču: da je njen odvetniški status težko združljiv s poklicem, ki ga sedaj opravlja. Kako pravi pregovor: ujemite tatu!

A s tem njen eksplozivni lik - v smislu kakšnih nanizank - sploh še ni izčrpan. Nasprotno, volje ji ne zmanjka niti v kritičnih trenutkih. Ko na primer docira o zmanjševanju toplogrednih plinov kot absolutni prioriteti, pozira na ogromnem, dvokolesnem bemeveju, katerega lastnost je pač ta, da je zelo požrešen, kar se goriva tiče. In čisto nič sramežljiv, ko je treba predelane sape iz motorja v obliki CO2 pošiljati v atmosfero. Baje sta od njega hujši le dve zverinici v voznem parku "vselej solidarne" predsednice: tisti znani maserati in oni rolls-royce, ki premore modro kri, kajti vozil je samo princeso Aleksandro z angleškega dvora.

Usoda je tako hotela, da so mediji - želeč seveda ustreči naši predsednici - v svoji skrbi za njen blagor, to je za počitek po tako napornih poslanicah (in vožnjah), priobčili novico, ki jo povzemamo. Pod naslovom Luksuzno življenje zakoncev Pirc-Musar (kaj hočete, nekaj kranjske nevoščljivosti se je priteplo tudi v ta stavek) preberemo: "Predsednica RS Nataša Pirc Musar je za Žurnal24 potrdila, da bo odslej uživala v lastni počitniški nepremičnini v Istri, kar so sanje številnih Slovencev in Slovenk. Sprva se je govorilo o nepremičnini v Umagu, ki naj bi bila vredna 800 tisoč evrov, a predsednica pravi, da temu ni tako. 'Načeloma informacija drži (…). Ni vila, ampak stanovanjska enota v hiši, ni stala 800 tisoč evrov, ampak manj kot pol od tega. Ni v Umagu, temveč v notranjosti Istre. Sicer pa informacija drži,' je za Žurnal 24 zelo hitro odgovorila Nataša Pirc Musar." (vir) Zelo hitro je odgovorila zato, ker se ji je najbrž mudilo izrekati nove izraze solidarnosti z delavskim razredom. Robert od vlade uresničuje svoje sanje, predsednica tiste od ljudstva. Ni kaj, da za stanovanje v bloku, ki povrh ni tvoje osnovno prebivališče, pa še ob morju ni, odšteješ slab milijon (ali kolikor že ona pravi), moraš pa imeti veliko … solidarnosti. Dovolj za kakšno odlično hollywoodsko nanizanko.

A kako šele bi ameriški režiserji poskočili, če bi vedeli, da je praznično tridnevje, ki pokonci postavi vse tiste dele države, ki jim "Slovenija nikoli ni bila intimna opcija", utemeljeno na podobnih fantazijskih sagah, kot smo jih predhodno popisovali. Ritual se namreč začenja s 27. aprilom, dnevom OF ali upora proti okupatorju. Vse - če hočete seveda verjeti - naj bi bilo posvečeno solidarnosti z ljudstvom, ki mu je podkuril okupator, pa mu je bilo treba priboriti svobodo, v vseh smislih, od nacionalnega do razrednega. In posledici sta bili dve. OF in gibanje, ki ga je spočela, sta med vojno in po njej pobila precej več domačih ljudi kot tujih; pa spet precej več, kot je to uspelo okupatorju, za katerega pa vemo, da deželi niti najmanj ni prizanašal. Lep uspeh, še posebno ker je povezan z drugim blagrom: narodnoosvobodilni boj je vzpostavil strukturo oblasti, v kateri so tisti, ki so poveljevali v gozdu, prišli do najboljših položajev, služb, penzij, vil, slik, avtomobilov in, če so bili dovolj visoko, tudi do brezplačnih mest na jahtah prvega božanstva Josipa Broza, ki je karierno pač zasenčil vse in vsakogar. Celo angleško kraljico. Razumljivo, da so tisti na vrhu vsa ta preslavna dela izvršili zgolj z enim namenom: za blagor naroda, ki so mu na čisto nič obziren način zavladali.

Etnične skupnosti, ki bi slavila takšno laž, v Evropi in svetu ni. Še manj ljudstva, ki sveto prepričano v osvobodilni in solidarnostni značaj voditeljev, le-te postavlja na najvišja mesta v državi, da potem lahko živijo - njihove sanje. Če bi se tega lotil kakšen odličen režiser, bi dobili neprekosljivo mojstrovino.

Ko se namreč ozremo k 27. aprilu, prazniku, s katerim se je vse začelo, domišljija namreč poka po šivih. V zvezi z Osvobodilno fronto, kasnejšim enobejem in iz njega izhajajoče "osvoboditve" namreč nič ni bilo tako, kot se slavi. 26. oz. 27. aprila se ni zgodilo dosti bistvenega. Kot pišemo v svoji najnovejši knjigi Jetniki svobode (prim: tukaj), to zanika kar sama partija. Miha Marinko, eden "najeminentnejših" ljudi povojne dobe, član vseh mogočih partijskih vodstev, republiških in državnih, je namreč v svojih spominih izpodbijal datum ustanovitve, to je 26. oz. 27. april, iz univerzalnega razloga: kot spoznamo iz njegovih zapisov, sta bila tedaj glavna pobudnika Edvard Kardelj in Tone Tomšič v Zagrebu. A še pomembneje je, da sta Tomšič in Marinko šele dala Kardelju, predvsem pa Titu predlog besedila v potrditev. Zadaj je bil strah, da bi vrhovna komanda nastajajočega novega razreda ne odobrila tega eksperimenta, tudi zato, ker nikjer drugod v Jugoslaviji ne tedaj ne kasneje ni obstajalo nič podobnega. 26. in 27. aprila se torej ni moglo nič zgoditi, ker vodstvo jugoslovanske partije ni dalo nobenih privolitev v karkoli. Tako: "Potovanja s Tonetom Tomšičem se spominjam zato, ker mi je služilo po vojni za dokaz, da 27. april ni točen datum ustanovitve OF. Potovala sva v Zagreb konec aprila, med drugim tudi z namenom, da dava Kardelju in Titu potrditi besedilo proglasa za protiimperialistično fronto in dobiva od njiju morebitne pripombe. Besedilo proglasa smo napisali pri Luki, ki je bil takrat sekretar Centralnega komiteja Slovenije. Ob pisanju se je pokazalo, da se Luka, Kidrič, Tone in jaz v nekih podrobnostih ne strinjamo. O njih naj bi odločil Kardelj v Zagrebu. Tone je z nevidno pisavo prepisal osnutek na ovojni papir in ga tako nosil s seboj. V Zagrebu smo ga razvili, pretipkali in dali tovarišu Titu, Kardelju in drugim v odobritev. Z manjšimi popravki so tekst spet prepisali z nevidno pisavo in s tem sva se vrnila v Ljubljano, toda šele po 1. maju, ker so tovariši v Zagrebu menili, da ni dobro zaradi poostrene kontrole potovati na dan 1. maja. Zato sem tudi dvomil, da je 27. april dan ustanovitve OF."

Ko smo že pri Marinku, njegovi Spomini odkrijejo še eno bistveno stvar. Kot pišemo v Jetnikih svobode, moramo v zvezi z njo dobro premisliti tale odstavek: "V tednih po objavi proglasa Protiimperialistične fronte je sledila zelo živahna politična in organizacijska dejavnost in snovanje odborov OF, katere pobudniki so bili komunisti. Proglas sicer še ni pozival na oborožen odpor in ime Protiimperialistična fronta je bilo spremenjeno v OF. Okoliščine še niso dovoljevale, da bi pozivali na oborožen odpor. Najprej je bilo potrebno ljudi politično mobilizirati in organizirati množice v odborih OF. Tedaj je bilo treba čimbolj izkoristiti razkroj in demoralizacijo v bivših meščanskih strankah, katerih vrhovi so bili krivi, da je stara Jugoslavija tako klavrno končala."

Iz navedenega sledi bistveno: primarna potreba nastajajočega oblastnega razreda je bila obračunati z notranjim sovražnikom, ki so ga videli v "meščanstvu" oz. njegovih strankah (tako so na primer obračunavali s plavogardisti). Kasneje so k temu dodali še kmeta. Notranji sovražnik je bil najvišje uvrščena kategorija, nahajala se je pred oboroženim odporom, do katerega niso čutili posebnih afinitet. Bil je pač sredstvo, posvečeval ga je cilj. Tega pa ni mogoče spregledati: vselej je namreč šlo za oblast, v tej dialektiki pa je bil notranji sovražnik nujnost št. 1. Bil je antiteza, ki naj privede do sinteze, ta pa je pomenila prevzem popolnega nadzora nad družbo, totalitarno oblast naših. Ki si potem lahko privoščijo in dovolijo vse, kot smo videli. Volivce namreč anestezirajo z notranjim sovražnikom, 2022. je bila to prejšnja vlada in njen predsednik, danes so to na primer zdravniki, pa vsakdo, ki razmišlja na klasičen evropski način. Notranji sovražnik, ki vam je sedaj najbližje, je avtor vrstic, ki jih berete. Tako zagatna je namreč ta reč. Grum bi rekel v Dogodku v mestu Gogi: "Sedaj so že tu, povsod so." Notranji sovražniki namreč.

Če se bodo ameriški režiserji res zanimali za kakšen filmski projekt v deželi pod Triglavom, pa jim bo treba razložiti še eno zelo pomembno stvar. Jetniki svobode so se temu zavezali z močno intenzivnostjo. Namreč, kaj je narobe z ljudmi, ki jih že osmo desetletje strižejo kot ovce. In da te, ko jim zraste dlaka, same pritečejo okrog vogla, nudeč se v vnovično britje. Kaj manjka temu narodu, ne seveda vsemu, a žal vse bolj prevladujoči večini na volitvah? Če seveda upoštevamo, da volilni rezultati niso prirejeni, česar pa ne moremo ne zanikati ne potrditi.

Sedaj je že jasno, da smo Slovenci z osamosvojitvijo dosegli vrh narodne zrelosti (enotnosti). Tedaj smo bili državotvorni v vsaj 85 odstotkih, takšni pa so bili tudi odločujoči deli vodstva, z izjemo Kučanovega kroga, ki je napravil vse proti osamosvojitvi (v knjigi prinašamo nove, strukturne dokaze v tej smeri). V desetletjih, ki so sledila, pa je vse več ljudi opuščalo državotvorno zavest in se začelo predajati genetskim okvaram, ki so bile v ključnem času ustvarjanja lastne države skrite. Na to jih je vse bolj uspešno navajal skriti mag tranzicije, zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan, s celoto vseh orodij, ki jih je obvladoval (posedoval: mediji, sodišča, bančništvo, gospodarstvo, univerze). A da mu je šlo tako gladko od rok, je moralo biti nekaj zadaj. Le kaj?

Slovencu (ne seveda vsakemu in ne seveda vsem) manjka trdnejše protestantske usmeritve. Da je za svojo usodo odgovoren sam, ne nekdo drug. To je povezano z družbenim statusom skozi zgodovino. Bili smo namreč podložniki, naša usoda je bila v tujih rokah. V slovenskem človeku (v precejšnjem delu prebivalstva, ne v vseh!) se je tako oblikovala neka družbena bit, ki je kompenzirala socialni status drugo- ali tretjerazrednih bitij. Človek namreč takšnega položaja ne more sprejemati racionalno, kajti to bi ga ugonobilo. Lahko pa do usode, v katero se je skupaj z ostalimi pripadniki ljudstva narodil, zavzema drugačno, neracionalno stališče. To namesto razuma uporablja čustvo. Imperialni narodi, kakršni so bili (so) na primer Angleži, Nemci ali Francozi, so postopali (ali postopajo) drugače. Vodil jih je razum. Njihova bit se je artikulirala skozi filozofijo.

A nas vodi čustvo, še danes. Iščemo skrite notranje sovražnike (ne spet vsi, mnogi pa), ki naj bi bili krivi za vse neuspehe. Predajamo se babji veri vedeževalcev, svetovalcev pri piramidnih shemah, bitcoinih, keč the keših itd. Igramo loterijo kot obsedeni in stalno nekaj od nekoga pričakujemo. Nismo vsi taki, hvala bogu, mnogi pa žal so. In zato verjamemo. Pustimo se vleči za nos, bi se temu reklo z drugo besedo. Najprej seveda ponosnim naslednikom OF, ki je vgrajena v naš genetski zapis kot patologija št. 1. Spet ne vsi, mnogi pa. Saj to je vendar naša oblast, si pravimo. Vidimo prince in princese, kralje in kraljice v ljudeh, ki se nam smejijo v brk: kakšni tepčki ste, se hihitajo. Njihovi ujetniki smo po logiki zgoraj navedenih stvari, zato smo tudi zanimivi za ameriško kinematografijo.

Ampak: ali ne bi raje - namesto da postanemo novi predmet posmeha celotne zemeljske oble - enkrat odrasli. Če to uspe vsakemu posamezniku, kako ne bi narodu, pa če ima še tako težko dediščino na še tako slabo podlago. Korajža zatorej velja, že na prvih volitvah!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.