"Marihuana in evtanazija nista temi, ki bi poenotili vse in tudi ne delita povsem po blokovskih prelomnicah. Prav tako je nanju težje nalepiti podobo Janeza Janše."

Piše: Peter Merše*

Podpora vladi je na psu. Podpirajo jo v glavnem samo še tisti, ki imajo osebno kaj od tega, in tisti, ki so v preteklih desetletjih razvili nezavestni refleks proti t. i . desnici. No, in še nekaj tistih, ki o politiki nimajo pojma, razen da so z izvolitvijo Roberta Goloba na mesto predsednika vlade preprečili fašizem v Sloveniji, od takrat pa je spet ne spremljajo več. No, in tudi ta skupina se prej ali slej sreča s kakšno informacijo in posledično začne kopneti. Še posebno v času, ko se zaradi nekih volitev o tem, kaj se dogaja, morda spet pozanimajo pri bolje poučenem znancu ali sorodniku.

Izjave v slogu Boruta Sajovica "Vlada dela dobro" in "Edina prava anketa so volitve" kmalu ne bo več prijele, saj so volitve pred vrati. Po vrhu vsega evropske, za katere velja fama, da se jih aktivneje udeležujejo bolj zvesti volivci desnice, zaradi česar njene stranke na teh volitvah običajno tudi zmagujejo.

Mit o discipliniranih desnih volivcih

V resnici ne gre za to, da bi bili volivci desnice bolj disciplinirani, kar vsakič sproti dokazujejo parlamentarne in še posebno predsedniške volitve. Gre za to, da so pri nas najbolj »desne« stranke del sredinske politične družine v Evropi, desni volivci pa poleg nacionalnega domoljubja čutijo tudi evropsko zavest. Po vrhu vsega je to prva priložnost, kjer po dveh letih končno lahko izrazijo bes nad Golobovo vlado. In tega ne manjka niti na drugi strani bloka.

Na drugi strani pa so tisti, ki so prejšnje dni rohneli ali pa stokali na javnih proslavah in manifestacijah v spomin imaginarnega dogodka, laži in erodiranih delavskih pravic, ki so vsaj delno tudi ostale nekje v času, ki ga ni več. Oni so enostavno podzavestno, globoko v srcu prepričani, da je Bruselj zgolj izpostava ameriško-zahodnega buržoaznega imperializma, proti kateremu bi še vedno radi vodili revolucijo, in je tako v najboljšem primeru udobna služba za nekaj posameznikov, dejansko pa predvsem v samem bistvu zloben sistem. Kako si drugače razlagati mentaliteto ljudi, ki se v letu 2024 še vedno naslavljajo s tovariši, in volivcev, ki bi izvolili tudi kozo, če bi kandidirala za antijanša opcijo?

Dodatno na evropskih volitvah ni niti blizu samega Janeza Janše osebno, zato je vzpostavljanje te povezave ob seriji kakovostnih kandidatov in samostojnem gamblu SLS še toliko težje. O njihovih zmotah, egih in napakah v kakšni drugi kolumni.

Že tako manj motivirani zmerno levi volivci enostavno nimajo na razpolago svoje opcije. Levica in SD se gneteta v levem kotu. Vladimir Prebilič se je prilepil na Vesno in Zelen(čk)e, ki so v nekaterih pogledih bistveno preveč novolevičarski za sicer sorazmerno konservativno dušo povprečnega Slovenca. Do tem mere, da se celo sam v Evropi raje deklarira za socialista kot za zelenega, kar glede na nekaj ključnih razlik v nazorih med njim in Vesno niti ni tako presenetljivo.

In potem je tukaj Svoboda, ki že dve leti dejansko drži škarje in platno demokratične ureditve v rokah, ne naredi pa čisto nič. No, vsaj koristnega ne. Po fiasku s kandidati, kot sta Marta Kos in Aleksander Merlo, ter ironiji, da je klovnesa Urška Klakočar Zupančič Svobodi dejansko dala košarico, imajo zdaj na listi jagodni izbor Tine Gaber in profesionalne zbirateljice strankarskih knjižic, njihova edina vsebina pa je še vedno strašenje. Če Janša folklorno velja za retorika strašenja, je pravi začetnik proti retoriki Irene Joveve. Dajte otrokom za poslušat kak njen nastop in nekaj dni ne bodo spali.

Ljudi pripeljati na volišča, naj stane, kar hoče

Če z vsebino in kandidati ljudi ne gre prepričati, da "edina prava anketa" ne postane popolni fiasko, se je treba poslužiti drugih načinov, po zgledu referenduma o vodah. Če je odločanje o preferenčnem glasu zraven bolj zato, da se dodatno zmede volivce in se jih odvrne od fokusa na evropsko volilno kampanjo, se največ stavi na preostala dva referenduma.

Desne volivce se pričakuje na volišču, leve volivce je pač treba nekako pripraviti do tega, da kljub odsotnosti vsaj dostojne izbire vseeno pridejo na volišče. In kdo je bolj stereotipno levi volivec kot rastafarjanec z džojntom v ustih, ki na ukulele poje pesmi o miru in enakosti. Zato konoplja.

A tematika je bistveno kompleksnejša kot zgolj odgovor na vprašanje, ali bodo razni Marioti Špineli lahko kar na svojem vrtu ali cvetličnem lončku v bloku gojili svoje rastlinice, ki jih zdaj skrivajo po jasah v gozdičkih, kleteh in nakoruznih poljih. Tudi širša od vprašanja, ali bo lahko falirani študent po napornem izpitu enega "skadili" kar v kavarni za fakulteto.

Pri evtanaziji se računa na gladko zmago in ugoditev nekaj vplivnim zafrustriranim nihilistom, ki bi se radi na neki točki ubili ali pa se znebili stare mame, ki že predolgo sedi na njihovi dediščini. In bi to naredili brez stigme. Legalno. A tudi vse projekcije so kazale, da bo družinski zakonik gladko sprejet. Ko pa se prebudi politično običajno močno uspavani katolik, ko mu na neki točki prekipi zgolj sklanjati glavo, financirati brezdelneže, ki mu počasi degradirajo državo, in gledati možnost, da se njegovim otrokom zgodi kakšna čudna posvojitev, ali pa mu grozi, da mu bodo ljubo staro mamo kar "pospravili", takrat se lahko zgodi karkoli. Žal je prag bolečine pri tem katoliku precej visok. Ga bo evtanazija presegla na enak način kot družinski zakonik?

Pri marihuani in evtanaziji ni jasne levo-desne delitve

Dodatni referendumi bodo na volišča zagotovo pripeljali dodatne ljudi, a kako bodo ti ljudje glasovali, je velika uganka. Klemen, katolik in oče šestih otrok, je za legalizacijo marihuane, a tudi za oster nadzor, saj se mu zdi boljši od trenutnega kaosa. Andrejo pa motijo sosedje v bloku, ki »pohajo« točno pod njenim oknom. Branku je trava kot vstop v trde droge uničila dobršen del življenja, Nataša, sicer povsem apolitična, pa se boji, da ji bodo brezdomci, za katere skrbi na Karitasu, začeli drug za drugim umirati za evtanazijo.

Seveda brezdomstvo ni razlog za evtanazijo, je pa lahko poškodba, bolezen ali telesna okvara, ki je verjetno razlog za brezdomstvo, kot kažejo izkušnje iz Kanade. Kmet Miha vidi priložnost v pridelavi marihuane, njegova prijateljica Katja, pa se zaveda, da je bila po prometni nesreči v komi, kar bi ob kakšnem zelotskem zdravniku lahko vodilo v evtanazijo. Tudi takšni primeri v tujini obstajajo. Marija, ki je dala skozi hudega raka, bi si želela, da bi imela dostop do marihuane, Aleksandra, ki ima sina na heroinu, je besna, ker se je v droge podal prav prek trave. Nejc se počasi zaveda, da mu dolgoletno kajenje že pušča posledice na telesu, in vse bolj ceni življenje. Mateja je invalidka, ki se boji, da bi kdo ocenil, da zaradi svoje invalidnosti ni več vredna življenja, njena prijateljica Jasminka se boji, da bo izgubila prijateljico.
Koga bodo torej volili vsi ti, sicer apolitični volivci, ki so osebno močno motivirani glede omenjenih tematik? Pred inženirji ustvarjanja javnega mnenja je nevaren eksperiment, ki se lahko obrne tudi v uspeh obskurnežev, ki se fokusirajo na katero od teh tem. Lahko se poveča tudi udeležba desnice - glede na običajno nizko udeležbo je tudi tukaj precej prostora in kaj lahko se zgodi, da bodo razni Marjoti Špineli oddali neveljavno glasovnico.

Marihuana in evtanazija nista temi, ki bi poenotili vse in tudi ne delita povsem po blokovskih prelomnicah. Prav tako je nanju težje nalepiti podobo Janeza Janše. To ni voda, okoli katere so Slovenci poenoteni in je bilo treba pokazati le Vizjakov zakon z Janšo v senci, da se je vsem, naveličanim epidemije, pač odpeljalo.

No, pa tudi voda ni več to, kar je bila. Sicer bi že imeli množične demonstracije, blokade kanala C0, sploh po uničujoči oceni strokovnjakov z UKC Ljubljana. Razmere so drugačne kot pred dvema in tremi leti.

Ne glede na uspešnost manipulacije prek referendumov pa je že jasno, da bo Robi prej ali slej out. Vprašanje je predvsem, koliko svojih konvertitov bo spravil na varno službico v Bruselj za naslednjih pet let.

No, in če eksperiment uspe, potem bomo vedeli, da je stanje v državi dejansko takšno, kot ga kaže dejstvo, da se Državna volilna komisija v tretji najbolj gozdnati državi v Evropi sooča s pomanjkanjem papirja za izvedbo demokratičnega procesa. Ja, nizek padec bi bil to.

* Peter Merše je novinar portala oziroma revije Domovine in komentator oddaje Ura moči na Planetu TV.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.