Željko, hvaležen sem ti za tvoje razmišljanje in objavo. Kopiram tisti del, ki se me je najbolj dotaknil in vabim vse ostale k branju. Na žalost je preveč tistih, ki so na komfortni "strani" in tega niti ne bodo (želeli) razumeti. 

V aktualnih novicah v domovini prednjačijo novice o beguncih. Kolikor spremljam le-te od daleč, opažam na eni strani popolno odsotnost dialoga med različno mislečimi in na drugi strain izredno enostransko enoumje, ki veje iz sredstev javnega obveščanja. Ne, ne bom se spuščal v zgodbo z begunci, le nisem se mogel znebiti občutka, da se vse to že izkusil na lastni koži. Akracija, v kateri ni prostora za drugačne ideje. Popolna vdaja v šibkost volje, zakamuflirana s formaliziranim leporečjem brez vsebine. Formalizirano nastopaštvo iz pozicije moči naproti drugače mislečim, ki so bili apriori stigmatizirani kot nestrpneži.

Še danes je živ spomin na splošno mnenje izpred nekaj let, po katerem smo bili vsi, ki smo storili podjetniško napako, preprosto stigmatizirani kot prevaranti, izkoriščevalci, izmečki družbe, ki smo lahko srečni za privilegij, da smo sploh lahko prisotni v tej družbi, ki že s tem izraža neskončno tolerantnost do naše siceršnje nizkotnosti.

Pa vendar sem sam uspel empirično dokazati, da model, ki sem ga zagovarjal more delovati. Na lastnem primeru sem pokazal da deluje. In da deluje bolje, kakor deluje tisti, ki so se ga posluževali različni akterji v domovini, preden sem zadevo vzel povsem v svoje roke in jim odrekel pravico odločanja vse dokler nismo mogli vzpostaviti dialoga. Vprašanje je, ali si bomo kdaj edini o tem, kaj je bil vzrok za težave in kaj je botrovalo k temu, da so se začele zadeve odvijati v korist vseh vpletenih.

Tisto o čemer pa bi se v domovini počasi morali zediniti pa je, kakšne prihodnosti si želi družba, ki tam živi. Ob tako šibkemu naravnemu prirastku in tako močni emigraciji, kot se je dogajala v zadnjih nekaj letih je vendar vredno premisleka, ali smo vsi – vsak s svojo drugačno zgodbo – v svoji drugačnosti res takšna grožnja tej družbi, da je bolje, da nas tam ni, ali pa se morebiti družba obnaša, kot nekdo, ki je strmoglavil v prepad, a se na vse pretege oklepa skale, ki se je odkrušila, upajoč, da ga bo ta rešila?