"Če smo ves čas pisali o nepredvidljivosti, lahko zapišemo tudi nekaj docela predvidljivega. Z mandatom sedanjega ameriškega predsednika se uvajajo spremembe, po katerih nič več ne bo, kot je bilo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Na inavguracijo Donalda Trumpa so bili iz Slovenije povabljeni ljudje, ki predstavljajo pojem uspešnosti v svojem poklicu. V tem smislu sta izstopala Ivo Boscarol in Metka Zorc, ustanoviteljica mednarodnega centra za zdravljenje srčnih bolezni Medicor. Ivo Boscarol je v zvezi z Zorčevo na televiziji napovedal, da bodo zoper njo spričo tega najverjetneje naknadno izvedene določene represalije. Razlog je na dlani. Tistega dne v Washingtonu ni bilo namreč nobenega uradnega predstavnika današnje slovenske oblasti. Iz ljubljanske perspektive je bila ta odsotnost groteskna, a logična. Zunaj politično-medijskega tranzicijskega kokona (njegov pokrovitelj ostaja Milan Kučan) ne Robert Golob ne Nataša Pirc Musar namreč ne predstavljata dosti.

O Pirc-Musarjevi se je dokaj jasno izrazil eden najpomembnejših avstrijskih časopisov, ko je priobčil karikaturo, na kateri NPM sedi na svojem rolls-royceu, v ozadju pa je ruska dača. Komentar ni potreben. Roberta Goloba v Bruslju vselej čakajo mikrofoni. A kaj ko so ti od domačih medijskih hiš. Smo v zvezi z eno ali drugim videli kakšno odmevno mednarodno akcijo? Kakšno pobudo? Sploh kakšen resen stik s katerim od pomembnih evropskih politikov? Vprašanje je, ali Donald Trump sploh ve za Roberta Goloba in Natašo Pirc Musar. Morda je o njiju bežno slišal, a si ne predstavlja, kdo to sploh sta?

Ve pa, kdo je Metka Zorc. Ve, da jo v ZDA cenijo. In zato se je zgodil pogrom. Medicor ima najboljše rezultate srčnih operacij, o tem smo pisali za Požareport. Ker je bilo treba direktorico Medicorja torej kaznovati za njeno mednarodno uspešnost, so iz kompostnika privlekli lansko jesen odvrženo solato, ki sliši na ime intervencij neke babiške zbornice (kaj imajo babiške zbornice s kardiologijo?). In to vlačijo do onemoglosti po vseh medijih. Ampak prav vabilo na inavguracijo je bilo temeljno priznanje za delo Medicorja, ki ga pač domače kompostirane solate ne morejo v ničemer zasenčiti, kaj šele izničiti.

Sicer pa, če se ozremo iz Slovenije v širši svet - in v zgodovino, ne moremo spregledati naslednjega dejstva. 20. januar 2025 je pomenil sintezo družbenih dogajanj, kakršne ne pomnimo že nekaj desetletij. Nič več ne bo, kot je bilo. Čas se je izkristaliziral do te mere, da smo vsi obstali osupli. Ne govorimo zgolj o inavguraciji Donalda Trumpa. Ta je bila sicer nasledek neke neverjetne serije dogajanj, ki dobesedno meji na nerazložljivo. Vse to dolgujemo fenomenu, ki ga imenujemo nepredvidljivost zgodovine. Izkazalo se je, da je ona dejanski gospodar človeka, čeprav si slednji domišlja, da sam ureja svojo usodo, kot ureja družbo. Nepredvidljivost zgodovine je zasnovana na nepredvidljivosti posameznika, ki opravlja pomembno družbeno funkcijo. Če za kriterij vzamemo čas nekaj zadnjih desetletij, čas, ki je oblikoval sodobni svet, opazimo prav to pomembno silnico. Vzeli bomo v analizo tri državnike, to je Donalda Trumpa, Mihaila Gorbačova in Janeza Pavla II. Če je pri slednjem kakšen zadržek glede "državništva", povejmo, da je Vatikan pač država.

Gorbačov je bil klasični sovjetski aparatčik. Če bi to ne bil, bi nikoli ne mogel postati generalni sekretar CK sovjetske partije. Tej se je pridružil zelo mlad. Delal je nato v stavropolskem komsomolu. Tam je leta 1970 postal prvi partijski šef, nato pa napredoval v Moskvo, kjer je leta 1980 sedel v klop članov politbiroja. Marca 1985 je bil izvoljen za generalnega sekretarja CK, s čimer je postal voditelj države.

In potem so sledile serije nepredvidenih potez, vsaj če jih presojamo s stališča kariere sovjetskega aparatčika. Lahko bi nadaljeval v liniji tistih, ki so bili pred njim na tem položaju, in to bi bilo celo najbolj verjetno. A se je odločil popolnoma drugače. Četudi naj bi perestrojka bila ideja Aleksandra Jakovljeva, njegovega mentorja, ni bil v ničemer zavezan k njenemu uresničevanju. Nasprotno, to je bilo tedaj zelo nevarno. A v sebi se je odločil, da bo sovjetskim ljudem omogočil demokracijo. Na drugem koncu Evrope se je prav v tistem času neki partijski sekretar, ki je formalno zasedal isto mesto kot Gorbačov (šef CK ZKS), Milan Kučan, opredelil za nasprotno opcijo. Da dežele pod alpskim soncem ne bo demokratiziral; da on in njegovi zadržijo absolutno oblast, naj stane, kar hoče. Slovenci smo še danes žrtve tega napačnega in v svojem jedru docela sprevrženega manevra.

A vrnimo se h Gorbačovu. Perestrojko je sistematično izpeljal. A že na začetku je videl, kaj se bo zgodilo. Ko so odprli tabuje in se je začelo razkrivanje zgodovine, je vedel, da bo prva "žrtev" Lenin (Stalin je bil postavljen v realni zgodovinski kontekst že dosti prej) in da se bodo domine nato zrušile do konca. V tistem hipu bi to lahko še ustavil (tako bi ravnal tako rekoč vsak funkcionar na njegovem mestu), a če bi tako storil, bi v Sovjetski zvezi nikoli ne bilo demokracije. In bi je ne bilo, kakorkoli krhka že je, niti v Sloveniji. Prestopil je Rubikon, z vsemi posledicami, ki jih poznamo.

Umaknil je vojsko iz Afganistana in s tem prvič v sovjetski zgodovini priznal vojaški poraz. Začel je sodelovati z ameriškim predsednikom Reaganom pri omejevanju jedrskega orožja. Uvedel je svobodo govora ter gospodarske reforme. To je hudo oslabilo enopartijski sistem. In bistveno za vse, ki smo rojeni v srednji in vzhodni Evropi: Gorbačov vojaško ni posredoval, ko so države vzhodnega bloka med letoma 1989 in 1990 opustile komunizem. Iz docela nepredvidljivih dejanj nekega partijskega aparatčika je zrasel svet, kakršnega poznamo.

In še nekaj: Gorbačov je tudi lakmusov papir za tisto, kar počne Putin. Če je prvi odpiral Sovjetsko zvezo in podiral stare tabuje, deluje slednji prav v nasprotni smeri: demokracijo v Rusiji zapira (njene promotorje celo fizično odstranjuje), oblast vrača centralnemu komiteju, ki ga predstavlja kar sam. Na mednarodnem področju v nasprotju z Gorbačovom odpira nove fronte, začenja nove vojne (primerjaj umik iz Afganistana in vojno v Ukrajini). Če je bil Gorbačovov cilj razgradnja, dekonstrukcija Sovjetske zveze z namenom, da državljani pridejo do svobode, je Putinov cilj rekonstrukcija iste Sovjetske zveze v njeni imperialistični in totalitaristični varianti. Ne smemo pozabiti, da se rekonstrukcija partijske države à la Sovjetska zveza danes dogaja tudi v Sloveniji, v mehki varianti, a dogaja se.

Vzporedno z Gorbačovom je svoje "delo v svetu" začel opravljati Janez Pavel II. Že njegova izvolitev je bila docela nepredvidljiva. Papež bi moral namreč postati eden od italijanskih kardinalov, tako je bilo že pet stoletij. To je bila dogma, ki se je ni postavljalo pod vprašaj. Če so vsi po večini razmišljali tako, pa eden ni. To je bil kardinal Franz König, nadškof na Dunaju, ustanovitelj Evropske akademije znanosti in umetnosti. Tam sem bil avtor članka 17. januarja 2025 izvoljen za dekana njenega prvega razreda, humanistike.

Ko so po več krogih glasovanja tradicionalni italijanski kandidati, predvsem kardinal Giuseppe Siri, ostali brez potrebne večine, je König skupaj z nekaterimi drugimi vplivnimi kardinali, kot sta bila Jean-Marie Villot in Joseph Ratzinger, predlagal Wojtyło kot kandidata soglasja. In zgodila se je zgodovina.

A tudi Janez Pavel II bi lahko ostal "zgolj cerkveni papež" ali pa se šel razgradnjo Cerkve, kakršne se je polotil sedanji vatikanski gospodar. In bi mu mediji ter "progresivni" svet ploskali. A odločil se je drugače, to pa je predpostavljalo veliko tveganje. Tu pa se njegova zgodba v eni zelo bistveni podrobnosti ujame se Trumpovo. Ta "bistvena" podrobnost sploh ni zanemarljiva: imenuje se razlika med življenjem in smrtjo.

Govorimo o atentatu 13. maja 1981, ki ga poskusil izvršiti Ali Ağca. V zvezi s tem moremo ugotoviti, da je ta še do danes neraziskan. Kdo je stal za strelcem? Najmanj, kar je jasno, je, da je v Italijo prispel prek Jugoslavije. Zelo verjetno je, da je za njim stal KGB. Teoretično možno sicer je, a praktično tako rekoč ne, da bi atentator potoval skozi SFRJ, ne da bi vzbudil pozornost tedanje Službe državne varnosti. Je kdo od tistih, ki so se že poslovili (Dolanc, Zemljarič) morda kaj vedel o tem? Tudi če je, je to odnesel v grob. Arhivi pa so vsaj tozadevno skrbno prečiščeni.

V zvezi z atentatom pa je dobesedno neverjetna zgodba tretje krogle, ki jo je izstrelil Ali Ağca. Ta že po sami definiciji sodi med najvišje točke nepredvidljivosti zgodovine. Da bi ostali docela objektivni, sami ne komentiramo ničesar. Bralcu predstavljamo dva citata: eden je iz visoko renomirane revije Aleteia, drugi pa je navedek papeža samega. Torej Aleteia: "Tretja krogla je zgrešila svojo tarčo. Zdravniki, ki so operirali Janeza Pavla II, so bili nad tem prvi začudeni. Devetmilimetrska krogla, ki ga je zadela, je namreč sama po sebi spremenila svojo pot. Za nekaj milimetrov je obšla aorto ter se izognila drugim vitalnim organom. Naključje, čudež?" (vir) In kaj je o tem menil Janez Pavel II? Tule so njegove besede, ki so sicer že postale del zgodovine: "V trenutku, ko sem padel na Trgu svetega Petra, sem imel močan občutek, da bom rešen […] ena roka je sprožila revolver, druga pa je usmerjala kroglo." (vir: isti). Papež je to povezal s fatimsko skrivnostjo.

S tem smo prišli tudi do ključne povezave s trenutkom, ki je 13. julija 2024 v Pensilvaniji odločal tako rekoč o vsem. Najbrž ni treba dodatno pojasnjevati, zakaj na tem toliko vztrajamo. V življenju je namreč veliko razlik, ki so relativno nebistvene. A obstaja ena, ki je ključna, bistvena: to je razlika med življenjem in med smrtjo. Če bi Janez Pavel II na primer umrl, bi Poljska, najmočnejša država vzhodnega bloka (40 milijonov ljudi), ostala pasivna, inertna. To bi krepko vplivalo tudi na dinamiko dogajanja na celotnem evropskem vzhodu. Tako pa je papež vzpodbudil Poljsko, da je zavalovala, versko, nacionalno in ideološko. To se je poznalo tudi pri sosedih. Ko je enkrat to gibanje doseglo vrhunec (konec 80. let), niti najbolj okrepeneli aparatčiki v Moskvi niso mogli ugovarjati logiki. Pustili so Gorbačovu, da se je evropski vzhod osamosvojil.

Kaj bi bilo s Trumpovim odhodom s prizorišča zgodovine, ni treba ugibati. Uničujoče ideologije bi dokončale svoje delo in Zahod bi izginil z zemljevida. Tudi v zvezi s Trumpom, tako kot z Janezom Pavlom II, moramo vztrajati na podrobnostih, ki niso toliko znane. Spet gre za kroglo. Tehnično: ima premer 7,92 mm in lahko doseže hitrost med 641–738 m/s. Njena teža je 8 g. Strelec je meril z razdalje 120 metrov. Od tod do tarče je krogla potovala 0,174 sekunde. To pa je bistveno premalo, da bi Donald Trump lahko karkoli ukrenil. To, da je sedanji ameriški predsednik zasukal glavo, je stvar popolnega naključja, ali pač? Neke višje logike? Ne vemo in nikoli ne bomo vedeli. Vemo pa, da je šlo zares, kajti atentator je sprožil osem strelov, pri tem je ena oseba umrla, ena pa je bila hudo poškodovana.

Edino, kar vemo oz. kar lahko zaključimo iz vsega tega, je, da je človek, ključni element zgodovine, podvržen njeni nepredvidljivosti, k sreči velikokrat v pozitivnem smislu. Berlinski zid je padel, ker se je neki visoki uradnik Vzhodne Nemčije na tiskovni konferenci zmotil in dejal, da Vzhodni Nemci lahko potujejo v Zahodno Nemčijo. Ko so se nato tja v uri, dveh zgrnili tisoči trabantov, je bilo prepozno narediti karkoli. A si še zjutraj ni nihče mogel misliti, da je takšen scenarij sploh mogoč.

In naprej: se spomnimo, kako smo dobili svojo državo? Že ko je bil izglasovan plebiscit, ni bilo čisto jasno, bomo uspeli ali ne? Pa smo. In sedaj nam prav novi mandat Donalda Trumpa ponuja možnost, da se Slovenija vrne k svoji izvorni normalnosti. So pa sile, ki si tega absolutno ne želijo. Od tod tudi pogrom na najbolj znano zdravnico v Sloveniji Metko Zorc. In vse, kar bo iz tega še sledilo. A če smo ves čas pisali o nepredvidljivosti, lahko zapišemo tudi nekaj docela predvidljivega. Z mandatom sedanjega ameriškega predsednika se uvajajo spremembe, po katerih nič več ne bo, kot je bilo.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.