"Prvič v zgodovini."

Piše: Aljuš Pertinač*

Če ste Robert Golob, potem je za vas praktično vse prvič v zgodovini. In ker je tako za vas, se vam nujno zdi, da takisto velja za celo državo, če že ne za ves svet. Drži, politolog Sebastjan Jeretič ima prav, ko ugotavlja, da Golob ni prvi oblastnik, ki boleha za megalomanskostjo in psihotičnostjo, je pa vseeno, to morate priznati, fascinantno, kako vase zaverovanega in hkrati nerazgledanega, da ne rečemo butastega predsednika vlade imamo.

Ja, Slovenci imamo res srečo. Kako neverjetno srečo imamo, sta nas v zadnjih dneh spominjala in s tem seveda dodatno razveseljevala tako Despot Golob, kot njegova Despojna Tina. A pojdimo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti, kjer vse več Slovencev kupuje nepremičnine, ker je kvadratni meter novogradnje bistveno cenejši, ne samo od v tem pogledu pregrešno drage, nam ljube prestolnice, ampak celo od sosednjega Kopra. Da je Trst cenejši od Ljubljane človek še nekako razume. Ljubljana je namreč, kot nas rad večkrat spomni njen večni župan, najlepše mesto na svetu. Ciniki bi dodali še, da z največ in največjimi luknjami v cestah, takoj ko človek zavije iz pešcone v strogem središču mesta, ampak to so že umazane podrobnosti. Da pa je Trst cenejši celo od Kopra, to pa morejo razumeti zgolj redki. Le kaj neki razen številčn(ejš)e albanske populacije ima Koper, česar nima Trst? Kdo bi vedel.

A vrnimo se k naši sreči. Golob pravi, da smo, pozor, prva država v zgodovini, ki se je lotila graditi celotno verigo znanja - od vrtca do gospodarstva in inovacij. Najprej beseda ali dve o verigi tako nasploh. Večina ljudi zmotno misli, da je veriga tako močna kot njen najšibkejši člen. Kar je napaka. Veriga je namreč tako močna, kot je njen najmočnejši člen, ker ta drži vse ostale člene skupaj.

Ponazorimo to s primerom. Če bi bila Slovenija veriga in bi držalo prvo, torej, da je močna zgolj toliko kot njen najšibkejši člen, bi bili sedaj precej v riti. Ker naš najšibkejši člen ta hip sta zagotovo vladajoči par RoberTina oziroma Despot in Despojna. Zato imamo res neverjetno srečo, da temu vendarle ni tako in da je Slovenija močna toliko, kot je močan njen najmočnejši člen, to pa smo mi, Slovenci.

Kar pa zadeva Golobovo verigo, Slovenija zagotovo ni prva država na svetu, ki se je odločila graditi celotno verigo znanja, od vrtcev pa do univerze, tako bi bilo namreč pravilneje, ampak pri tem zgolj posnema brezštevilne druge države. Zakaj Golob svojo verigo pelje v gospodarstvo in inovacije, je manj doumljivo. Slovenija si prizadeva biti na znanju in inovacijah temelječe gospodarstvo, to je že res, ni pa še tam. Predvsem pa se veriga znanja ne konča pri inovacijah, še manj pa v gospodarstvu, še posebno takšnem golobjem, kot ga imamo trenutno, ko tajkuni ala Dušan Šešok raje odpirajo tovarne v Republiki Srbski v Bosni in Hercegovini, ker so tam, pozor, bolj pridni delavci in je več strokovnjakov. Despot Golob nadaljuje, da se danes ta veriga v vseh členih stika. To dobesedno pomeni, da tip verjame, kako je neločljivo in zaporedno povezal vrtce na eni in inovacije v na znanju temelječem gospodarstvu na drugi strani. Noro.

In to ravno v hipu, ko želi vladajoča koalicija ukiniti sofinanciranje zasebnih vrtcev iz javnih sredstev. Podobna logika kot v zdravstvu, torej. Dobro je samo državno, vse ostalo pa je privat in za v pozabo.
Potreben je ne samo skoraj neizčrpen pogum, ampak tudi skoraj nedosegljiva prepričanost o lastni velepomembnosti, obojega pa ima naš Despot Golob seveda na pretek. Da verjameš, da je vsaka stvar, ki se je lotiš, prvič v zgodovini zgolj zato, ker si se je lotil ti. Da si tako prekleto pameten in edinstven hkrati, da to, kar ti pogruntaš, nikomur drugemu niti na misel ne pride. Ker zgledi vlečejo, se ta virus seveda širi navzdol po vladi in na zunaj po vladni koaliciji.

Tako je denimo finančni minister, ki bi bil Despot, če Despota Goloba ne bi že imeli, postregel z oceno, da so v mandatu te vlade izvedli več reform kot v zadnjih dvajsetih letih. Pozor, izvedli, ne pa recimo zgolj napovedali, klobasali o tem ali začeli izvajati.

Finančnemu ministru ne gre zameriti, da nima pravega pregleda nad tem, kaj se je s to državo dogajalo v zadnjih 20 letih. To se prav gotovo z lahkoto pripeti vsakomur, ki živi v vili z bazenom in košarkarskim igriščem, ki jo Gurs oceni na manj kot pa vrstno hišo nekje v ljubljanskem predmestju, saj veste, tam, kjer se konča najlepše mesto in začnejo luknjaste ceste. V svojem prejšnjem poklicu serijskega in docela profesionalnega potapljača nekoč uspešnih podjetij v naši skupni lasti se mu s tem prav gotovo ni bilo treba ukvarjati, kaj šele da bi imel čas za to. Bolj nas lahko skrbi, da v aktualni službi očitno nima časa, da bi se ukvarjal s tako nepomembnimi stvarmi, kot je denimo še obvladljiv primanjkljaj oziroma vzdržen državni proračun. Fiskalni svet je denimo že 4. aprila tvitnil oziroma iksnil, da je imel državni proračun (brez interventnih ukrepov, tu je verjetno mišljeno stokrat obljubljenih in nikoli zgrajenih sto montažnih hiš za žrtve poplav na mesec) v prvih treh mesecih tekočega leta primanjkljaj v višini - 451 milijonov evrov, kar je dve tretjini več kot v enakem obdobju lani. Povedano drugače, do konca marca smo pokurili pol milijarde več, kot pa smo dobili v proračun, in hkrati prek enainpolkrat več kot prvem trimesečju lani.

Noro, kajne? Le kako lahko fiskalni svet ne vidi, da s tem denarjem, s temi pol milijarde evrov, ki jih v resnici nimamo in jih nikoli ne bomo imeli, kot prvi v zgodovini in prvi na svetu, če ne celo v vesolju gradimo stikajočo verigo neločljivo povezanih členov od vrtca do gospodarstva in inovacij? Le kako lahko spregledajo, da se je s temi silnimi milijoni izvedlo več reform kot v zadnjih 20 letih?

Mar ne vedo, kot je pretekli torek v odgovorih na poslanska vprašanja povedal naš svetli Despot, da smo v prejšnjem programskem obdobju, ker v tekočem še sploh nismo začeli, počrpali več kot 100 odstotkov evropskih sredstev? Se pravi, če Golob črpa za čas, ko sta vladala najprej Marjan Šarec in potem Janez Janša, kdo bo potem črpal za Goloba?

Ja, vse našteto se dogaja prvič v zgodovini in prvič na svetu, če že ne celo v vesolju. Ampak obstaja pa področje oziroma bolje rečeno družbeni podsistem, kjer pa je golobji jati na oblasti Festivala Svobode uspelo biti prva, če že ne v zgodovini in na svetu, pa vsaj v Evropi. To področje pa je, na našo skupno splošno žalost, ravno zdravstveni sistem. Slovenija je s sprejetjem in morebitno uveljavitvijo novele zakona o zdravstveni dejavnosti postala prva in edina država v Evropi, ki zdravnikom oziroma medicinskemu osebju prepoveduje hkratno delo v javnem in zasebnem zdravstvu. Tega vam Despot in raztresena profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete, ki pozira kot aktualna zdravstvena ministrica, seveda ne povesta. Tega vam ne pove niti vodja Despotovega strateškega sveta in nekdanji borec proti korupciji v zdravstvu, zdaj pa častilec lika in dela samega Despota, kaj šele da bi vam povedal ulični performer s pomembnimi starši in svinjo za domačo žival. Da o pradvoživki v zdravstvu, bivšem ministru, sedaj pa samooklicanem poverjeniku za kongregacijo vere v parazitiranje na državno financiranem zdravstvu niti ne govorimo. Tu pa smo dejansko unikum oziroma prosto po Despotu prvi v zgodovini. Ta berufsverbot, ki bi oziroma bo veljal zgolj za poklicne skupine v zdravstvu, je seveda tako v nebo vpijoče protiustaven (očitno svobodna gospodarska pobuda, na kateri so zgrajena tržna gospodarstva in ki velja tudi v EU, pač ni več člen v Despotovi verigi od vrtcev do inovacij), da mu lahko parira zgolj še nesmiselnost prepovedovanja zdravnikom, da zdravijo ljudi v svojem prostem času.

Kaj je namreč osnova javnega interesa v zdravstvu? To, da lahko bolnik vsak hip pride do kakovostne in cenovno dostopne, po možnosti seveda brezplačne, zdravstvene storitve. In ker javni sistem nikoli in nikdar ne bo mogel ustrezno pokriti vseh potreb starajoče se družbe na tem področju, ga dopolnjuje zasebni. Povsod po Evropi razen pri nas. Kot je v podcastu navdiha pri nekdanjem predsedniku republike lepo povedal priznani domači plastični kirurg, bo v primeru uveljavitve zakona pač prisiljen zapustiti službo v kliničnem centru. Kot tudi številni njegovi kolegi strokovnjaki, ki so vzeli kredite, da so lahko na noge postavili zasebne prakse. Ne smemo namreč pozabiti, da plastična kirurgija niso zgolj lepotni popravki zdolgočasenih in/ali odcvetelih "radabibila" vplivnic, ampak denimo tudi centri za zdravljenje opeklin. Številne države jugovzhodno od nas se že soočajo z akutnim pomanjkanjem strokovnjakov s tega področja, kar se je na žalost lepo pokazalo ob zadnji tragediji oziroma požaru v diskoteki v nekoč nam bratski republiki.

Ponesrečence so, kot vemo, zaradi pomanjkanja lastnih kapacitet, razvažali po celotni regiji, vključno s Slovenijo. Čaka to v nekaj letih v primeru tovrstne tragične nesreče tudi nas?

Ampak Despot Golob ne bi bil despot, če mu ne bi uspelo, da je Slovenija pod njegovim patronatom na področju zdravstva edina v Evropi oziroma prva v zgodovini, kot bi rekel on, celo v dveh stvareh hkrati. Slovenija je namreč poleg tega, da je edina evropska država, ki zdravnikom prepoveduje delati v obeh sektorjih, javnem in zasebnem, tudi edina evropska država, ki pozna sistem koncesij. Nobena druga evropska država namreč ne podeljuje koncesij v zdravstvu.

Kako je to mogoče, se boste vprašali? Preprosto. Druge države prav malo briga, kje pacient pride do ustrezne obravnave, če je ta kakovostna in v skladu s pravili stroke, potem jo javna blagajna oziroma ustrezna zavarovalnica v njenem imenu pač financira. In mirna Bosna, kamor, mimogrede, posebno v Banjaluko, tako kot tajkuni, za vikend čedalje bolj množično hodijo operirat naši zdravniki.

Kako torej denimo v neki Nemčiji ukrepajo, če zaznajo problem čakalnih vrst na področju, recimo, operacij kolka? Skličejo vse ustrezne izvajalce tovrstnih operacij in jih vprašajo, po kakšni ceni so pripravljeni izvesti posamezen poseg in koliko so jih sposobni opraviti. Javni in zasebni izvajalci enakopravno konkurirajo s svojim programom in ceno. Državni regulator zgolj preveri, ali so sposobni kakovostno in po pravilih stroke izvesti tovrstni poseg, in spremlja realizacijo pogodbe, ki jo sklene država oziroma pristojno ministrstvo. Preprosto, mar ne? Nobenih čakalnih vrst, nobenih koncesij, nobene odvečne administracije, nobenih umetnih ločevanj na javno in zasebno. Pacient lahko prosto izbira, pri kom bo operiran, pač tam, kjer bo najprej na vrsti. Ampak tovrsten sistem niti najmanj ni povšeči, kaj šele pogodu pravim in dejanskim dvoživkam oziroma parazitom v slovenskem zdravstvu, to pa so vojni dobičkarji nesvete Despotove vojne proti zdravnikom, namreč dobavitelji medicinske opreme. Kaj je bila prva stvar, ki jo je Despot ukinil, ko je dobil resor zdravstva v svoje golobje kremplje? Hja, služba za skupna javna naročila v zdravstvu vendar. Ste opazili, kako so kar naenkrat potihnile novice o preplačanem medicinskem materialu in korupciji pri javnih naročilih v zdravstvu, namesto tega pa poslušamo samo še o tem, s kakšnimi avtomobili se vozijo naši zdravniki in koliko dobička imajo v svojih zasebnih praksah? Vse kaže, da bo Slovenija res prva država v zgodovini, ki ji ne zmanjka denarja za najdražje in najbolj eksotične oblike zdravljenja in zdravstvenega materiala, nikakor pa ne zbere potrebnih evrov za denimo povišanje plač medicinskih sester za par fičnikov na mesec, da nam ne bodo več uhajale delat v Hofer oziroma v avstrijske domove za ostarele. In to kljub rekordnemu polmilijardnemu primanjkljaju v prvih treh mesecih letošnjega leta.

Ampak ali lahko od države, ki se obrača po tem, kar si v postelji medsebojno pripovedujeta Despot in Despojna, sploh pričakujemo kaj boljšega? Ključni problem golobje jate na oblasti je namreč, kot pravi politolog Igor Lukšič, da sploh ne ve, česa vsega ne ve. In ker ničesar ne ve o ničemer, predvsem pa ne, kaj se je na nekem področju že zgodilo oziroma se dogaja, ker je to niti ne zanima, se jim seveda (upravičeno) zdi, da se vse dogaja prvič v zgodovini oziroma prvič na svetu, če že ne v vesolju. In ker jim nenehno dogaja, si seveda neizmerno želijo, da bi (se) dogajalo tudi vsem žalujočim ostalim. Najnovejšo bravuro Despojne Tine, ki sliši na ime Deset drznih nasvetov za upokojence za bolj zdravo in cenejše življenje, je treba brati natanko v tej luči. Despojno namreč kar razganja od tega kako fino se ima, odkar prek postelje ureja praktično vse od nutrij do izobraževalnih programov, da se ji preprosto ne zdi fer, da ne bi bili tega fantastično imetja deležni tudi naši seniorji.

Zato jim za začetek predlaga, naj nehajo jesti, vsaj vse tisto, kar nujno potrebujejo oziroma je zanje zdravo, potem pa jim za vse ostalo niti ne bo potrebno več skrbeti. Pa še kakšen evro bodo s tem prihranili. Ker od nečesa pač morajo umreti, mar ne?

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.