"Ko je Trump v svojem inavguracijskem govoru pohvalil ameriškega človeka, ki je premagal fašizem in komunizem, je slednji iz prevoda na naši nacionalni televiziji kar izpuhtel. Naključje?"

Piše: Peter Merše*

Donald Trump je prisegel kot 47. predsednik Združenih držav Amerike. Zmagal je na demokratičnih volitvah. Čeprav ameriška ureditev tega ne zahteva, je dosegel tudi zmago v skupnem številu glasov. In vendar serijo komentatorjev in filozofov po svetu skrbi, da je ameriška demokracija ogrožena, da spremljamo vzpon fašizma, kakšen bolj dramatičen bi celo rekel, da so bile morda to zadnje demokratične volitve v ZDA. Da so tudi Adolf Hitler, Aleksander Lukašenko in drugi prišli na oblast na vsaj približno demokratičnih volitvah, bi lahko hitro kdo zamahnil z roko, češ, biti demokratično izvoljen še nič ne pomeni. Zato je morda smiselno pogledati, kaj torej naš novopostavljeni "fašist" naklepa in kaj je že izvršil v prvih dneh mandata.

Če bi nekdo izpred še nekaj desetletij spremljal inavguracijski govor, bi se verjetno nadvse čudil. Da predsednik razglasi, da je priznavanje dveh spolov, moškega in ženskega, uradna politika ZDA, bi bil praktično za vsakogar šok. Pa ne zato, ker bi bila izjava transfobna ali fašistična, pač pa zato, ker je bilo še nedavno to nekaj tako samoumevnega, da bi bilo povsem nesmiselno vključevati v predsedniški nagovor in nenazadnje v izvršni ukaz.

Danes ni več. Treba je bilo razglasiti.

Varovanje meja in nadzorovanje migracij ter preprečevanje ilegalnih migracij je nekaj, kar bi normalna država še nedavno štela za samoumevno. Ne gre za sovraštvo do Latinoameričanov ali pa do koga drugega, če razširimo kontekst tudi zunaj ZDA. Enostavno je treba določena pravila v družbi spoštovati, če želimo imeti red in varnost. In kršenje teh pravil mora imeti posledice. Deportacija milijonov ilegalnih migrantov bo verjetno precej nemogoč izziv in tudi nima smisla, saj mnogi med njimi predstavljajo ključen del lokalnega gospodarstva. Ampak ni bistvo v tem, da izženeš vse. Pomembno je imeti orodje, da izženeš kriminalce in da daš jasen signal tistim, ki razmišljajo, da bi v državo prav tako vstopili ilegalno.

Ne gre za odpor do rase in "čistost ameriške krvi", kot bi radi prikazali nekateri, pač pa za željo po vzpostavitvi reda in uveljavljanju pravil. Tudi dejstvo, da je nekdo ponosen na zahodno, svojo, če hočete, ameriško kulturo, ni znak rasizma, pač pa zdravega domoljubja. Dejstvo je, da je ta kultura odpravila suženjstvo, ženski dala največ svobode, omogočila največji gospodarski razcvet in največ osebne svobode posamezniku. To je izjemen prispevek svetu, ki ga gre poudarjati in praznovati. In nenazadnje, prav ta prispevek omogoča tudi kritiko taiste kulture. Kar poskusite biti tako kritični kjerkoli drugje po svetu.

V času, ko se soočamo z demografsko in drugimi krizami, je več pozitivne kulture in odnosa do naše civilizacije ključno za naše preživetje in razvoj.
Seveda ne gre brez interesov in zgrešenih politik. Ravno zato pa imamo demokracijo, da se le-te nekoliko kompenzirajo, ko se na oblasti menjajo različni akterji.

Ampak bistvene so temeljne usmeritve. In te bi lahko marsikdo videl kot korak nazaj. Morda tudi so. V divjem marširanju v imenu napredka, progresivizma, če hočete, smo prišli do točke, ko je normalno, da otrokom, ki imajo krizo pubertete, odstranjujemo zdrave organe, ko ženske silimo, da postajajo neke vrste moški, in si z moškimi, ki imajo težave v razumevanju lastne spolnosti, delijo celo stranišča, slačilnice in športne discipline. Normalno je postalo, da zaničujemo lastno kulturo, zaradi določenih zgodovinskih grehov, pogosto vzetih iz konteksta in potenciranih, da državi nalagamo službe, kot so uradniki za raznolikost, enakost in vključevanje, karkoli že to pač pomeni.

Morda so določeni ukazi res korak nazaj. Nazaj na normalno pot, stran od stranpoti, po kateri pospešeno drvimo.

Nekateri v tem vidijo fašizem. Gre za taiste posameznike, ki tako cenijo našo svobodo govora, da so nas skušali obvarovati celo pred besedami v Trumpovem govoru ob prisegi. Prevajalca nacionalne televizije sta enostavno izpustila Trumpovo zahvalo Bogu za preživetje atentata, s prevodom se je "izgubila" tudi beseda komunizem. Ko je Trump pohvalil ameriškega človeka, ki je premagal fašizem in komunizem, je slednji iz prevoda kar izpuhtel. Naključje?

Marcel Štefančič v zadnjem Tedenskem safariju oceni, da je šlo za to, da je prevajalka s tem, ko je prevajala, avtomatično že tudi kritizirala Trumpa, ker "je treba poudarjati, da komunizem in fašizem ni ista stvar". Ko se začne nekdo, kot je prevajalec na nacionalni televiziji, vtikati v vsebino in spreminjati govor, ki ga tolmači, mi zazvonijo alarmi. Severna Koreja ter drugi komunistični, fašistični in drugi totalitarni režimi skrbijo za to, da njeni prebivalci niso izpostavljeni kakšni napačni informaciji. Takšni, ki škodi režimu. Z nekaj detajli v ideologiji med njimi dejansko ni bistvene razlike. Je pa bistvena razlika, ko smo na svobodi, ker tam lahko svobodno presojamo informacije, ki jih slišimo in nam jih režim ne prikriva.

Prav svoboda govora je še ena ključna razlika med demokracijo in avtokracijo in prav domnevni avtokrat Trump se je javno zavezal svobodi govora. Tudi sicer je bilo do sedaj zaznati več poskusov cenzure prav proti njemu.

Svet se je v zadnjih letih bistveno spremenil in je danes bistveno bolj pripravljen na Trumpovo vladavino, kot je bil še nedavno. A sprememba je morda prav nasprotna, kot se nam rado prikazuje v javnosti. Politika in določene elite nevladniškega in univerzitetnega sektorja so javni diskurz pripeljale do takšnih skrajnosti, da je zavzemanje za zdravorazumske družbene temelje danes marsikje označeno za fašizem. Zatajile so tudi mnoge zmernejše stranke in ta diskurz prepustile nekoliko skrajnejšim, pogosto tudi problematičnim silam.

Ljudje ne volijo niti Trumpa niti avstrijskih svobodnjakov (FPÖ), Alternative za Nemčijo (AfD) in podobnih zato, ker bi imeli sovražna nagnjenja, fašistične nazore ali kaj podobnega. Niti zato ne, ker bi bili nad njihovimi idejami tako navdušeni. Enostavno so siti tega, da se zahodni svet pred njihovimi očmi spreminja v grotesko samega sebe, s čimer se njim in njihovim otrokom jemlje svobodo, občutek varnosti in možnost razvoja. Z drugimi besedami prihodnost. Nekateri so se v tej histeriji že vdali in sploh ne vidijo razloga, zakaj bi v takšni družbi sploh še delali, ustvarjali družine, imeli otroke.

Tudi v Sloveniji je čas, da se zamislimo nad temi vprašanji, saj smo, kot pravi stranka Levica, zadnja oaza, naklonjena levičarskim politikam, medtem ko nas desne vlade zdaj obdajajo že pri vseh sosedah. A ta "oaza" ima vse slabše zdravstvo, je vse manj konkurenčna in nalaga nova in nova bremena. Zato je skrajni čas, da morda nehamo sedeti v senci ter "splezamo na palmo" in pogledamo, kaj se dogaja okoli nas.

Glede na seznam povabljenih na Trumpovo inavguracijo je poslanec SDS Andrej Poglajen ocenil, da sta mednarodno v Sloveniji dve relevantni skupini - SDS in slovensko gospodarstvo. A prav ti dve skupini bi se morali zamisliti, saj sta na koncu po navadi poraženki sestavljanja vlad in delitve oblasti, vsaka na svoj način. SDS s svojim pristopom požiganja svoje okolice in igranja žrtve, gospodarstvo pa s svojo popolno politično pasivnostjo poskrbita, da na koncu vlado sestavijo elementi, ki nato gospodarstvo dušijo ter zaničujejo temelje naroda, od domoljubja do družine in osnovne identitete. In tako nam pač vladajo nezakonito imenovani direktorji policije, nonšalantni ministri, narcisistični premierji in vohunčki, ki se prestavljajo iz politike v paradržavno gospodarstvo po povsem zanje prirejenih razpisih.

Svoboda še nikomur na tem svetu ni bila podarjena. Zanjo se je vedno treba boriti in prevzeti odgovornost. Nekateri, rojeni v svobodni svet, se tega morda ne zavedajo in jo jemljejo preveč samovšečno. Še več, zlahka nasedejo prodajalcem laži, ki jim svobodo prodajajo kot fašizem, da bi lažje upravičili svoj parazitski odnos do družbe. Ko se bodo enkrat prebudili, pa bo morda že prepozno. Morda pa je ravno Trumpova izvolitev en tak klic k prebujenju, nujno potrebna budnica.

* (Peter Merše je novinar, politični analitik in sovoditelj podcasta Tedenski safari)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.