Golobja Zadruga in Šank rock kurbnhaus na Festivalu Svobode, to je aktualna podoba Slovenije, ki se tudi pospešeno srboizira. Priča smo totalni deemancipaciji oziroma nedemokratizaciji slovenske družbe.

Piše: Aljuš Pertinač*

Minulo soboto je v Beogradu potekal morda največji protestni shod v zgodovini Srbije. Kar za državo, kjer so protesti vse od konca 80. let prejšnjega stoletja in razpada Jugoslavije tako rekoč stalnica, nikakor ni mala stvar. Če pustimo ob strani geopolitične oziroma geostrateške vidike dogajanja v nekoč nam bratski republiki, torej da aktualni režim poskuša ohranjati krhko ekvidistanco do vseh aktualnih svetovnih centrov moči, EU in ZDA na eni ter Rusko federacijo in Ljudsko republiko Kitajsko na drugi strani, lahko ugotovimo, da je Vučićeva Srbija vodena kot neke vrste družinsko podjetje, recimo kakšna mizarska delavnica, kjer pater familias alias srbski predsednik odloča o vsem, kjer se posluje, kakopak, brez računov, ne plačuje davkov in poskuša na vsakem koraku ogoljufati sicer številne stranke.

Z drugimi besedami, Srbija je danes vodena na način, kot aktualni ljubljanski župan Zoran Janković vodi naše glavno mesto. Kot svoje družinsko podjetje, namenjeno njemu in njegovi ožji familiji, v preužitek in profitizacijo. Kdor ni član Jankovićeve velike mestne družine in, po drugi strani, kdor ni član Vučićeve Srbske napredne (sic!) stranke oziroma z režimom ne piha v isti rog, ta nima v Ljubljani oziroma v Srbiji kaj iskati. Ne more do posla, do službe, omejuje se mu praktično vse. Zato seveda ni naključje in še manj nepomembno, da je ljubljanski župan moral pisno podpreti srbskega predsednika, čeprav je vedel, kaj mu bo to na domačem političnem prizorišču oziroma pri njegovih političnih botrih ali bolje rečeno sponzorjih prineslo. Janković je Vučića podprl, ker je Srb. In ker Srbi pač to počno. Se podpirajo med sabo takrat, ko je to najbolj potrebno. Ko se pomoč res potrebuje. Ko je tako rekoč nujna. Samo sloga rešuje Srbe, v izvirniku Samo sloga Srbina spašava, slogan, zelo popularen v Srbiji in eden izmed pomenov štirih ciriličnih črk S na srbskem grbu, tako ni iz trte zvit.

Študentski protesti v Srbiji, ki so se začeli po tragediji v Novem Sadu, ko je zaradi malomarnosti in korupcije nadstrešek železniške postaje pod sabo do smrti pokopal 15 ljudi, in so kasneje prerasli v vsesplošni upor, na nek način celo vstajo moderne, liberalne ali če hočete prozahodne Srbije proti plemenski skupnosti, ki jo poskuša furati aktualni režim, so znak, da tudi v državah oziroma okoljih, ki imajo dolgo zgodovini nedemokratičnosti, enopartijskih režimov, korupcije, klientelizma in našosti, lahko pride do pozitivnih premikov. Do tega, da navadni ljudje režimu, ki dobesedno obvladuje malodane vse vidike, da ne rečemo pore javnega oziroma družbenega življenja v Srbiji, kljub strahu za lastno eksistenco, familijo in celo fizično preživetje rečejo odločen ne in potem to ponavljajo, zdi se, v nedogled.

V Sloveniji smo žal navajeni drugače. Pri nas gredo stvari namreč v nasprotno smer. Če smo do pred kratkim še nenehno opozarjali, da se pod diktaturo Festivala Svobode, katere glavni akterji so predsednik vlade, predsednica parlamenta in večni ljubljanski župan, predsednica republike pa, če že ni med organizatorji te diktature, ima vsaj VIP-vstopnico zanjo, slovenska politika, s tem pa tudi družba in kultura pospešeno srboizirajo, lahko zdaj na našo skupno žalost ugotovimo, da se ta proces še celo pospešuje. Če je prej vse, kar je narobe s srbsko, tako imenovano čaršijsko politiko, turbofolk kulturo splavov na Savi in korupcijo kot načinom življenja, k nam pod patronatom zgoraj omenjenih nezadržno prodiralo od juga navzgor, sedaj kar mi drvimo, in to čedalje hitreje, proti jugu navzdol. Ali drugače povedano, bolj se Srbija demokratizira, bolj se široke ljudske množice prebujajo in emancipirajo, bolj smo v Sloveniji priča ravno obratnim procesom. Se ve, režim pri nas poskuša čedalje bolj posnemati režim v Srbiji, tu si pač ne morejo pomagati, težava pa je, da se široke ljudske množice v nasprotju s srbskimi trudijo vesti ravno nasprotno. Priča smo totalni deemancipaciji oziroma nedemokratizaciji slovenske družbe.

Nič tega ne dokazuje oziroma pokaže bolj kot aferi, ki sta z vso silovitostjo izbruhnili prejšnji teden. Prva je ta, o kateri ste lahko najprej brali ravno na portalu, ki ga pravkar berete. Zadeva pa seveda zlorabo funkcije predsednice državnega zbora za njeno bolj razgibano seksualno življenje. Ko je govora o intimi ali pa vsaj intimnih podrobnostih iz življenja najvidnejših politikov, smo zmeraj na tankem oziroma spolzkem ledu. Človekova intima, četudi gre za najvišje predstavnike države, nas načeloma ne zanima. Prav tako nikakor ne želimo igrati vloge kakršnekoli moralne policije. Kako, s kom in kje seksajo liderji naše države, če to počnejo v prostem času, v zasebnih prostorih in daleč od oči javnosti, je zato popolnoma njihova stvar. Edini izjemi sta tako rekoč pedofilija in/ali spolno občevanje proti volji drugega, beri posilstvo. Na podlagi vseh javnosti dostopnih in očitno precej verodostojnih informacij lahko utemeljeno trdimo, da pri domnevnem prešuštvovanju ločene, torej samske predsednice državnega zbora s poročenim moškim, ki je po vrhu vsega še njen pogodbeni sodelavec, plačan iz strankinega proračuna, ki se napaja predvsem iz javnih sredstev, ne gre za nič od tega. Naj se sliši še tako neverjetno, zavržno in obremenjujoče za vse neposredno vpletene, vse, kar do sedaj vemo, kaže na to, da je Urška Klakočar Zupančič iz državnega zbora naredila neke vrste ustanovo za "popoldanski počitek", če že ne kar pravo pravcato kurbišče. Kurbnhaus pravimo temu pri nas na Štajerskem po domače. Kurbnhaus iz hrama demokracije.

Pojdimo lepo po vrsti. Stil, način in vsebina vodenja parlamenta s strani UKZ niso več nobena skrivnost. V slabih treh letih smo se tega nagledali in naposlušali na pretek. Začelo se je s plesom na rdeči preprogi ob dnevu državnosti, nadaljevalo s petjem ali bolje rečeno fušanjem po studiih komercialnih radijskih postaj in na partizanskih proslavah, boksanjem v parlamentu, očitnim sextanjem med vodenjem seje državne zbora, ki jo je kasneje predsednica iz še do danes nepojasnjenih "osebnih razlogov" za več ur tudi prekinila (hja, pohota je lahko velik problem), javnim obtoževanjem aktualnega dekana razreda Evropske akademije znanosti in umetnosti, da je šovinist, mizogin, nestrpnež in epistemofob, dvigovanjem krila in kazanjem golih nog mimoidočim poslancem ter, kot lahko razberemo, očitno rezultiralo v strastnem razmerju s poročenim moškim med službenim časom, v prostorih parlamenta in na davkoplačevalske stroške. Da ne gre za klasičen kurbnhaus, je ovira zgolj to, da po kurbiščih plačujejo stranke, tukaj pa je očitno naročnica spolnih storitev kar predsednica kurbišča samega.

Popolnoma jasno je, da UKZ uživa v tem, da je (ali pa se ji zgolj dozdeva, da je) predmet moškega poželenja. Nobenega dvoma ni v tem, da ji tovrstna pozornost s strani nasprotnega spola neverjetno godi in da si je (pod)zavestno izjemno želi oziroma celo misli, da je do nje absolutno upravičena. Zakaj bi sicer ob nastopu mandata, ko so jo vljudnostno po vrsti obiskovali tuji veleposlaniki pri nas, le-tem razlagala, da se ločuje? Kaj ima z državnim zborom RS in odnosi te institucije s predstavniki tujih držav pri nas zakonski status predsednice parlamenta? Zakaj bi nekdo na uradnem obisku sploh razglabljal o tovrstnih temah? Razen če sestankovanje s tujimi veleposlaniki razume kot priložnost spoznati bodočega spolnega partnerja. In ker ga med veleposlaniki očitno ni našla, ga je na "srečo" vsaj med kitaristi. Spletni portal Info360 je pridobil podatke o obiskih, pozor, gre tako za uradne kot za zasebne obiske, o katerih se podatki hranijo zgolj za zadnja dva meseca. "DZ smo zaprosili za evidenco obiskov od marca 2024 do marca 2025, a smo jo prejeli le za dva meseca. Iz prejetih podatkov izhaja, da je imela Klakočar Zupančič v tem obdobju 26 obiskov: večino - kar 20 - so predstavljale osebe, ki niso bili predstavniki državnega organa ali organizacije ali pa tega podatka niso navedli. Evidentiranih uradnih obiskovalcev je bilo le šest. Evidenco objavljamo na koncu članka." (vir: Info360). Kdo natančno so bili ali pa je bil ta dvajsetkratni obiskovalec UKZ iz omenjene evidence, bojda zaradi varstva osebnih podatkov, ni znano. Znano pa je, koliko časa so bili oziroma je bil pri njej. Enkrat štiri ure, enkrat šest ur, enkrat pa je tam očitno celo prespal oziroma, bolj verjetno, je ob odhodu pozabil vrniti kartico obiskovalca ali pa jo je pomotoma vzel s sabo.

Človek si predstavlja, da ima predsednica parlamenta natrpan urnik, v katerem je komaj kaj prostora za zasebne obiske, kaj šele takšne večurne, četrtdnevne ali celo celonočne. Človek si hkrati tudi predstavlja, da oseba, ki je na tako izpostavljeni funkciji, kot je po ustavi drugi človek v državi, svojo intimnost, še posebno seksualno življenje, skrbno varuje, predvsem pa ločuje od opravljanja funkcije oziroma uradnih prostorov opravljanja funkcije. Človek si nenazadnje tudi predstavlja, da oseba, ki je že tako ali tako povsem upravičeno oziroma, če hočete, v rok službe pod drobnogledom javnosti, še posebno pazi, da njeno spolno življenje ne bi zbujalo nezaželene pozornosti oziroma nelagodja ali celo ogorčenja v najširši javnosti. Človek se na žalost lahko tudi zmoti oziroma si stvari predstavlja napak. UKZ namreč, vsaj tako se kaže, več kot očitno namreč počne vse to. Jemlje si čas med službo, da domnevno spolno občuje s poročenim moškim v prostorih nekoč hrama demokracije, danes pa očitno vse bolj navadnega kurbnhausa. In to, kot vse kaže, celo na naše stroške.

Ni nam treba verjeti na besedo. Dovolj je, če preberete javni zapis na enem od družbenih omrežij, ki ga je objavila polnoletna hčerka predmeta spolnega poželenja UKZ. Ne samo da je očeta javno obtožila prešuštvovanja s predsednico DZ, ampak mu očita tudi, da se je odrekel nje same, torej lastne hčere, ter da ponižuje in šikanira njeno mamo, torej lastno soprogo. Kaj nam to pove o sposobnostih predsednice državnega zbora, da pri svojih stalnih spolnih partnerjih prepozna splošno sprejete človeške kvalitete in obče moralne standarde, ni treba dvakrat ugibati. In če se je na začetku še javno branila z lase privlečenimi priročnimi očitki, da se jo napada, ker je ženska in mati, kot se sicer očitno branijo vse takšne ali drugačne prešuštnice na Festivalu diktature Svobode, kar spomnimo se odstopljenih ministric za digitalno preobrazbo in za pravosodje, se je sedaj zavila v molk. Optimisti med nami bi rekli, da zaradi občutka sramu, pesimisti pa, da zaradi tega, ker upa na to, da bo kakšna druga afera nadomestila njeno v epicentru medijske pozornosti in pozornosti javnosti. Ostaja pa dejstvo, da je kitarist nekoč legendarne glasbene skupine Šank rock več kot očitno Monica Lewinsky UKZ. Kako se bo vse skupaj končalo, še z eno razvezo, poroko, odstopom ali celo kazenskimi postopki zaradi zlorabe uradnih pravic oziroma položaja, lahko zgolj ugibamo.

Ti očitki bi lahko imeli težo, če jih ne bi izrekel ravno Golob

Ni pa nam treba prav nič ugibati, katera megaafera bo poskusila zasenčiti megaafero domnevnega flodranja UKZ po parlamentu. Govora je seveda o najnovejšem sporu med premierjem in predsednico republike. Njuni medijskih spopadi imajo sicer že precej dolgo brado in po obliki ter vsebini čedalje bolj spominjajo na peskovniške peripetije predšolskih otrok.

Najnovejši ravs pa je premier Golob začinil kar z javno obtožbo predsednice republike o neodgovornem in nedržavotvornem ravnanju. Povedano drugače, obtožil jo je delovanja v škodo Slovenije. To pa je že kar precejšen odmik od siceršnjega z egotripi in samopašnostjo kurjenega tekmovanja, kdo je bolj fajn in bolj popularen. Tovrstne obtožbe, še posebno če pridejo iz ust predsednika vlade in so uperjene proti predsednici republike, je treba jemati z vso resnostjo. Eee, oziroma bi bilo to potrebno, če v konkretnem primeru ne bi šlo za Taubija oziroma požrešnico. Z osnovno premiso premierja, da predsednica republike ne koristi Sloveniji, se je sicer absolutno mogoče strinjati. Tako rekoč ves mandat že dokazuje, da se na funkciji ne zna vesti, nima blage veze, kaj naj tam sploh počne, in da jo zanima predvsem lasten biznis in seveda biznis njenega soproga z našo državo oziroma proračunskimi porabniki. Ti očitki bi torej lahko imeli neko težo, če jih ne bi izrekel ravno Golob. Za katerega je v vsem naštetem Pirc Musarjeva še vseeno prava pravcata vajenka. Nespametno in brezglavo početje na funkciji ter permanentno biznisiranje na račun javnih sredstev so vendar stvari, na katere je lahko najbolj upravičeno "ponosen" ravno naš premier, ki bi zanje, če bi le-ta obstajala, prav gotovo že zdavnaj dobil Nobelovo nagrado. Tako pa se v resnici povsem otročje in nespametno maščuje, ker predsednica republike ob tisoč dneh Robijeve vladavine ni zamudila priložnosti, da ga ne bi zbodla, ali vendarle kani izpeljati katero izmed reform, ki jih je tako zavzeto obljubljal ob nastopu funkcije. Pomislite, in to celo njega, ki vodi državo, ki ji kot otok stabilnosti in svobode, po Golobovih besedah, zavida vsa Evropa.

Da se je premier za tovrstni medijski napad na predsednico republike odločil tako rekoč tik pred njunim uradnim srečanjem, zgolj dodatno dokazuje, da Golob o načelu delitve oblasti in spoštovanju institucij te države absolutno nima pojma. In še, da mu je pri srečanjih z njo na štiri oči tako zelo nerodno oziroma se počuti tako zelo negotovega, da se mora z njo strahopetno bojevati na daljavo, ker si v živo tega pač več kot očitno ne upa.

V Srbiji imajo, ko pol države ne protestira in jih aktualna oblast ne izganja z uporabo orožja, imenovanega zvočni top, turbofolk resničnostni šov Zadruga. Pred leti je v njem "blestela" naše gore list starleta z umetniškim imenom Denise Dame, ki se je dala dol z nekim udeležencem iz Srbije kar pred kamerami. Uresničevanje raznoraznih spolnih fantazij in zdravljenje, sicer praviloma neuspešno, manjvrednostnih kompleksov z opravljanjem, obdolževanjem po krivem in izživljanjem nad drugače mislečimi so tam non stop na sporedu. Od nastopa diktature Festivala Svobode pa imamo eno tako Zadrugo, ne kot TV-šov, ampak smrtno resno in realno, tudi pri nas.

Seks, laži in videotrakovi ni samo naslov nekoč velike nizkoproračunske holivudske uspešnice, ampak je tudi ime visokoproračunske oziroma visokooktanske Golobje Zadruge na oblasti, ki je prek UKZ iz hrama demokracije naredila pravi pravcati Šank rock kurbnhaus.

Naš Taubi je namreč, v strahu pred kraguljem Janšo, popolnoma spregledal, da se mu je po drugi strani v golobnjak že zdavnaj prikradla podlasica v podobi požrešnice, pardon, predsednice republike in da je nekoč njegova srčna ljubezen, preden se je od glave do pet zacumpral v svojo in našo despojno Tino, medtem odprla bordel v parlamentu. Če ga ne bi zanimala zgolj lastna rit in profit, bi bilo to praktično skoraj nemogoče. Tako pa je na žalost nova realnost in aktualna podoba Slovenije. Da nam bo potem, ko so nas druge srednje in vzhodnoevropske države, nekoč članice Varšavskega pakta, že zdavnaj prehitele v razvoju po levi in po desni, celo neka Srbija lahko za demokratični zgled, tega si ob osamosvojitvi in še mnogo kasneje prav gotovo nismo mislili. Namesto tega pa sedaj to dejansko živimo. O tempora, o mores.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik instalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.