Poletje v Svobodi, 7. del:
Leteči cirkus alias helikopterska demokracija

Piše: Aljuš Pertinač*

"Luka, ne manjka veliko, da se mi sfuka …" enega svojih nedavnih X-ov oziroma čivkov začenja Elena Pečarič, aktivistka za pravice gibalno oviranih oseb. In nadaljuje: "Tvoja leva stališča segajo zgolj do stranišča …" in še: "Tako vse socialne in delavske pravice so propaganda, da ostane na oblasti ista banda." Pečaričeva seveda ni kdorsibodi, in da se je na tak način na družbenih omrežjih lotila resornega ministra Luke Mesca, kaže na to, da je ena glavnih dilem (če že ne edina pomembna) tega poletja v svobodi (že tretjega po vrsti in srčno upamo, da tudi zadnjega) samo, ali se bo prej "sfukalo", kot bi rekla Pečaričeva, nam ali pa se je dokončno "odfukalo" njim. Kdor misli, da pretiravamo ali po nepotrebnem uporabljamo tako vulgarne in neposredne izraze, lahko mirno bere naprej. Kdor se s Pečaričevo strinja, pa bo to itak storil.

Če zgoraj opisane frustracije z enim izmed pregovorno nesposobnih in vase zagledanih ministrov golobje jate, ki brezglavo in brezciljno kroži nad tem Festivalom Svobode norosti, ki ga živimo že dobra tri leta, ekstrapoliramo na celoto tega bednega nadomestka za demokratično, učinkovito ter v javno korist in vsesplošno blaginjo usmerjeno oblast, lahko ugotovimo, da je zanjo značilen predvsem ta del: "Tako vse socialne in delavske pravice so propaganda, da ostane na oblasti ista banda." Ker toliko pravic, pravičnosti, enakih možnosti, tolerance, sprejemanja drugačnosti, pozitivne diskriminacije in podobnih besednih navlak, kot jih je koalicija nerazuma pod vodstvom RoberTine, Požrešnice na mestu predsednice in tajkunsko političnih ajatol tranzicijske levice v biznisu oziroma penzionu izbruhala v tem mandatu, golobi v Tivoliju ne naserjejo v desetih letih.

Kar pomislite, ukinili so prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga nadomestili s, pozor, obveznim zdravstvenim prispevkom. Ker, zakaj bi bilo nekaj prostovoljno, če je lahko obvezno, mar ne? Nekako v skladu s stalinistično mentaliteto v tedanji Sovjetski zvezi, ko so ljudje priznavali zločine, ki jih niso storili, ker, ko so te enkrat zgrabili, tako ali tako ni bilo več rešitve, pa so jim rekli, da nimajo česa priznati, ker jim bodo oni lepo dokazali, da so storili nekaj, česar v resnici niso. Roko na srce, prostovoljno dodatno zdravstveno zavarovanje ni funkcioniralo niti, ko je bilo še v veljavi. Takrat po veleumju vladajočih zato, ker so z njim zdravstvene zavarovalnice mastno služile. Zdaj ko je nekaj, kar so bojda ukinili, postalo obvezno za vse, takisto ne funkcionira, samo več denarja se nabere, da se ga potem lahko z lopato meče v preplačila medicinske opreme in zdravil ter se čakalne dobe v zdravstvu podaljšujejo v nedogled. Potem so uvedli obvezno štempljanje na delovnem mestu, ker naj bi to zagotovilo, da bodo zaposleni res šli na malico. Uvedli so tudi pravico do odklopa. Da se torej takrat, ko te tvoj sodelavec, nadrejeni ali delodajalec nujno potrebuje, preprosto odklopiš. Pa naložili, da se lahko poleti dela zgolj v senci in če se dovolj pije ter tako naprej. Da o obveznem pavšalnem prispevku za dolgotrajno oskrbo, ki ga takisto plačujemo vsi, tisti, ki imate popoldanski s. p., pa celo dvakrat, niti ne govorimo. Tu je Meščev strankarski kolega, minister Simon Maljevac, ki sinhrono z njim skrbi, da se nam bo čimprej "sfukalo", trdil, da bo zaradi tega Jožica, ko bo morala iti v dom za ostarele, plačala polovico manj. Do danes še nismo zasledili, da bi katerikoli dom upokojencev zato ponujal 50-odstotne popuste. Smo pa izvedeli, da minister za solidarno prihodnost verjame, da ima podatke o tem, koliko denarja se je v prvem mesecu topogledno zbralo, Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je mimogrede pod ingerenco druge ministrice, na tem zavodu pa nasprotno, da s tovrstnimi podatki razpolaga minister Maljevac, v prostem času strokovnjak za obskurne spolne prakse. Kako solidarna je lahko prihodnost, če nihče ne ve, koliko denarja smo v ta namen zbrali, si lahko odgovorite sami. O tem, kakšne vse pravice in beneficije je resorni kulturni ministrici uspelo zagotoviti samozaposlenim kulturnim ustvarjalcem, pa na tem mestu raje ne bomo, ker nočemo, da se vam prehitro čisto "sfuka".

Vladajoči nam torej zagotavljajo nešteto novih in novih pravic ter ugodnosti, ki jih sicer v praksi potem sploh ni ali pa v najboljšem primeru veljajo zgolj za nekatere in ki jih vse brez izjeme financiramo sami prek novih davkov, obveznih pavšalnih prispevkov in plačevanja vsesplošne draginje, ki je posledica dviga trošarin zaradi brezsramnega trošenja ponorelih plesalcev na Festivalu Svobode norosti. To pa seveda zato, da bi spregledali, kako jim gre v resnici zgolj za to, da se imajo sami nobel in fino ter pri tem še mastno zaslužijo. Naš Robi je namreč v proračunsko politiko uvedel enake standarde, kot jih je imel na svojem energetskem fevdu GEN-I. Tam je elektriko iz jedrske elektrarne non stop dobival po ceni, ki jo je sam določil, in sedaj takisto troši proračunski denar, kakor se mu zljubi, ker so viri zanj, po njegovo, tako ali tako neomejeni oziroma jim ne vidi konca. Če bo grozilo, da bi denarja zmanjkalo, pa si bo pač izmislil nov davek oziroma pavšalen obvezni prispevek. Tam nekje do konca mandata zagotovo še davek na življenje na Festivalu Svobode norosti, ki bi, takole med brati, moral znašati najmanj toliko kot obvezni pavšalni RTV-prispevek. Kljub več sto milijonom, ki jih prisilni gledalci iz naših žepov zmečemo v nenasitno potrošnico našega denarja, proslulo nacionalko, je to še vedno premalo, zato se redno "dofinancirajo" prek denarja, kobajagi namenjenega za financiranje obeh avtohtonih narodnih manjšin. Oba manjšinska poslanca, tako italijanski kot madžarski, pri tem zvesto asistirata in svoji volilni bazi verjetno vlečeta za nos, da ta denar dejansko gre zanje. Sicer pa, tudi če bi nacionalka na prvem programu informativni program vodila v denimo italijanščini, na drugem pa v madžarščini, ne bi tega praktično nihče opazil, ker so njihovi TV-rejtingi v zadnjem času na ravni tistih iz začetka kabelskih televizij pri nas, ko so nespečneži lahko celo noč na zaslonih občudovali ribe v akvariju.

Tovrstne ribe v akvariju smo sedaj tako rekoč vsi mi bogaboječi in pošteni delovni državljani tega golobjega raja na sončni strani Alp, ki nismo te sreče, da bi imeli letne vstopnice za Festival Svobode norosti. Tisti, ki jih imajo, pa se s tako imenovanim helikopterskim denarjem, ki ga dobesedno mečejo skozi okno oziroma vrata helikopterja, ker ga itak dobivajo od nas, vlečejo iz dreka vsakič, ko odplešejo v bližino kolapsa javnih financ, da ne rečemo bankrota. Ampak tudi termin helikopterski denar je našim dragim vladajočim uspelo metastirati oziroma mutirati v neslutene razsežnosti. Ne samo da denar mečejo redkim izbranim iz helikopterja, ampak celo helikopterje na podoben način kupujejo oziroma naročajo. Kakšen smisel ima, da se bo po novem nujna medicinska helikopterska pomoč pri nas izvajala s helikopterji, ki so ne samo dražji od konkurence ampak po mnenju tistih, ki jih bodo dejansko uporabljali, neustrezni, vedo zgolj oni, ki se jim od nenehnega plesanja na davkoplačevalske stroške že pošteno vrti v glavi. Ker hvala bogu, mi imamo pač notranjega ministra Boštjana Poklukarja, ki se na nujno medicinsko pomoč spozna približno toliko kot na varnostno situacijo in medetično nasilje v jugovzhodni Sloveniji, po domače povedano toliko, kot je črnega za nohtom, ki bolje od tistih, ki so za kaj takšnega strokovno usposobljeni in to počnejo vsakodnevno, ve, kako se tem rečem streže.

Ampak tudi kupovanje (pre)dragih helikopterjev, ki niso ustrezni za namen, za katerega naj bi se uporabljali, še zdaleč ni vse. Ker ta oblast si te helikopterje dobesedno lasti, da z njimi leti na morje. Nihče očitno bolj od Požrešnice, ki fejka da je predsednica. Vemo, ko je kandidirala za funkcijo, je v maniri največjih trajnostno naravnanih politikantov oziroma manipulatorjev zatrjevala, da bo kot predsednica pred vsako potjo preverila ogljični odtis. Kar je seveda popolna bedarija in praktično nemogoče. Ker v osnovi službene poti predsednice republike niso namenjene zagotavljanju zmanjšanja izpustov CO2, ampak, kot je nenazadnje prisegla v državnem zboru, delovanju z vsemi njenimi močmi za blaginjo Slovenije. Kako je ta njen "ogljični odtis" videti v praksi, pa, v največji meri po zaslugi portala, ki ga pravkar berete, itak vemo. Enkrat se v družbi zunanje ministrice z motorjem odpravi na grad Strmol na sladoled, drugič spet s helikopterjem najprej v Prekmurje na državno proslavo in potem še v Portorož na dopust. Kjer potem veselo objavlja fotografije, kako divja po morju z vodnimi skuterji. O ogljičnem odtisu seveda v nobenem primeru ni ne duha ne sluha. V prvem in zadnjem primeru tudi ne o kakšnih varnostnih protokolih. Ti so namreč uradni poglavitni razlog, da se je Požrešnica, ki pozira kot predsednica, na dopust odpravila s policijskim helikopterjem, ki temu nikakor ni namenjen, in to celo ponoči, ko naj bojda sploh ne bi smel leteti. Ker če ga potrebujete v nočnem času vi ali mi, helikopter ne poleti. Če ga potrebuje kobajagi predsednica, pa ni problema. Ker očitno v Sloveniji po cesti ponoči ni več varno voziti in je zato treba iti s helikopterjem. Zakaj je predsednica enkrat varna zgolj v helikopterju, sicer pa tudi, ko se vozi z motorjem ali vodnim skuterjem, varnostniki pa za njo v avtomobilih oziroma motornih čolnih, ve seveda zgolj notranji minister Poklukar. V bran predsednici moramo poudariti, da je v primeru nočnega helikopterskega poleta res imela polne roke. V vsaki po eno plastično polivinilno vrečko namreč, za kateri je, to smo seveda trdno prepričani, zagotovo najprej preverila ogljični odtis. V eni naj bi tako prenašala dva rogljiča, po domače kifeljca, v drugi pa flašo gina, ki bi naj ga dobila kot uradno, protokolarno darilo. Saj veste, popolnoma v stilu klateških pijančkov, ki gredo zjutraj ali zvečer iz štacune s pol kile kruha v eni in flašo žgane pijače v drugi roki. In to predsednica, ki bo po besedah nekdanjega predsednika republike Milana Kučana tej funkciji povrnila ugled.

Kar zadeva helikopterje, lahko torej mirno ugotovimo, da gre pri nas, odkar je na oblasti Svoboda, za čisto pravo in prvo helikoptersko demokracijo na svetu. Policijske helikopterje imamo namreč zato, da predsednica republike z njimi naokrog prevaža sebe in alkohol. Reševalne helikopterje pa zato, da z njimi bivši ljubčki prve konkubine služijo s provizijami. Od ljudi, ki nam kot arhetip prve dame ter zgled družbenoodgovorne in čuteče ženske ponujajo bivši lepotni ideal lokalnih kradljivcev in preprodajalcev ukradenih avtoradiev, kaj boljšega niti ne gre pričakovati. Ostaja pa naša tokratna osnovna dilema, zakaj se nam ob vsem tem še vedno ne "sfuka", kot bi rekla Elena Pečarič, oziroma zakaj nikakor ne dojamemo, da se je njim že zdavnaj dokončno "odfukalo". Koliko tega golobjega sranja lahko sploh še prenesemo? Koliko časa bomo še mirno in molče trpeli, da tako odkrito brezsramno in obilno serjejo po nas, kakor in kadar se jim zljubi? Kot zdaj kaže, vsaj še eno leto, lahko pa da tudi bistveno dlje. Ker smo očitno po letih pranja možganov in farbanja jajc intelektualno in čustveno povsem otopeli ter enostavno raje preslišimo, ne vidimo in ignoriramo, kako se dnevno delajo norca iz vseh nas. Drži, medijski kartel v službi aktualne oblasti se močno trudi, da o vsem tem sploh ne bi poročal. Ampak v informacijski dobi ne more praktično nihče več uporabljati izgovora, da za te stvari preprosto ni (iz)vedel. Ne, boleča resnica je, da si vladajoča večina pred tem enostavno zavestno zatiska oči in ušesa ter dobesedno tišči glavo v pesek. Raje to kot pa soočenje s kruto realnostjo. Da smo namreč kot piščanci na farmi iz baterijske reje, kjer nam v oči non stop sveti RoberTinin instagram, futrajo nas z domislicami antistranke Levica, kako čim bolj netransparentno in nenamensko porabljati naš denar, ždimo pa v nakopičenem dreku sfabriciranih in z našim denarjem plačanih kvazimedijskih objav tajkunskih žajfastih revij in tovarniških glasil. Res pravi pravcati leteči cirkus.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.