V našem prečudovitem zdravstvu, ki je daleč najboljše v vsej Evropi, o čemer sem pisal tule (link oz. povezava), morajo starši bolnih in invalidnih otrok prosjačiti, da pridejo do prepotrebnega denarja za nujno potrebno zdravljenje v tujini in za nujno potrebne rehabilitacije. Več o tem v spodnji povezavi:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174378073

Zdravstvena zavarovalnica (tj. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) navedenih zdravljej v tujini ne plača iz naslednjih razlogov:

• zdravljenje omogočeno v Sloveniji: Pri tem spregledajo, da je v Sloveniji npr. na področju invalidnih stopal na voljo amputacija (odstranitev) invalidnega stopala, medtem ko v tujini stopalo pozdravijo, tako da je funkcionalno in deluje.
• zdravljenje omogočeno bliže Sloveniji: Pri tem spregledajo, da je bliže nam npr. na področju vsaditve kolkov na voljo, da kolk fiksirajo, da je negiben, medtem ko nekje dlje vsadijo gibljiv in popolnoma funkcionalen kolk.
• otrok od operacije ne bi imel nič - največkrat se nato izkaže za ravno nasprotno. (o tem, kako zdravniki z negativnimi izjavami zavozijo bolnega ali invalidnega otroka, pa tudi odraslega, pa prihodnjič).

Razlog, zakaj naša zdravstvena zavarovalnica ne plača rehabilitacij za otroke s cerebralno paralizo, niti v citiranem prispevku, niti kjer drugje nisem našel odgovora. Našel sem samo tole: http://med.over.net/forum5/list.php?138

Skratka, društvo za cerebralno paralizo Sonček si prizadeva, da bi osebe s cerebralno paralizo, ko odrasejo, šle bodisi v varstveno delovni center (tj. institucijo, ki je pol vrtec (varstvo), pol društvo (društvene delavnice), bodisi v celodnevno institucionalno varstvo. No comment! Vidi se, kam pes taco moli - naš sistem otroke s cerebralno paralizo enostavno odpiše. Medtem ko se pri vseh ostalih invalidih vzpodbuja njihovo samostojno življenje in vključevanje v družbo, se pri osebah s cerebralno paralizo vzpodbuja institucionalizacija. Več o tem prihodnjič.

Navedeno se mi zdi zelo nehumano ne le do bolnih in invalidnih otrok, ampak tudi do celotne družbe, saj kaže na to, kakšna je naša družba. Razumem, da je v zdravstvu denarja premalo, ne razumem pa, da se ga razporeja tako, da ne dobijo zdravljenja tisti, ki ga nujno potrebujejo. Še posebno so to naši otroci, ki bodo nekoč aktivni davkoplačevalci in bodo po ustreznem zdravljenju veliko laže z delom vračali zdravstvu in drugim družbenim podsistemom preko davkov in prispevkov.

Naj navedem samo primer fanta, ki bi mu pri nas amputirali stopalo. Sicer bi dobil protezo, ampak bi zaradi tega vse življenje šepal, pa tudi za mnoga fizična dela ne bi bil zmožen, zaradi česar bi bil težje zaposljiv in posledično potencialno dolga leta v breme socialnih skladov. Ker pa so mu v Ameriki stopalo popravili, ga bo lahko normalno uporabljal. Odrasel bo v zdravega, za delo povsem sposobnega človeka, lahko se bo zaposlil in prispeval k družbi. Res je danes veliko mladih brezposelnih, vendar pa imajo tisti, ki so zdravi in za delo zmožni, bistveno večje možnosti si poiskati ustrezno delo in se zaposliti - čeprav kot s.p. Invalidi imajo na tem področju bistveno manjše možnosti, in te so tem manjše, čim težji invalid si in to kljub vsem konnvencijam o pravicah invalidov (ki v času krize očitno prenehajo veljati).