"Vašemu otroku ni pomoči!"

Staršem invalidnih in bolnih otrok predobro znan stavek, ki se globoko zareže v njihova srca, dušo in duha.

Mnogi starši otrok na podlagi tega stavka povsem neupravičeno izgubijo upanje na otrokovo ozdravitev ali pa vsaj možnost rehabilitacije in boljšega zdravstvenega stanja.

Za primer naj vzamem otroka s cerebralno paralizo (ime, priimek in drugi osebni podatki niso pomembni, pomembno je le, da se je rodil s cerebralno paralizo, ki otroku onemogoči shoditi, vendar pa ne vpliva na druge sposobnosti - več o njej v tem angleškem viru - klikni).

Mati pride z otrokom, starim leto dni k zdravniku, ta pa ji po pregledu reče:

"Vaš otrok ne bo nikdar hodil!"

Nadaljnji razplet pa je v 95 % odvisen od matere:

1) Mati št. 1 se bo distancirala od izjave zdravnika in bo naredila vse, da bo njen otrok čim bolje uspeval: vozila ga bo na terapije (če jih zdravstvena zavarovalnica ne bo hotela plačati in v mnogih primerih otrok s cerebralno paralizo jih dejansko ne plača (vir: klikni), jih bo plačala sama - bodisi iz dohodkov družine, bodisi bo organizirala dobrodelno akcijo za njegove rehabilitacije. Vadila bo tudi sama z njim doma (v ta namen bo po možnosti celo pustila službo ali pa vzela 4-uri delavnik (da bo njen otrok 4 ure v vrtcu med vrstniki, ker rabi tudi socializacijo,...).

Ker bo intenzivno delala z njim, se bodo že kmalu pokazali rezultati: Najprej bo čedalje bolj spreten z rokami in nogami, nato se bo dvignil na noge ob opori, nato bo samostojno stal brez opore, nato pa še shodil (morda bo bolj ali manj okoren pri hoji, ampak hodil bo!).

Skratka, izjava zdravnika, da otrok nikoli ne bo hodil, se bo v tem primeru izkazala za zmotno.

Otrok bo odrasel, pri hoji bo sicer šepal in bil okoren, kar pa ga ne bo oviralo, da v življenju ne bi uspel. 

2) Mati št. 2 se bo, ko bo slišala zdravnikovo izjavo, vdala v usodo. Otroka ne bo vozila na terapije (sploh potem, ko bo slišala, da so plačljive, da jih zdravstvena zavarovalnica ne plača - to jo bo navdalo z vero, da terapije dejansko ne pomagajo, ker če bi pomagale, bi jih zdravstvena zavarovalnica plačala.

V tem primeru se bo izjava zdravnika, da njen otrok ne bo nikdar hodil, uresničila. Zakaj? Zato, ker je zdravnik vzel materi upanje, da bo njen otrok lahko kdajkoli hodil, se tudi sama ni angažirala pri tem, češ da bo vse zaman. V tem primeru obstaja velika verjetnost, da bo njen otrok nazadnje pristal kot nezaposljiva oseba v isti kategoriji skupaj z osebami z motnjami v duševnem razvoju, ki so v varstveno delovnem centru. (več o tem prihodnjič)

Poanta tega prispevka je, da zdravniki s svojim negativističnim odnosom do invalidnih in bolnih otrok povzročijo, da se starši in pa tudi stroka ne zavzamejo za otroka v tolikšni meri kot bi se lahko, kar pa naposled rezultira v njihovem slabšem zdravju in funkcioniranju, ko naposled odrasejo.