Ob včerajšnjem praznovanju osmega marca, dneva žena, so v Zavodu Božji otroci pred ginekološko kliniko pripravili shode in molitve proti splavu. Istega dne se je na stolni cerkvi v Ljubljani pojavili grafit, izraža nasprotovanje vmešavanju Cerkve v odločanje o rojstvu otrok. (vir).

Mnenja glede splava so v današnji slovenski in tudi svetovni družbi zelo deljena. Zagovorniki splava zagovarjajo pravico ženske do tega, da sama odloča o svojem telesu, pa tudi o rojstvih otrok. (vir). Svobodno odločanje o rojstvih otrok določa tudi ustava RS v poglavju o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. (vir)

Cerkev pa ima drugačno mnenje glede splava. Za cerkev je splav greh, umor še nerojenega otroka. Za cerkev je otrok (pa naj bo še nerojen ali pa že rojen) sad ljubezni med možem in ženo (vir), zaradi česar splav nikakor ni dopusten.

Moje mnenje

Kdaj je splav po mojem mnenju nedopusten?

Če je nosečnost resnično sad ljubezni med dvema partnerjema, ki imata tudi namen živeti skupaj in vzgajati otroka, ki sta ga spočela in je bil hkrati otrok zaželjen, je v tem primeru splav nedopusten, saj gre za novo življenje, ki sta ga partnerja imela namen spočeti. Čeprav je primerjava s predmetom nedopustna, vas sprašujem, ali bi npr. kolo, ki bi si ga zelo želeli, potem, ko bi ga dobili in bi imelo vse potrebne lastnosti, zavrgli? Sigurno ne. Tudi v primeru splava je v takšnem primeru tako.

Kdaj je splav po mojem mnenju dopusten?

Če je nosečnost rezultat:

• posilstva ali drugega nedovoljenega ali celo kaznivega dejanja
• avanture, ko se moški in ženska dobita za "en seks" in nimata namena živeti skupaj in vzgajati otroka in skrbeti zanj
• nesreče (npr. partnerju se kondom strga, kar ugotovi prepozno, partnerja nimata materialnih možnosti za otroka, niti si otroka ne želita)
• neprištevnosti (če zaplodi otroka oseba, ki psihično ni zmožna razumeti pomena nosečnosti (oseba z motnjo v duševnem razvoju) ali pa ni zmožna vzgajati in skrbeti za otroka (oseba s težavami v duševnem zdravju - npr. oseba z depresijo - v slednjem primeru je bolje, da pride do splava, kot kasneje do detomora ali celo umora otrok, kot se je zgodil pred leti v Sežani (vir)

Prav tako je splav po mojem mnenju dopusten, če:

• je nosečnica mladoletna, dijakinja ali študentka, brez virov za preživljanje
• je otrok kako drugače nezaželjen
• bodoči oče in mati ne živita skupaj in nimata namena živeti skupaj

Prav tako je splav po mojem mnenju dopusten, če ženska spregleda, da določen čas pred nosečnostjo ne bi smela uživati določenih zdravil in bi se morala o tem posvetovati z zdravnikom. Vedeti, da si kriv za pohabo otroka zaradi zdravila, je huje kot če rodiš pohabljenega otroka brez lastne krivde, zato je tukaj splav na mestu. Zdravila imajo lahko zelo hude posledice za plod, kot jih je npr. imel talidomid. (vir)

Kaj pa v primeru, da se med nosečnostjo ugotovi, da je otrok bolan, pohabljen?

V primeru, da se med nosečnostjo ugotovi, da je otrok bolan, pohabljen, je splav brez dvoma dopusten, če je za bolezen oz. pohabljenost krivo nekaj, kar je mati počela pred nosečnostjo ali v prvih dnevih nosečnosti, ko še ni vedela za nosečnost, saj bi to prehudo pritiskalo na njeno vest. Vse življenje bi namreč imela v sebi občutek krivde, kar pa bi tudi negativno vplivalo na skrb in vzgojo takega otroka. Enako torej velja tudi za okužbo z virusom zika - če mati ve, da bi lahko bil otrok pohabljen zaradi tega, ker je bila predtem v Južni Ameriki, naj splavi. Enako velja tudi za downov sindrom, če je mati že stara, ker pri višji starosti matere se pač poveča verjetnost za downov sindrom in to ženske verjetno vedo.

Kadar pa je bolezen ali pohabljenost posledica neznanega vzroka, pa je treba upoštevati še naslednje:

• ali imajo starši materialne zmožnosti skrbeti za bolnega, pohabljenega otroka?
• ali imajo starši čustvene, psihične zmožnosti skrbeti za bolnega, pohabljenega otroka? Prenekateri starši, ki izgledajo čustveno povsem zdravi, bi se ob stresu, ki ga prinesejo bolni, pohabljeni otroci, zlomili, zapadli bi v depresijo in od takih staršev otrok ne bi imel nič. Tukaj je nujen posvet s strokovnjakom s področja psihologije.
• ali imajo starši zdravstvene zmožnosti skrbeti za bolnega, pohabljenega otroka? Prenekateri bolni, pohabljeni otroci zahtevajo 24-urno skrb vse življenje, česar pa nekdo, ki že ima kakšno bolezen, ne bo zmogel. Npr., če ima mati težave s hrbtenico že ob porodu, ne bo zmožna dvigovati svojega bolnega otroka, ko bo ta že večji. Nujen je posvet z zdravnikom.
• ali si starši takšnega otroka želijo obdržati? Če je takšen otrok nezaželjen, bo to negativno vplivalo tudi na njihovo skrb in vzgojo takšnega otroka. Čeprav si starši v osnovi želijo otroka, pa imajo lahko proti bolnemu otroku kakšne predsodke (mnogi so še vedno živi), kar bi lahko negativno vplivalo na skrb za takšnega otroka in vzgojo.
• ali v primeru, da starši nimajo materialne, čustvene, psihične ali zdravstvene zmožnosti za skrb in vzgojo bolnega, pohabljenega otroka, niti si takšnega otroka ne želijo, obstaja možnost, da ga po rojstvu dajo v posvojitev, v rejo ali v pristojno ustanovo (in to ne bi povzročilo bankrota staršev)?

V primeru, da starši nimajo materialne, čustvene, psihične ali zdravstvene zmožnosti skrbeti za bolnega, pohabljenega otroka, si takšnega otroka ne želijo, niti ne obstaja možnost posvojitve, oddaje v rejništvo ali v ustrezno ustanovo (brez, da bi starši bankrotirali ali da bi bili prisiljeni zastaviti nepremičnino (vir) je splav dopusten.

Splav je le dopusten, ne pa obvezen!

Splav je v zgornjih primerih, za katere sem navedel, da je splav po mojem mnenju dopusten, le dopusten, nikakor pa ne obvezen. To pomeni, da se lahko mati odloči obdržati tudi otroka, ki je bil spočet po nesreči (ko sta s partnerjem npr. želela samo sex, prišlo pa je do nesrečnega slučaja strganja kondoma in vdora sperme v maternico).

Splav pa je po mojem mnenju obvezen v primeru, ko obstaja utemeljen sum, da bo mati otroka, ko ga bo rodila, ubila (kot je bilo to pred leti v Sežani). Takšna ženska si ne zasluži biti mati, zato tudi do donositve nima pravice.