Bliža se 25. obletnica osamosvojitve Slovenije. V medijih je ob tej priložnosti vse polno namigovanj, da tedanja politična levica naj ne bi bila naklonjena osamosvojitvi od tedanje skupne države večine južnoslovanskih narodov, Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ, krajše: Jugoslavije).(vir)

Slovenija danes je samostojna in neodvisna država, članica EU in NATO, tega ni mogoče zanikati. V nadaljevanju pa navajam, kaj je v tej naši samostojni in neodvisni državi narobe.

1) Čislanje in čaščenje narodoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno, v katerem Slovenci sploh nismo bili osvobojeni in se nismo borili za osvoboditev

Še danes, 25 let po razpadu bivše Jugoslavije se čisla narodoosvobodilni boj med 2. svetovno vojno, v katerem Slovenci sploh nismo bili osvobojeni. Obstoji celo Zveza društev borcev za vrednote narodoosvobodilnega boja. (vir) Slovenci smo bili pod tujo oblastjo pred 2. svetovno vojno, med 2. svetovno vojno (samo pod drugo, to je res) in po 2. svetovni vojni. In če komu izmed Slovencev kaj ni bilo prav, je med 2. svetovno vojno šel v Dachau ali Mauthausen, po 2. svetovni vojni pa na Goli otok. Tudi diktatura kralja Aleksandra v letih 1929 - 1933 ni bila nič boljša od socialistične povojne Jugoslavije ali celo Hitlerjeve Nemčije, saj v tistem času nismo smeli imeti svoje narodne zavesti in prepovedane so bile vse politične stranke (enopartijski sistem). (vir) Skratka, svobode za Slovence ni bilo ne pred, ne med, ne po vojni do julija 1991, ko se je končala desetdnevna vojna. In ta desetdnevna vojna leta 1991 je bila del resničnega narodoosvobodilnega boja.

2) Čislanje simbolov bivšega režima

Leta 2011 je Slovenija izdala spominski kovanec za 2 EUR z motivom Franca Rozmana Staneta, partizaa (in s tem komunista, člana Komunistične partije Jugoslavije) "narodnega heroja", generalpolkovnika iz časov 2. svetovne vojne (vir), tj. časa, ko smo Slovenci le zamenjali eno tujo oblast z drugo in smo v vojni z okupatorjem bili le minimalno udeleženi, največ pa smo bili udeleženi v državljanski vojni - socialistični revoluciji. (vir)

Če se je že nameravalo na spominskem kovancu za 2 EUR obeležiti kakšen kulturni spomenik ali kulturno pomembno osebo, se sprašujem, zakaj ni na kovancu kakšen književnik, kot npr. naš največji pisatelj, Ivan Cankar, ki ima kulturno za Slovence precej večji pomen kot Franc Rozman - Stane? Da o Primožu Trubarju, ki ima res velik pomen za Slovenijo in ga ni na nobenem evrskem kovancu (bil pa je na najmanjšem, 10 tolarskem bankovcu še v času, ko smo imeli tolarje, niti ne govorim. Lahko bi dali nanj tudi katerega drugega slovenskega pisatelja ali pesnika - npr. Valentina Vodnika, Antona Aškerca, Kersnika, Otona Župančiča, ipd. Vsi našteti imajo za slovensko kulturo in Slovenijo po mojem mnenju večji pomen od Franca Rozmana Staneta.

Da pa ne bo kdo mislil, da ne spoštujem kulturnih spomenikov. Spoštujem jih in naj ostanejo, kjer so. Naj se jih vzdržuje, in to bolje kot v času socialistične Jugoslavije, ko so gradove in cerkve puščali propadati. Vendar pa naj se obeležuje tiste ljudi in dogodke, ki imajo resničen pomen za Slovenijo in slovensko kulturo. Franc Rozman - Stane, eden od mnogih narodnih herojev socialistične revolucije, predstavnika režima, ki smo ga pred 25 leti pustili za seboj, o katerem se v šoli še učili nismo, takega pomena nima.

3) Ostaline centralnoplanskega ekonomskega mehanizma

V našem, slovenskem zdravstvenem sistemu so še vedno prisotne ostaline centralnoplanskega ekonomskega mehanizma, kakršnega smo poznali v času socializma, ko so iz enega centra planirali vso ekonomsko aktivnost v državi. (vir) Tako na ravni države vsako leto določijo, koliko operacij, pregledov, reševalnih prevozov bodo izvedli in tega plana bolnišnice, zdravstveni domovi, ipd., ne smejo preseči, ker sicer ne dobijo finančnih sredstev od ZZZS (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije). Tudi v primeru nepredvidenih situacij ne. Če povem v razumljivejšem jeziku: Če bi v kateri regiji zbolelo za npr. rakom prostate več moških kot je bilo planirano za to leto, bi tisti, ki bi bili presežni, morali čakati na naslednje obdobje, ko bi bila zanje na voljo finančna sredstva. Ne poznam nobene zahodne, demokratične in tržno usmerjene države, ki bi planirala zdravstvene izdatke na takšen način. Če jo vi poznate, na dan z besedo - napišite v komentar. Bivše republike SFRJ odpadejo, ker so vse po vrsti manj demokratične od Slovenije.

4) Ostanki enoumja v politiki

Vsa koalicija mora delovati složno. Kako bodo odločali v parlamentu, je že v naprej odločeno in vsa razprava v parlamentu, ki velikokrat traja pozno v večerne ure in celo v noč, je očitno sama sebi v namen (oz. namenjena temu, da poslanci dobijo dodatke za popoldansko in nočno delo, pa za nadure), saj politiki ne smejo razmišljati s svojo glavo. To je namreč moja ugotovitev na podlagi afere Karl Erjavec (ki je glasoval v nasprotju s koalicijsko pogodbo, ki očitno prepoveduje samostojno razmišljanje) (vir) in zahteve po odstopu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar (vir) Prav tako se onemogoča delovanje SDS. Še Združena levica, ki je sicer v opoziciji, je uspela z nekaj predlogi zakonov v državnem zboru, SDS pa ne. Zakaj? Ker očitno nismo povsem demokratična država.

5) Potvarjanje zgodovine

Še vedno se, kljub temu, da že 25 let živimo v samostojni, demokratični državi, ki naj bi tudi opravila z bivšim socialističnim režimom (kajti tudi to naj bi bil eden od razlogov, da smo se odcepili od Jugoslavije), prikriva in potvarja zgodovina zlasti časa 2. svetovne vojne. (vir) Vsaj en dokaz imam, da je to res: vsak vir drugače govori in piše o 2. svetovni vojni in dogajanju med njo, tako da res ne vem več, kaj je bilo res in kaj ne. Ne morem pa trditi, kaj je bilo res, saj me takrat še ni bilo.

6) Ukvarjanje s preteklostjo namesto z izzivi sedanjosti in prihodnosti

Veliko bolj kot potvarjanje zgodovine pa je moteče, da se v Sloveniji ukvarjamo s preteklostjo namesto z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Kadar je treba kaj spremeniti, se sicer govori o reformah, nazadnje pa se reforme iztečejo v smislu podpisanih dokumentov, izplačanih nadur in dodatkov za popoldansko in nočno delo poslancem in drugim udeležencem na maratonskih zasedanjih in eno ali dvema majhnima, nepomembnima spremembama, ki ju najbolj občutijo najbolj socialno ogroženi, in to v negativni smeri, ostalo prebivalstvo pa ne. Tako je bilo npr. z reformo socialne zakonodaje, ki je pahnila v socialno stisko mnoge, ki so bili že prej na robu preživetja, pa s pokojninsko reformo, ki postopoma znižuje pokojnine in tudi po dopolnjeni polni pokojninski dobi ne jamči več dostojne pokojnine (iz dodatnega pokojninskega zavarovanja pa tudi ni obljubljenega donosa). Tudi davčna reforma, ki jo pripravljajo, ne bo prinesla zaželjenega rezultata, le prizadela bo določene skupine ljudi. Kajti ljudje, ki imajo že zdaj visoke dohodke, bodo edini nekaj pridobili, medtem ko denar za potrošnjo najbolj potrebujejo tisti z najnižjimi dohodki in z razbremenitvijo le-teh bi se potrošnja res povišala, medtem ko tisti z visokimi dohodki vlagajo predvsem v vrednostne papirje, od katerih pa ni povišane gospodarske rasti, ampak zgolj novi špekulativni baloni in nevarnosti za krizo (ki pa jih ne potrebujemo). Da pa bi izvedli reforme, ki bi bile v korist nas vseh - ne, to pa ne. Se pa zajetno ukvarjajo s stvarmi, ki so stvar preteklosti - 2. svetovna vojna, vojni zločini med osamosvojitveno vojno (ki je bila edina osvobodilna), ipd.