Veliko se govori in piše o tem, kako naj bi bilo v socializmu lepo. Mnogi se spominjajo, da so v Jugoslaviji vsi imeli službe, da so bili krediti ugodni, mnogim so bili všeč tedanji rituali in se jih z nostalgijo spominjajo.

Temno poglavje socialistične zgodovine: institucionalizacija otrok s posebnimi potrebami

Vendar pa ni bilo vse, kar je prinesel socializem, tudi lepo! Danes bom predstavil eno izmed temnejših plati socializma - institucionalizacijo otrok z oviranostmi (= otrok s posebnimi potrebami). Takšna usoda je doletela prav vse otroke s posebnimi potrebami, tj. slepe, slabovidne, gluhe, naglušne, otroke z govorno - jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane, otroke z učnimi težavami, otroke z motnjami v duševnem razvoju...

Z institucionalizacijo otrok s posebnimi potrebami so začeli v Rusiji, nato pa se je po 2. svetovni vojni razširila še v druge države, ki so prevzele socializem po ruskem vzoru, npr. v Romunijo (vir).

Za kaj gre pri institucionalizaciji otrok s posebnimi potrebami?

Za kaj pri institucionalizaciji gre? Starši so prisiljeni zapustiti svoje otroke s posebnimi potrebami in jih predati pristojnim oblastem. Pristojne oblasti jih vtaknejo v institucijo, kjer:

- so ločeni od lokalne skupnosti in jim ni dovoljena interakcija z lokalno skupnostjo (tj. tudi z njihovimi starši ne) - prisiljeni so živeti v izolaciji

- so skupaj z velikim številom oseb, s katerimi niso člani družine oz. v sorodstvu

- morajo delovati skladno z vnaprej planirano rutino, njihove individualne potrebe pa jim niso zagotovljene,

Zakaj institucionalizacija?

Zaradi sovjetske ideologije, da bi ustvarili družbo brez anomalij. Zelo podobno Hitlerju, mar ne? Otroci, ki so se rodili z oviranostmi, so bili prepoznani kot "defektni" in kot takšne so jih starši morali poslati v institucije, saj je bila skrb v družini videna kot nezadostna za vzgojo takšnih otrok. Veljalo je, da je vse takšne otroke treba popraviti, da bodo normalno funkcionirali. Če v šolskih letih niso mogli dosegati standardov rednih šol (za otroke brez posebnih potreb), so bili spoznani za neučljive, morali so v institucije, izolirane in segregirane od javnega življenja.  Šole niso imele fleksibilnosti, da bi se prilagajale njihovim potrebam. Socialna segregacija je bila široko sprejeta in posebna ločitev med osebami z oviranostmi in ostalo družbo je bila del vsakodnevnega življenja v Rusiji. Zgodnja izolacija teh posameznikov ni bila specifična za zgodnja leta, saj  se je nadaljevala v odraslo življenje zaradi zakonov, ki so združevali ljudi z oviranostmi na eno področje zaposlitve, kar jih je še bolj odtujilo od družbe. (vir) 

Tudi v Sloveniji elementi institucionalizacije

Čeprav Jugoslavija po razhodu s Stalinom zaradi afere Informbiro leta 1948 ni šla striktno po sovjetskih stopinjah, pa se določene elemente institucionalizacije otrok s posebnimi potrebami najde tudi v Sloveniji, na nekaterih področjih še danes, in sicer:

- skorajda do konca časov Jugoslavije (tj. konec 80-ih let 20. stoletja) ni bilo integracije otrok s posebnimi potrebami v redne šole, tudi tistih ne, ki bi glede na svoje sposobnosti lahko hodili v redno šolo, če bi se jo le malo prilagodilo, ali pa so "strokovnjaki" zagovarjali izobraževanje v posebni šoli, kljub dokazom o zmožnosti obiskovanja redne šole.

- ozek izbor poklicev, za katere so se lahko šolali otroci s posebnimi potrebami v posebnih srednjih šolah. Za gluhe in naglušne so bili na voljo le štirje poklici, prav tako tudi za gibalno ovirane. Slepi in slabovidni pa so se lahko izobraževali le za en poklic - telefonist.

- še danes se otroke s cerebralno paralizo (obliko gibalne oviranosti, ki jo povzroči poškodba možgan usmerja v institucije - varstveno delovne centre, kar podpira tudi društvo za cerebralno paralizo Sonček. Nikjer na spletni strani društva pa ni zaslediti nič o osebni asistenci, zaposlovanju in čim boljši rehabilitaciji, da bodo lahko otroci s cerebralno paralizo, ko odrastejo, živeli normalno samostojno življenje v skupnosti. (vir) namesto, da bi se z njimi delalo, jih izobraževalo in izobrazilo za poklic, ki bi ga lahko opravljali in bi bili tako polnovredni člani družbe. Poznam eno osebo s cerebralno paralizo - povsem sposobna je, le giblje se težko in slabo sliši - a je v varstveno delovnem centru! Katastrofa od katastrofe!