Skoraj vsak teden berem v medijih o družinskem nasilju. Ob tem sem se spomnil, da smo v šoli (osnovni in srednji) brali celo vrsto slovenske literature, v kateri je bil eden od staršev - oče ali mati - nasilen do svojih otrok. Navajam le nekaj primerov.

Prežihov Voranc (Lovro Kuhar): Njegovo najbolj znano delo Samorastniki. Samo zato, ker je hčerka nezakonsko zanosila (kar je danes nekaj čisto normalnega), je bila s strani svojega očeta mučena, saj je to v tistih časih predstavljalo veliko sramoto. (vir)

Drugo Prežihovo delo - Boj na požiralniku: Družina nima sreče z obdelovalno zemljo, ki jo ima v lasti. Krompir preprosto ne obrodi dobro. Nekega leta zemlja končno obrodi en sam samcat debel krompir, ki pa ga eden njihovih otrok po nesreči pri izkopavanju poškoduje, preseka. Zaradi tega ga oče pretepe.

Tudi v drugih Vorančevih delih, katerih imen se ne spomnim, je vse polno nasilja nad otroki. Najbolj mi je v podzavest prišlo delo, kjer starši pošljejo svojega 7-letnega otroka "služit", otrok pa iz domotožja pobegne od "služenja" domov, kjer pa ga starša zaradi tega pretepeta.

Pa ne samo Voranc, katerega dela so polna nasilja nad otroki, tudi drugi slovenski avtorji so pisali o nasilju nad otroki.

Ivan Cankar v svojem romanu "Na klancu" piše o Francki, deklici, ki je bila še otrok, ki je tekla za vozom, ljudje na vozu so se ji pa smejali. Tipičen primer psihičnega nasilja nad otrokom.

Ali pa delo "Skodelica kave", kjer je mati užaljena, ker njen (sicer že odrasel sin) vljudno zavrne skodelico kave. Tudi to je psihično nasilje staršev nad svojim potomstvom.

Tudi v delu "Visoška kronika", delo Ivana Tavčarja je primer nasilja nad otrokom, in sicer oče, ki je prišel iz vojne, udari svojega otroka, ki želi videti, kaj je oče prinesel z vojne.

Kaj se otrok lahko nauči iz takšne literature?

Nič drugega kot nasilja. Tega, da je nasilje staršev in drugih odraslih nad otroki, pa naj bo to fizično, psihično, ekonomsko,... čisto ok, da je družbeno sprejemljivo.

Potem otroci še doma in v svojem lokalnem okolju videvajo nasilje - največ psihično, v obliki raznoraznega zadiranja, prepiranja, ipd., pa tudi fizično, ko npr. starši udarijo otroka, in v otrokovo podzavest se zapiše, da je nasilje nad otroki nekaj normalnega. Da mora tako biti. Če je tako doma in v realnem svetu, ki ga vidi in nato še literatura, ki jo berejo, to potrdi, že mora biti nekaj na tem.

Vzgoja za nasilje

Tako se sinove vzgaja, da postanejo nasilni očetje, hčere pa, da postanejo nasilne matere. Očetje so nasilni bolj fizično, pa tudi psihično, spolno in ekonomsko, matere pa predvsem psihično.

Verjetno je namen te literature kaj drugega

Verjetno je namen, s katerim otroci berejo tovrstno literaturo, kaj drugega, a žal ne vem, kaj. Brati bi se otroci lahko učili tudi iz kakšne manj nasilne literature, tako da učenje branja to verjetno ni.

Slovenska literatura polna negativizma, nasilja in alkoholizma

Sploh je vsa slovenska literatura, ki smo jo brali, polna negativizma, nasilja in alkoholizma (Prešeren). Očitno ni slovenske leposlovne literature, ki bi bila za otroke vzgojna in poučna, a hkrati ne nasilna in alkoholičarska in bi se otroci iz nje resnično naučili nekaj za življenje. Če je to res, potem je bila literatura, ki smo jo brali, kompromis med tem, ali otrokom predstaviti slovenske književnike ali ne.