"Saj ti nič ne manjka!" sem dostikrat slišal, ko sem bil kljub temu, da sem imel dovolj za jesti in piti, čista oblačila in toplo posteljo, nesrečen in slabe volje.

Da, res: materialnega mi ni manjkalo nič. A manjkalo mi je emocionalnega, čustvenega.

Ko sem odrasel in se je razmahnil internet (oboje je po nekem naključju sovpadalo), sem izvedel, da je moje razmišljanje bilo v temeljih napačno.

Kajti nihče mi dotlej ni povedal, da je treba razmišljati optimistično, pozitivno.

Prav tako mi ni nihče povedal, kaj je izražanje čustev, da izražanje čustev ni samo to, ko se jezno zadereš na drugo osebo, ampak tudi to, ko lepo z besedo oz. stavkom nekaj rečeš, ali pa že samo to, ko v sebi nekaj čutiš, ne da bi kdorkoli od ostalih ljudi na tem svetu sploh vedel kaj o tem. Dovolj je, da si dovoliš čutiti, ne glede na to, ali je to čutenje situaciji ustrezno ali ne.

Sočasno sem izvedel, da nisem edini v tej godlji. Privzgojitev teh dveh vednosti je namreč manjkala in še manjka veliki večini (ne bom rekel vsem, ker to verjetno ne bi bilo točno, čeprav ne poznam osebe, ki bi jo že od mladih nog učili o zgoraj navedenem. O tem, kako razmišljati in kako izražati čustva se namreč v šoli ni učilo. Ne vem, če je zdaj drugače, zato ne pišem v sedanjiku (ki velja za šolsko leto 2015/16, ki se je pravkar izteklo).

V tretjem letniku srednje šole smo imeli psihologijo in tam mnogo tem, ki so me presenetile, ki jih sploh razumel nisem in jih nisem mogel razumeti. In nisem edini. Razlog je v tem, da se o tovrstnih temah kot otroci s starši nismo pogovarjali. V tretjem letniku srednje šole pa smo se o tem učili kot da je to nekaj čisto samoumevnega. Kot da bi se učili o tem, da je trava zelena.

Takšne tematike bi se otroci morali učiti že v vrtcu, kasneje pa še v osnovni šoli. Seveda tukaj ne gre po knjigah, ampak s praktičnim delom - ne vem, kako se takemu delu reče strokovno. Gre se pa za to, da se učitelji in učenci usedejo (najbolje v krog) in se pogovarjajo in simulirajo različne situacije...

Morda danes oz. v šolskem letu 2015/16 to že obstaja, zato ne bom odkrival Amerike (tj. nekaj, o čemer Kolumb ni vedel, da obstaja, pa je že obstajalo - samo on je ni niti iskal in jo je našel zgolj po naključju...).

Poanta te štorije je, da je psihološka vzgoja za našo srečo veliko bolj pomembna od vseh materialnih dobrin, ki jih imamo, splošne razgledanosti (ki jo sicer dobimo v šoli, pa tudi preko medijev, pogovorov,...), ipd. Ne rečem tukaj, da lahko živimo brez hrane, vode, osnovne obleke in obutve ter strehe nad glavo. Želim le povedati, da so to le najnujnejše dobrine, ki pa ljudem ne prinesejo sreče in zadovoljstva (razen mogoče, če so kot otroci preživljali hudo pomanjkanje, potem pa so po nekem naključju prišli do dovoljšnje količine teh osnovnih dobrin. Tako je bilo npr. pri mojemu očetu, ki je odraščal takoj po 2. svetovni vojni, ko je vsaj v Posavju vsega primanjkovalo. Morda je bilo drugod drugače, kajti pri starih Ljubljančanh ni zaslediti, da bi v času 2. svetovne vojne trpeli. (trasa žice okoli Ljubljane je le lep spomin, vsebine - kakršnokoli trpljenje,... pa očitno nima - očitno je bilo vsega zadosti, saj doslej še ni bilo nič prebrati na to temo).

Za vse ostale, ki jih ne osreči že pogled na to, da imajo dovolj materialnih dobrin , pa je nujno, da znamo ravnati tudi s čustvi, saj bomo le tako pripeljali srečo v naša srca.

Kajti le oseba, ki ve, da so njena čustva ok, da ob branju knjige o zmanjševanju stresa, v kateri piše, da mora izražati čustva ve, za kaj se gre (tj. da si dovoli čutiti, da ne potlačuje čustev, prav tako pa jih tudi ne izraža na neprimeren način), ki je tudi v težkih situacijah optimisična in nasmejana, ki je življenjski problemi ne potrejo, ki je pomanjkanje kakšne informacije ne spravi v paniko, bo srečna, vesela in zadovoljna v življenju. 

Srečna, vesela in zadovoljna oseba pa bo tudi v življenju bolj uspešna, lažje bo prišla skozi delovni dan, zaradi tega bo tudi bolj produktivna, lažje bo dobila in obdržala partnerja, ipd.