Evropsko sodišče za človekove pravice je objavilo, da se je Slovenija znašla v evropskem vrhu po številu kršitev človekovih pravic. Merodajno je bilo število sodb na milijon prebivalcev, v katerih je posamezna evropska država izgubila tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Slovenija se je znašla na tretjem mestu v Evropi, za Ukrajino in Azerbajdžanom. Najmanj kršitev človekovih pravic v Evropi na milijon prebivalcev pa je bilo v Španiji in v Nemčiji. (vir)

Ogromno očitnih kršitev človekovih pravic v Sloveniji

Če se ozremo naokrog, vidimo, da je kršitev človekovih pravic v Sloveniji res ogromno. Da jih naštejem le nekaj, o katerih sem pisal v preteklih mesecih:

• nespoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu s strani delodajalcev (zlasti v gradbeništvu), v kar so dostikrat prisiljeni tudi delojemalci (vir)
• neplačevanje socialnih prispevkov s strani delodajalcev, zaradi česar so zaposleni prikrajšani za pravice, ki bi jim sicer šle (vir)
• Slovenija je na prvem mestu v OECD po prekernem delu - torej tudi pred manj razvitimi državami, kot je to npr. Mehika, ki je članica OECD, in vsemi članicami EU, razen Hrvaške, ki ni v OECD in za katero podatka ne vem (vir)
• dolge čakalne vrste v zdravstvu - kršena pravica do zdravstvenega varstva (vir)
• ni prave politične svobode na ravni vlade (vir)
• kršijo se pravice otrok - npr. odvzem dveh dečkov s strani CSD Velenje (informacija, da sta koroška, je verjetno napačna, ker Velenje ni na Koroškem) (vir)
• mladim je otežkočeno dobiti prvo zaposlitev - kršena pravica do dela. Zahtevane delovne izkušnje so lahko tudi diskriminacija mladih na trgu dela. (vir)
• diskriminacija na podlagi invalidnosti - osebe z downovim sindromom zaradi sistemskih ovir ne morejo izraziti svojih talentov, tudi če so za to sposobne (vir)
• sistemsko nasilje in diskriminacija nad ostarelimi in njihovimi svojci ter vsemi, ki so nezmožni za delo (vir) (vir)

Na področju varstva človekovih pravic v Sloveniji bo treba še veliko postoriti

Kot je razvidno iz zgornjega pisanja, bo potrebno na področju varstva človekovih pravic še veliko postoriti. Marsikje je sicer problem denar (npr. čakalne vrste v zdravstvu, spodbujanje zaposlovanja mladih), vendar pa bi se z racionalnejšim razporejanjem denarja in manj napakami, ki nas drago stanejo, kot je bilo npr. zaprtje jedrske elektrarne pred več kot 10 leti, zaradi česar smo morali Hrvatski Elektroprivredi plačati 40 mio EUR, izbrisani (300 mio EUR), hrvaški in BiH varčevalci stare Ljubljanske banke (325 mio EUR), verjetno tudi izbris obvezničarjev NLB (600 mio EUR), lahko našel tudi ta.

Za marsikaterega od ukrepov pa dodatni denar ni potreben oz. je že zagotovljen

Na področju plačevanja prispevkov za socialno varnost, davkov in plačilne discipline bi morala slovenska sodišča postati bolj učinkovita. Na tem mestu velja poudariti, da preko delovanja sodišč dobi država sredstva  iz sodnih taks, kar pomeni, da delovanje sodišč ni le strošek za državo, ampak je tudi vir prihodkov državnega proračuna. Verjetno pa je nekaj narobe tudi z našo zakonodajo, ki nekomu, ki je v preteklosti povzročil sranje na področju gospodarstva, omogoča odprtje novega podjetja in nadaljevanje sranja. Prav tako je nekaj narobe z našo zakonodajo, ki dopušča, da podjetje prenese svoje premoženje na drugo podjetje, zaposleni pa ostanejo v podjetju brez premoženja in nato tudi plač in služb, ker gre podjetje, s katerega je bilo premoženje odnešeno, v stečaj. Kaj takega npr. v Nemčiji ni mogoče. Zakaj? Ker imajo drugačne zakone, ki ne omogočajo takšnega izigravanja. Za spremembo relevantne zakonodaje niso potrebna dodatna sredstva, saj poslanci so plačani po mesecu zaposlitve (ne glede na to, koliko delajo), prav tako pa je tudi večina stroškov v državnem zboru fiksnih (elektrika, ogrevanje, voda,...). Če bi namesto o raznih brezveznostih razpravljali o spremembi tovrstne zakonodaje, niti dodatnih ur dela (namesto vrtenja palcev in čakanja, da se bodo lahko evidentirali za odhod domov) ne bi potrebovali.