Junija 1942 se je krščanski socialist v partizanih Jože Brejc (poznejši psevdonim Jože Javoršek), kot član Pokrajinskega odbora OF v Malih Laščah srečal s svojim očetom in v spominskem zapisu objavil pretresljive očetove besede, ki nazorno opisujejo razmere: »Nekaj časa je meril sina od vrha do tal, gledal njegovo uniformo in orožje, nato pa se je usulo iz njega: »Sem slišal, da morite duhovnike. Si poznal Lojza Adamiča iz Brankovega? Pobili ste ga. Si poznal Janeza Pečnika iz Dvorske vasi? Pobili ste ga. Njega in njegovo ženo. Si poznal…« Nato se je oče zgrudil na kolena in tako pretresljivo jokal, da ga ni bilo mogoče ustaviti.

Škerbec navaja primer Vilka Nanuta iz Dvorske vasi, ki se je po njegovem povezal z Italijani in se izdajal za njihovega privrženca. Junija 1942, ko se je pridružil partizanom, so Italijani ugotovili, da jih je vlekel za nos, in povedali, da je Nanut izdal nekatere vaščane Italijanom kot komuniste.

Ljudje so vedeli, kaj bo sledilo v primeru spopadanja z italijanskimi vojaki, saj so ti prej z letali trosili listke, ki se jih Jože Rupar spomni kot otrok: »Je pisalo, da bo šla ofenziva, pa kjerkoli bodo italijanske čete napadene, bodo vse pobili in požgali.« Rupar se spomni sosede, Bobnarjeve mame, ki je partizanom kričala: »Menda ja ne boste napadli Italijane, saj jih je vse zeleno po dolini, potem bojo nas pobili in požgali.« Eden od partizanov zavpije: »Naj te, kurba stara.«

V vasi Hrib sta dva partizana vdrla v hišo kmeta Otoničarja in iz nje streljala na vojake: »Vojaki so prišli gori, partizana sta zbežala, vojaki pa so po nedolžnem ustrelili gospodarja in njegovega brata, hišo pa zažgali.« Taki primeri so stopnjevali gnev proti partizanom.

Z vidika  pragmatične in do skrajnosti cinične revolucionarne taktike je bil okupatorski teror nujen, da so lahko razvili revolucionarno nasilje. Zgodilo se je tudi, da je tisti, ki je preprečeval italijansko nasilje in reševal ljudi, postal sovražnik. Primer iz Želimelj. Med ofenzivo so Italijani aretirali moške in jih odpeljali na Rašico, da bi jih postrelili. Bili so na mestu za streljanje. Župnik iz Želimelj Ciril Milavec se je v naglici odpeljal v Velike Lašče, da tamkaj izprosi milost za vaščane. Skoraj v zadnjem hipu mu je to uspelo, a za to si ni prislužil pohvale osvobodilnega gibanja, ampak ravno nasprotno, o čemer so sami takole poročali: »Vrnil se je in so bili potem vsi prosti. Znano je, da je bil omenjeni župnik vedno nezanesljiv.«

Dodatna frustracija ob partizanskem nasilju je bilo dejstvo, da so ga izvajali domačini, pogosto ljudje, ki so jih poznali, zato so še težje razumeli, zakaj jih zavestno izpostavljajo okupatorjevemu nasilju. Pri Italijanih je bila stalnica vsaj to, kot pričuje Jože Rupar, da niso bili nasilni, če jih niso izzivali. Revolucionarno vodstvo pa je namerno izzvalo okupatorja in dobro vedelo, da se bo okupator znesel nad domačini.

V marsikateri slovenski vasi so se v tistih dneh odigravali podobni prizori. Ko so se Italijani približali vasi, so naleteli na prekopano in zasekano cesto. Partizani so jih napadli in se umaknili. Brez težav so nato Italijani prišli v vas in jo požgali. Če je bil v spopadu kak Italijan ubit, so takoj določili nekaj vaščanov za talce in jih postrelili, druge pa odpeljali v internacijo. Vaščane, ki so imeli pomisleke proti takemu načinu osvobodilnega boja, so odgnali partizani in jih pobili.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1239