Poletje v Svobodi, 6. del: Politična poroka v srednjeveškem smislu

Piše: Aljuš Pertinač*

Na politični tračarski sceni že dalj časa krožijo govorice, da se Despojno za njeno vlogo prve konkubine in sestavni del vladajočega para RoberTina mastno plačuje. Med brati nič manj kot okroglih 30 tisočakov mesečno. Ja, prav ste prebrali, 30 jurjev na mesec naj bi bila njena despotska apanaža. Od tega naj bi polovico, torej 15 tisočakov, prispeval paradržavni fevd začasno na ledu našega RobiStar Solarja - GEN-I, polovico, torej drugih 15 tisočakov pa vladajoča stranka tega Festivala Svobode norosti na oblasti - Gibanje Svoboda.

Res srčno upamo, da so tovrstne govorice iz trte zvite. In da prva konkubina za to, da ne počne nič, razen da nam kravžlja živce, zadovoljuje svoje osebne potrebe in čustvena stanja ter rihta biznise svojim bivšim in poznanim ter se gre privat vojne s Petrolom, ker so lastniki od tam odstrelili njeno teto, ne dobiva 30 k na mesec. Še posebno ker teh 30 tisoč tako ali drugače prispevamo mi. Kajti GEN-I prodaja elektriko iz Jedrske elektrarne Krško, ki je tako rekoč od boga dana, in Gibanje Svoboda se financira iz proračuna. Tinin pavšal, če res obstaja, torej posredno financiramo mi vsi. In to je tudi tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj hinavsko. Da zato, da jo imamo in da jo bo Robi, če držijo zadnja medijska poročanja, v kratkem oženil, plačujemo mi, ne pa on. Robi jo ima tako rekoč zastonj. Ali bo z morebitno poroko, kot so rekli včasih, iz Tine res naredil pošteno žensko, pa presodite sami. V bistvu bi nas bolj kot to moralo zanimati, kaj bo s Tininim domnevnim pavšalom. Ga ne bo več ali pa se bo celo povišal? Ker ta gre namreč iz naših žepov, njun nori ples na oblasti pa na naše živce, da ne rečemo dušo.

Tina Pavšal seveda ni edina, ki na strani vladajočih dobiva naš denar kar tako, dobesedno pavšalno. Slovar slovenskega knjižnega jezika nam pove, da pavšalen pomeni toliko kot približno podan, povprečen, posplošen. Kot bi prebrali definicijo aktualne vladavine RoberTine in ostalih plešočih na ponorelem Festivalu Svobode, mar ne? Vzemimo za primer solidarnostni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Ste že videli kaj bolj približno podanega, kar plačujemo vsi, če imate slučajno popoldanski s. p., celo dvakrat? Ali pa recimo povprečno plačo. Ta je šla aprila letos nominalno navzgor, realno pa navzdol. Povprečna neto plača je bila namreč 1600,77 evra, kar na mesečni ravni predstavlja nominalno rast za 1,3 odstotka, realno pa stagnacijo, je objavil državni statistični urad. Res povprečno, ni kaj. Ali pa nenazadnje odnos Festivala Svobode norosti na oblasti do zdravnikov. Ker nekateri neimenovani zdravniki bojda izkoriščajo sistem in služijo privat na račun opravljanja javne službe, bomo obračunali z vsemi, posplošeno povedano tako, da jih bo še več šlo iz javnega v zasebno zdravstvo in bomo pacienti še dlje čakali v čakalnih vrstah oziroma plačevali več, če bomo hoteli pravočasno zdravstveno oskrbo. Da so podatki, ki jih pristojno ministrstvo posreduje javnosti o čakalnih dobah v zdravstvu nad dopustno mejo, drugačni od resničnih, realnih, ki jih posredujejo resorni ministrici, da torej s tem grobo zavajajo, pa itak vemo, mar ne? Pavšal/no je torej temeljni identifikator tega in teh, kar nam trenutno vlada.

Pavšalni oziroma povprečni pa nismo recimo pri črpanju evropskih sredstev. Tu smo še zmeraj povsem na repu lestvice držav članic. Pristojni minister, bivši dolgoletni policijski uradnik in kriminalist (Aleksander Jevšek; op. u.) pa medtem gradi panonske garaže, ki v praksi spominjajo na nadpovprečne turistične nastanitvene kapacitete. Priznajte, da je bizarno, da smo črpanje evropskih sredstev zaupali nekomu, ki se s tem v življenju, razen morda nekoliko kot župan Murske Sobote, ni nikoli ukvarjal. In priznajte, da je še bolj bizarno, da se s tem niti nima časa ukvarjati, ker ta čas raje pavšalno gradi garažo, dejansko pa počitniško hišo. Nenamenska poraba evropskih sredstev je takole pavšalno ena glavnih težav pri financiranju iz EU-proračuna. Nenamenska gradnja pa je takole posplošeno eden glavnih problemov urejanja prostora pri nas. Kot jin in jang torej, popolnoma v simbiozi in prav nič približno.

Kot rečeno, Tina Pavšal še zdaleč ni sama. Teh pavšalov in pavšalistov je kolikor hočeš. Recimo pavšal, ki ga mesečno dobiva Aleš Musar samo zato, ker je oženil Natašo Pirc Musar, leta preden je slednja postala predsednica republike. V ta namen Musar prejema že več kot tisoč evrov mesečnega pavšalnega nadomestila. Torej še en pavšal. In to kljub temu, da gre za multimilijonarja, ki je, mimogrede, več kot polovico teh milijonov ob soprogini kandidaturi za predsednico republike gladko zamolčal. Oziroma da ne bomo preveč pavšalni, pozabil prijaviti Komisiji za preprečevanje korupcije. Ki je mimogrede idealna za izrekanje pavšalnih, torej približno podanih, povprečnih in posplošenih mnenj, vsakič ko pride do primera katerega od plešočih ve(se)ljakov na vladajočem Festivalu Svobode norosti. Kakopak, če pa je predsednik taiste KPK individualni zmagovalec RoberTinine plačne reforme, njegovega namestnika pa je vlada ravnokar imenovala za državnega tožilca. S čim se je omenjeni tako prikupil, da ne rečemo zapisal v srce državnotožilskemu svetu, da ga je vladi predlagal v imenovanje, neuki žalujoči ostali seveda ne vemo. Vemo pa, da je RoberTina tudi državnotožilskemu svetu pavšalno dvignila plače. Edino, kar pri tem ni pavšalno, je letošnji rekordni proračunski primanjkljaj. Ta je prekleto resničen.

Dobrih tisoč evrov mesečnega pavšala za soproga predsednice se mogoče komu ne zdi veliko. Res je tudi, da bi Musar brez tega pavšala še vedno mirno shajal bolje kot 99 odstotkov vseh Slovencev. Človek, ki ima pod palcem zagotovo več kot 5 milijonov evrov takšnega ali drugačnega premoženja, tega dobrega jurja na mesec verjetno niti ne opazi. Običajen, da ne rečemo normalen človek. Musar pa več kot očitno ga, sicer ne bi bil prvi uradni spremljevalec kateregakoli dosedanjega predsednika republike, ki bi tovrstno nadomestilo vsak mesec z užitkom pobasal v žep. Ampak saj, če je oženil bejbo, ki je kasirala od Rdečega križa, in še to fiktivno, prek svoje odvetniške pisarne, potem vemo, koliko je ura, mar ne?

Obstajajo seveda tudi mesečni pavšali, ki so višji od tisoč evrov. Portal, ki ga pravkar berete, je denimo par dni nazaj razkril, da dva takšna izplačuje nam vsem draga javna radiotelevizija, ki jo seveda pavšalno financiramo vsi. Taista nacionalka pa potem pavšalno naš pavšalni mesečni RTV-prispevek nakazuje dvema odvetniškima družbama. Odvetniški družbi Čeferin in ljubljanskemu odvetniku Janezu Tekavcu. Obema oziroma vsakemu posebej natanko sedem tisoč 320 evrov (s številko: 7.320) mesečno. Pavšalno oziroma približno za, pozor: plačilo različnih vrst stroškov, prenos sredstev ali drugi namen plačila. In to ob tem, da ima nacionalka tudi svojo pravno službo. Kar seveda pomeni, da plačevalci RTV-prispevka pavšalno mesečno financiramo kar tri "pravne" pavšale javni RTV. Enega za njihovo pravno službo in dva za izbrane odvetnike. Odvetniška družba Čeferin in partnerji je lani zaslužila 4.433.000 evrov in nekaj drobiža. Največji lastnik oziroma partner omenjene odvetniške družbe Aleksander Čeferin ima 39-odstotni lastniški delež in je še vedno aktualni predsednik Evropske nogometne zveze. In to kljub temu, kot je že pred časom dokazal spletni portal oziroma tednik Domovina, da po zakonu o odvetništvu Čeferin, ker tega poklica že vrsto let ne opravlja več, sploh ne bi smel biti vpisan v seznam odvetnikov. Ker, pavšalno rečeno, ni več odvetnik. Kako so lahko v državi članici Evropske unije v razvid odvetnikov vpisani ljudje, ki to niso, in so obenem največji solastniki v lanskem letu tretje najprofitabilnejše odvetniške pisarne pri nas, je seveda vprašanje za naše pravosodne organe, KPK in evropsko javno tožilstvo. Ker gre za Čeferina, enega izmed poglavitnih zunanjih stebrov aktualnega Festivala Svobodne norosti na oblasti, je že v naprej jasno, da bo njihov morebitni odgovor v najboljšem primeru, uganili ste, pavšalen.

Se je pa očitno pavšalnosti njunega poslovno intimnega razmerja, ni pa še čisto jasno, ali tudi pavšala, naveličal naš dragi Robi in v javnost plasiral informacijo, da kani Tino Pavšal v kratkem poročiti. Da gre za neki bizaren poskus poroke iz političnih koristi oziroma nabiranja političnih točk pred volitvami, dokazuje že način, kako je zadeva prišla v javnost. In predvsem zaenkrat še neuradne informacije, kdo bi naj bil ženinova poročna priča. Prvi favorit je menda francoski predsednik Emmanuel Macron, mimogrede po mnenju mnogih, o čemer trenutno v Franciji med drugim poteka tudi sodni postopek, sam poročen z moškim, zakamufliranim v njegovo srednješolsko učiteljico. Odličen drugi pa bojda španski socialistični premier Pedro Sanchez. Do sedaj je veljalo, da si človek za poročno pričo izbere najboljšega oziroma enega najtesnejših prijateljev. Pri golobih je očitno drugače. Razen govoric, saj veste, takšnih približno podanih in posplošenih, do sedaj nimamo praktično nobenega dokaza, da sta recimo naš Taubi in francoski predsednik posebno tesna prijatelja. Takole pavšalno imamo več dokazov celo za to, da sta prijatelja Robi in slovenski poslovnež Tomaž Subotič, ki rad pomaga pri zaposlitvah svojih nečakov v slovenskih bolnišnicah in brezplačno odstopa svoje počitniške kapacitete RoberTini (ne pa zgolj Tini), ko si morata slednja oddahniti od prejemanja raznoraznih pavšalov.

Mimogrede, si predstavljate, kako se ob tem počuti minister Jevšek? On si mora svojo počitniško hiško, pardon panonsko garažo šele zgraditi, medtem ko RoberTina mirno pavšalno dopustuje pri magnatih, ne da bi za to plačevala vsaj tako velik pavšal, kot je denimo obvezni pavšalni RTV-prispevek. Precej bedno, mar ne?

Če denimo umetno inteligenco povprašamo, kako tesna prijatelja sta naš Roberto in njegov španski kolega Pedro Sanchez, dobimo odgovor, da ni javno znano, da bi bila tesna osebna prijatelja, temveč je njuno razmerje predvsem diplomatsko in politično. Kar je še dodaten argument več, da gre pri morebitni poroki RoberTine za klasično diplomatsko oziroma politično potezo. Neke vrste politično poroko torej, saj veste, v srednjeveškem smislu, ko so se monarhi oziroma dediči monarhij poročali med sabo zato, da so si zagotovili politična zavezništva. Na to poroko je torej treba gledati kot na dodaten korak k vzpostavitvi Slovenije kot de facto monarhije RoberTine. Ima pa ta njuna morebitna poroka tudi kvazi oziroma pavšalen verski smisel.

Namreč, po njegovi smrti smo izvedeli, da je bil pokojni papež Frančišek velik Taubijev vzornik. Jasno je, da papež ne bi podpiral življenja na koruzi. Jasno je tudi, da v Sloveniji praktično oziroma pavšalno ni prave poroke brez cerkvenega obreda. Poroka RoberTine je torej po eni strani poskus uzakonjenja tako rekoč kanoniziranja Tininega pavšala oziroma ustoličenje Tine Pavšal kot sovladarice, Despojne Slovenije in po drugi strani poskus vnebovzetja RobiStar Solarja prvega. S poroko bi ga namreč centri moči tranzicijske levice dokončno lahko razglasili za pravovernega antijanša Odrešenika.

Pri kraju mandata uživanja v brezskrbni in brezsramni zlorabi ter monetizaciji oblasti bomo torej očitno dobili še politično-diplomatsko pavšalno poroko Tine Pavšal in RobiStar Solarjevega vnebovzetja v tajkunska nebesa tranzicijske levice. Kult osebnosti, ki ga je tranzicijska levica ustoličila s tem, ko je pomagala pririniti Taubija na oblast in ga tam še vedno nekritično z vsemi sredstvi podpira, bi tako dejansko dosegel svojo tako rekoč versko komponento. Da gre pri tem za, takole pavšalno rečeno, po lastnih besedah največje branilce sekularnega, delavskega in moralnega pri nas, je zgolj še ena povprečna, da ne rečemo približno podana opomba pod črto.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.