Kaj je sreča? In zakaj jo iščemo ravno tam, kjer je ni?
Piše: Simon Kralj
Sreča. Ena najpogosteje uporabljenih besed v vsakdanjem jeziku in hkrati ena najbolj izmuzljivih, ko jo poskušamo resnično definirati. V slovenščini ji pravimo sreča, v angleščini "luck", Japonci uporabljajo besedo "un", Arabci "hazz" — a koncept je star kot človeštvo samo. Uporablja se v igrah, v ljubezni, v življenju. Včasih nam je naklonjena, včasih obrne hrbet. Ampak — kaj sploh je?
V latinščini poznamo besedo fortuna, ki je bila tudi boginja sreče v rimski mitologiji. Upodabljali so jo z zavezanimi očmi in kolesom, ki ga obrača naključno. Kar simbolično odseva naš občutek o tem, kako se življenje obrača – danes zgoraj, jutri spodaj. V vzhodnih filozofijah pa se sreča pogosto povezuje z ravnovesjem, karmo ali energijo, ki jo oddajamo v svet in se nam vrača.
Moje razmišljanje o sreči se je poglobilo predvsem skozi delo v igralništvu – najprej za fizično mizo kot krupje, zdaj kot svetovalec in preizkuševalec spletnih iger. Vsak dan opazujem ljudi, kako upajo, da jih bo sreča "zadela", kot bi jih nekdo od zgoraj posebej izbral. A bolj kot jo iščejo, manj je je. Zakaj?
Ker sreča – vsaj tako kot jo večina razume – ni nekaj, kar najdeš. Je rezultat verige odločitev, okoliščin in včasih tudi čiste verjetnosti. Da, obstajajo trenutki, ki so resnično "naključni". Ampak večina tistega, kar dojemamo kot srečo, je pogosto preoblečena priprava.
Kot je nekoč rekel Seneka: "Sreča je tisto, kar se zgodi, ko se priprava sreča s priložnostjo."
Kljub temu pa ne moremo zanikati, da v življenju obstajajo dogodki, ki jih ne moremo nadzorovati — rojstvo v določeno družino, naključni stiki, nenapovedani preobrati. In prav v tej napetosti med naključjem in nadzorom se rojeva filozofska razprava o sreči: je vse vnaprej določeno ali si jo krojimo sami?
Buddhistični pogled pravi, da vezanost na rezultat (torej "srečo") povzroča trpljenje. Grški stoiki so trdili, da sreča nima nobene vrednosti, ker je izven naše moči – pomembno je samo, kako se odzovemo. V sodobnem času pa srečo pogosto enačimo z uspehom, denarjem, občutkom kontrole nad življenjem.
Zame osebno je sreča vedno bolj stanje duha. Ne nekaj, kar pride od zunaj, ampak nekaj, kar si lahko ustvariš znotraj sebe – s pogledom, z držo, z razumevanjem, da ni vsaka izguba poraz, in da ni vsak dobiček zmaga.
Ko sem delal za igralniško mizo, sem pogosto videl ljudi, ki so "zmagali", pa se počutili prazne. In druge, ki so "izgubili", pa so odšli nasmejani, ker so uživali v igri, v družbi, v trenutku. Morda je prav to resnična sreča – biti prisoten, odprt za izkušnje, in hvaležen za tisto, kar je.
Sreča morda ni kolo, ki se naključno obrača, ampak kompas, ki kaže, kje smo v odnosu do sveta, drugih in sebe.
In če me kdo vpraša, ali verjamem v srečo? Odgovorim: da, ampak ne tako, kot si jo večina predstavlja.
Verjamem v priložnosti, ki pridejo, ko si pripravljen. Verjamem v intuicijo, ki jo razviješ z izkušnjami. Verjamem v trenutke, ko se vse poklopi — ne zato, ker si imel "srečo", ampak ker si bil prisoten, potrpežljiv in odprt za svet okoli sebe.