12. oktobra goduje sv. Maksimilijan Celjski, škof in mučenec, zavetnik mesta Celje in sozavetnik Škofije Celje.

V Celju bomo spomin nanj obeležili z Maksimilijanovim dnevom na Glavnem trgu.

Življenje škofa, ki je deloval in umrl mučeniške smrti prav v naših krajih, opisuje Vita et miracula s. Maximiliani, vir s konca 13. stoletja. Po zapisu naj bi se Maksimilijan rodil v Celeji (današnjem Celju). Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki pa ga je razdal revežem, sužnje, ki so delali v njihovi hiši, pa osvobodil. Po šolanju v Rimu je bil posvečen v duhovnika, papež Sikst II. ga je zaradi njegovega zglednega življenja posvetil v škofa in poslal nazaj v domovino oznanjat evangelij. Izročilo pravi, da se je najprej naselil kot škof v Laureacu (današnji Lorch) na zgornjem Avstrijskem. Proti koncu življenja naj bi se ustavil tudi v rodni Celeji, kjer ga je rimski sodnik in cesarjev namestnik Eulasius nagovarjal naj preneha z oznanjevanjem in se pridruži poganski veri. Ker je Maksimilijan kljub grožnjam ostal zvest krščanstvu, ga je dal Eulasius leta 284 n. š. obglaviti.
Legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer se je glava mučenca dotaknila tal, začel izvirati studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Kasneje so tu verniki sezidali preprosto kapelico, mučenca pa naskrivaj pokopali ob mestnem obzidju. Nad grobom so postavili majhno cerkvico, posvečeno sv. Maksimilijanu.
Obglavljenje naj bi se torej zgodilo na lokaciji današnjega parka, ki ga na severni in vzhodni strani razmejuje Mariborska cesta, na jugu pa Levstikova ulica. Ali natančneje, ob kapeli, tik ob cerkvi sv. Maksimilijana. Izjemno zgodbo zaokrožuje še kip Primoža Trubarja, ki je nekaj let služboval na Celjskem, od leta 1540 pa užival kaplanski beneficij cerkve. sv. Maksimilijana v Celju. In navsezadnje, območje današnjega parka je bilo v času od srednjega veka do 19. stoletja cilj številnih romarjev, ki so celo pričali o zdravilni moči vode iz studenca.
Vane T. Costa

vir in foto: Wikipedia