Po vsej teoriji življenja in praksi preživetega, bi človek pomislil na to, da pa lahko prime za uzdo življenja in se prepusti teku. Pa ni tako, kajti tik pred ciljem postane pot še težja – polna trnja in krvi.
Kje ste vsi, ki obljubljate odrešitev? Kje so vse tehnike, s katerimi si lahko pomagaš in bi naj bile uspešne?
Pravijo, da vse kar se ti dogaja zmoreš – je to res?
Ko se človek znajde v zanj nerešljivi situaciji, odpove vso znanje, vse izkušnje, vse tehnike. Znajde se v centrifugi življenja, ki ga počasi vleče s svojo silo na dno in je vse kar se rodi občutek nemoči.
Takrat spoznaš, da zna biti življenje neizprosno. In vsak nov dan je lahko lep, koliko se v to prepričaš…takrat najmanj kar potrebuješ so nasveti in pametovanja, da si za svoje življenje odgovoren sam.
Res je, se strinjam…v osnovi je tako…toda na tvojo srečo znajo vplivati tudi ljudje, ki niso posredno v tvoji bližini ali npr. ljudje, ki imajo vpliv na nekoga, ki ga ljubiš. Rodijo se vprašanja kot so: Ali naj vztrajam v trenutni sužbi? Je vredno ljubiti kljub bolečini, ki nastane zaradi tega?
Čisto vsak je že doživljal takšne in drugačne bolečine in ni univerzalnega recepta. Na koncu je rešitev le naša odločitev. Sama beseda od-ločitev že veliko pove. Torej ali se ločiti od trenutne situacije, ali se ločiti od lastne bolečine in se potopiti v jedro bistva. Kako to narediti…hmm…za nekoga je to molitev, za drugega meditacija, za tretjega pa zgolj mučenje samega sebe do te mere, da ga življenje prisili, da spregleda.
Žalostno je dejstvo, da dobri ljudje, ki me obkrožajo težko shajajo v tem svetu in večina njih dan preživi samo s pomočjo antidepresivov. Nekateri se zatekajo v druge omame kot so alkohol, spet drugi postanejo zlobni…zlobni do najdražjih – do okolice, ker sami niso doživeli ljubezni.
Kaj ni to prekleto žalostno?!
V današnjem svetu mora človek nositi masko, kajti dati svoje ranjeno srce na plano, je kot če vržeš divjim zverem kos surovega mesa.
Če me vprašate ali je še upanje, vam bom vedno rekla, da je…tudi ko sem sama čisto na tleh…ko ne zmorem razumeti, zakaj je tako kot je, če bi lahko bilo drugače…vam priznam, da se počutim, ko da del mene dobesedno umira, a upanje ostaja.
Včasih je bolečina nevzdržna, a vem, da jo moram preživeti. Zakaj? Čas bo pokazal, zakaj je temu tako. In težko je, priznam,…v takih trenutkih…je vse kar se sprašujem
ŽIVLJENJE, KDAJ MI BOŠ PRIZANESLO?
Nekoč..nekje…z nekom. Vedno ostaja upanje,…upanje na boljši jutri, upanje na to, da se nekomu odtali zamrznjeno srce in končno prične čutiti…LJUBEZEN!
