Pri zasnovi vrta upoštevamo tri vidike: potrebe, velikost in kvaliteto zemlje.

Kvaliteta zemlje
Kvaliteta zemlje je temeljnega pomena. Pri tem upoštevamo tudi vremenske razmere, predvsem klimo. Od nje je odvisna intenzivnost zasaditve. Suha, peščena tla z malo padavinami oblikujejo malo humusa, se na soncu hitro segrejejo toda tudi hitro ohladijo. V hladnih, jasnih nočeh so hitro nagnjena k oblikovanju slane in mraza, ob vročih dneh, se bo pesek zaradi sevanja nazaj preveč ogrel. Potrebno je stalno zasenčevanje in pokrivanje tal. Kulture moramo izbirati in mešati tako, da je zasenčevanje mogoče. Taka tla spomladi ko postaja toplo, lahko hitro obdelamo in če so dobro oskrbljena s humusom so primerna za tople grede.

Mokra, trda ilovica predstavlja nasprotje. Mrzla je, segreje se počasi, pri deževnem vremenu jo le težko ali sploh ne moremo obdelati. Vlaga ki zastaja je njen največji sovražnik. Pri takih tleh je vse odvisno od pravega trenutka obdelave. Dokler tla niso dovolj suha je potrebno počakati, potem pa z delom pohiteti. Šele dolge izkušnje nas naučijo delati z njo. Predvsem bomo skrbeli za to, da težka tla pozimi lahko dobro premrznejo, zato jih v grobi brazdi preorjemo ali v vrstah grobo prelopatamo. V ekstremnih primerih tla povišamo in delamo grebenaste gredice, tako, da vanje lahko prodre več zraka in da voda lahko odteka in izhlapi. Stročnice, ki posežejo globoko v tla, so za tako zemljo zdravilo.
Ideal so humozna tla, katerih struktura je rahla in grudičasta, ki imajo bogato vsebnost zrele, zemeljske organske snovi. Taka tla se pustijo voljno obdelati, življenje bakterij in deževnikov v tleh skrbi za njihovo nenehno obnovo. Prednosti takih tal so tako velike da je vsaka mera za ohranjanje in spodbujanje struktur humusa upravičena, pa čeprav je povezana s stroški ali delom. Ko enkrat dosežemo zdravo, grudičavo strukturo, je delo lažje, prihrani nam moč in zagotavlja uspeh. Na določen način postanemo celo neodvisni od vrste tal, na primer ali so peščena ali ilovnata. Dobro s humusom preskrbljen in dobro povezan pesek z nekaj ilovice prinaša – pri pravilni negi in dodajanju gnoja in komposta – potem prav tako visoke pridelke kot humozna ilovnata tla. Čim večja je vsebnost humusa, tem manj prihajajo do izraza negativne lastnosti tal.
Lega
Lega vrta je pomembna. Ravno površino skušamo pri tem dvigniti, da bi dobro regulirali zrak in vodo. Pri zasnovi vrta moramo misliti na zaščito pred vetrom. Na pobočju naredimo terase, da pridobimo površine in da pri delu lažje stojimo pa tudi preprečimo drsenje ali odplakovanje zemlje pri dežju. Gredice naredimo prečno na pobočje, sicer postajajo zgoraj vse bolj revne, dobra zemlja pa se nabira spodaj in izginja. Na južnem pobočju je vrt izpostavljen intenzivnemu osončenju, tako, da je potrebno z zastiranjem poskrbeti za izravnavo; na severnem pobočju bomo kulture zasadili bolj na redko. Na rahlo hribovitem terenu  se oblika vrta prilagaja višinskim linijam.

Velikost
Velikost vrta je običajno podana in postavlja s kvaliteto zemlje okvir za možne količine pridelkov. Izkušen vrtnar pa bo pri obzirnem kolobarju, ohranjanju humusa, pravilni obdelavi tal, ugodnih sortah, na istih tleh lahko pridelal morda dvakrat toliko kot novinec. Pridelek je torej odvisen tudi od človeka in njegovega dela. Vsekakor po izkušnjah lahko računamo z določenimi količinami pridelkov in lahko predvidimo, ali bo velikost vrta in plodnost zemlje lahko pokrila naše potrebe.

Da bi za celotno prehrano človeka pridelali dovolj, potrebujemo na srednje težkih tleh v zmerni klimi približno ¼ ha (2500 m2) površin. Za popolno samopreskrbo pa to še ni dovolj. Pri samopreskrbi je potrebno, da ohranjamo produkcijsko sredstvo, torej lastno zemljo trajno plodno in da potrebna gnojila proizvajamo na svoji kmetiji. Za popolno samooskrbo je zato potrebna tudi skromna živinoreja z lastno oskrbo živine s krmo. Potrebna je majhna njiva, nekaj pašnika in travnika, vrt in skromen zaslužek. Kmetija mora biti zasnovana tako, da nekaj proizvodov kot mleko, sadje, med, zelenjavo, krompir, prašiče, jajca itd. tudi prodaja, da bi iz tega lahko pokrivala življenjske stroške za obleko, popravila na hiši in napravah, za šolo, zdravnika in davke, pa tudi tu in tam za nekaj lepega. Zato razlikujemo: delno samopreskrbo predvsem z zelenjavo, kot je to z zelenjavnim vrtom mogoče in najmanjšo obliko kmetije, neodvisno samopreskrbo, ki omogoča zagotavljanje skromne toda neodvisne eksistence.

Delna samopreskrba, predvsem z zelenjavo
Zelenjavni vrt, velik 100 m2, je lahko pri dobri negi, pri srednje težkih tleh v zmerni klimi vir približno 300 do 330 kg različne zelenjave. Pri mešani kulturi ki prizanaša zemlji bi bila to lahko sledeča zelenjava:

Tu pridemo do pomembne ugotovitve, namreč, da mešana, spreminjajoča potreba človeka pravzaprav odgovarja biološkim naravnim zakonitostim. Mešane kulture in kolobarjenje, ki zagotavljajo plodnost zemlje, odgovarjajo pestri potrebi po prehrani, torej jedilniku človeka. Monokultura krompirja, rdečega zelja, fižola, čebule v vrtu je biološki nesmisel in enostranskost kot bi bil enostranski človek, ki bi se prehranjeval samo s krompirjem, samo rdečim zeljem, fižolom ali čebulo. Oba, vrt in človek potrebujeta pravo mešanico različnih vrst zelenjave, pogosto menjavo, občasno pa tudi začimbo, zelišče ali zdravilno rastlino. Tudi najskromnejši, najmanjši vrt je tako slika celega človeka, njegovih potreb in zahtev. Najlepše socialne ideje ne pomagajo nič, če človek trpi lakoto ali pomanjkanje in zaradi enostranskosti boleha. Tudi največji prijatelj človeka in socialni reformator bo tja do materialnih potreb tistih, za katere odgovarja najprej poskrbel za navodila in možnosti za zadovoljitev vsakodnevnih potreb. Vrt velikosti 100 m2 s količino pridelka 300 do 330 kg lahko pokriva potrebe po zelenjavi za tri do štiri osebe.

Potreba po zelenjavi za družino z dvema odraslima osebama in tremi otroci znaša 300 do 650 kg. Potrebna površina vrta bi bila od 100 in 250 m2, odvisno od potreb in zahtev, od vrste tal in klime.

Popolna samopreskrba na majhni kmetiji z intenzivnim vrtom

Pratip zdrave samopreskrbe je majhna kmetija, velika ravno toliko, da prehranjuje eno družino. Njena velikost je odvisna od klime, vrste in kvalitete tal, od oskrbe z vlago in vodo. Kmetija je merilo možnosti širšega področja z enakimi pogoji. Na majhni kmetiji z dobrimi sorazmerji med njivami, pašniki in travniki lahko zagotovimo za rodovitnost potrebna lastna gnojila. Mešana pridelava krme zagotavlja v najmanj štiri- do šestletnem kolobarju hrano za družino, krmo in slamo za nastilj živali, s tem pa tudi mleko in meso. Kmet in kmetica se gotovo ne bosta odrekla reji kokoši (jajca), pa tudi vrtu za zelenjavo in zelišča ne. Na kmetiji tudi sadnega drevja in čebel ne sme manjkati. V kultiviranem okolju se bo na kmetiji našel celo vrtiček za cvetje, ki je potrebna hrana očem in duši, ko se po delu in ob prostem času razgleduje po okolici.

V »zaključenem organizmu kmetije« o katerem govori Rudolf Steiner, so ti aspekti uspešno uresničeni. V več kot dvanajstletnem poizkusu takega dela se je pokazalo, da se plodnost tal tako brez izgub ohrani. Kmetija ki ima 35 do 65 % njiv in ustrezno veliko pašnikov, se pri dolgoletnem kolobarju z ne več kot dveletnim posevkom žit in z najmanj enoletnim posevkom stročnic v času petih let pri ustreznem številu živali, lahko ohranja in proizvode iz najmanj 1/5 ali 2/5 površin tudi prodaja, tako, da za potrebe, ki jih ne pokriva iz lastnega dela (stroški za šolo, obleko, zdravnika, davke…) iztrži potreben denar. Najmanjša enota je površina, ki zadošča za vzdrževanje ene krave, enega teleta, enega goveda. K temu pride površina za prehrano človeka, po osebi nekaj več kot ¼ ha, »določena rezerva plodnosti« ter površine za pridelovanje viškov, ki so potrebne za trženje. Pri upoštevanju teh aspektov vidimo, da je najmanjša kmetija, zdrava najmanjša enota pri srednji kvaliteti tal in srednje veliko padavinah velika 1 do 2 ha. Od tega obsega 1/5 zelenjava, ¾ je pašnik in travnik, 1/5 je za pridelovanje žit in krme.

Vrt točno načrtujemo tudi glede na to, ali se odločimo za vse vrste zelenjave ali pa samopreskrbe ne potrebujemo in uporabljamo zemljo za vzrejo cvetja, jagodičevja ali sadja. Vsekakor je enostranska zasaditev bodi samo s krompirjem, samo zeljem, samo korenjem ali čebulo za tla neugodna. V duhu  kolobarja bi morali na isti površini v naslednjem letu poskrbeti za izravnavo in zasaditi nekaj drugega.

Razmisleka vredno je, v kakšni meri je sadje in jagodičevje, vinska trta in cvetje lahko sestavni del zelenjavnega vrta. Kot del – posebej kot rob, zaščita in zaključna zasaditev določenega dela so, razumno zasajeni, lahko na pravem mestu, zelo koristni in predstavljajo za oko prijetno popestritev. Z nizko živo mejo jagodičevja se lahko omejimo od soseda, ceste ali poti. Drevo bi morda vrt premočno zasenčilo, če pa ga zasadimo tako, da njegova senca pada na pot, na kompostni kup ali sod z gnojevko, tako, da zasenčuje lopo, je na pravem mestu.

Zaradi pomena zasenčevanja, godnosti tal, zadrževanja ogljikove kisline v tleh in zaščite pred vetrom, naj bi bili vrtovi oblikovani kot zaključen prostor, v sebi zaključena enota. Mejo vrtov za več let lahko zasadimo z grmovjem, vinsko trto, in  enoletnicami kot sončnice, koruza ali preklar. Kot omejitev gredic in poti so primerne cvetlice, zdravilna zelišča in začimbe. Tako je z razmeroma preprostimi sredstvi mogoče ustvariti zaključene prostore pridelovanja.

Omenili bi še obliko zelenjavnega vrta kot je na kmetih brez nadaljnjega običajna in jo je mogoče uresničevati tudi v tistih predelih mest in industrije, ki se zajedajo v pokrajino. Gre za zelenjavni vrt kot sestavni del njivskih površin in vključen v kolobar. Nekaj let ga uporabljajo za pridelovanje zelenjave, ponavadi po tem, ko se preorje ledina ali detelja, potem pa se jeseni, po spravilu pridelkov na vrt natrosi kompost in površina obdeluje kot njiva z običajnim kolobarjem.

Vrtovi vrtičkarjev

(Opomba prevajalke: Kdo se bo lotil te krasne naloge za Slovenijo?)

Problematična točka pri vrtovih vrtičkarjev je njihova različnost. Že v širokogrudnem načrtovanju na samem začetku bi morali zato poskrbeti za zdravo zasnova takih vrtov.

Doslej sodijo vrtovi vrtičkarjev kar se okolja tiče k nerešenim problemom. Celo mesta, ki imajo v središčih urejene parke, se zlivajo v pokrajino neorgansko, raztrgano, krpam podobno. Na splošno so zemljišča zanemarjena in neobdelana. Tam najdemo pogosto neurbanizirane površine, s pol divjim, zapleveljenim prostorom, ki ga pogosto prekinjajo odlagališča odpadkov. Načrtovana industrija, ceste, železnice, načrtovan prirastek stanovanjskih hiš, so zemljišče že davno obsodili na neplodnost. Kmetje so se izselili. Take predele mesta rada oddajo vrtičkarjem. Za posameznika utegnejo biti ti najmanjši vrtovi z lastnoročno narejeno hišico, nekaj lat in žice, nekaj cvetic, nekaj zelenjave tudi vir zadovoljstva. Morda si nekdo z več fantazije postavi skalo ali zgradi skalnat zeliščni vrt, morda celo mlakico z vodnimi rastlinami. Čar takih vrtov je seveda tudi razgovor s sosedom, pogosto oddaljenim nekaj vrtov. Vrtičkarska skupnost predstavlja v svoji pisani, neorganski podobi sliko divje rasti velikih mest po sebi.

S skrbnim načrtovanjem, izobraževanjem, prikazom in vzgojo, s katero bi morali začeti že v otroškem vrtcu, bi to stanje lahko popolnoma preobrazili. Najprej bi lahko izdelali načrte za smiselno povezavo vrtičkarskih kompleksov v enoto, v katero se posamezni vrtiček vključi kot organski člen. Z nekaj hitro rastočimi skupinami dreves, živimi mejami, z zasaditvijo ob glavnih poteh, lahko naredimo čuda. Celoto dopolni delitev v četrti, ki jih povezujejo žive meje, izgradnja skupnih igrišč za otroke, mesta z vodo... Potrebna je skrb za pravilno pripravljanje kompostov in dosledno delo z odpadki po biološko-dinamični metodi. Kdor ni pripravljen delati kompostov, ne more ohranjati plodnosti in zdravja svojega vrta, škoduje sebi in sosedom (širjenje bolezni). Vsaka vrtičkarska naselbina naj bi imela tudi »vzorčni vrt«, v katerem naj bi se gospodarilo s kompostom, kjer naj bi se prikazale idealne zasaditve, intenzivne mešane kulture, pridelovanje zelišč. Vzgled za to naj bi postali že šolski vrtovi. Tam se lahko otroci seznanijo s temeljnimi pojmi. Tudi pri vrtičkarskih področjih si moramo postaviti visoke cilje. Delo, ki ga vlagamo v nekaj popolnega, ni nič dražje kot delo, ki ga vlagamo v kič in skazo. Zato pa mora veljati pravilo zavezanosti skupnemu, nadrejenemu načrtu. Kakšna je ideja celote naj bi se članom kolonije vrtičkarjev nazorno pokazalo v modelu.

Tako bi bili predlogi sledeči:

a)    Podpreti je treba enovito zasnovo področij za vrtičkarje. Do okolja naj bodo področja za vrtičkarje omejena z živimi mejami, skupinami grmovnic in drevja. Kvaliteta področja naj se poveča s skupnim, umetniško oblikovanim vzorčnim vrtom, katerega sestavni del naj bodo tudi površine za travo in cvetje, skupine drevja, vodnjaki itd. in naj bi vplival vzgojno.

b)    Da bi omogočili najboljšo, biološko pravilno obdelavo, ki ohranja plodnost zemlje, je potrebno delo v vrtovih organizirati in spremljati. Posebej je potrebno spodbujati kompostiranje, morda na skupnih kompostnih kupih.

Tudi organske odpadke mesta lahko kompostiramo v sodelovanju z vrtnarijami za zasajanje mestnih površin z ustreznimi strokovnimi kadri v okviru vrtičkarskih naselbin na skupnem kompostišču. Dragoceni rastlinski odpadki, ki se preobrazijo v humus, so v oplemenitenem stanju na razpolago za zasaditev mestnih površin kot potrebna organska hranila.

Ehrenfried Pfeiffer / Erika Riese

VRT NAM JE V VESELJE
Navodilo za nego vrta po biološko-dinamični metodi