V gozdu, na travniku, v vsaki divji rastlinski združbi, srečamo pisano mešanico rastlin, ki glede na vrsto tal, krajevne in podnebne razmere, lahko živijo skupaj in se medsebojno dopolnjujejo. Govorimo o naravni rastlinski združbi. Odmrli rastlinski deli, živalski izločki, vse razgradljive organske substance, skrbijo za tvorbo naravnega humusa, ki ga rastlinske korenine držijo in uporabijo. Rastline se združujejo na tako različne načine, da v našem okolju ob vsakem letnem času najdemo obenem cvetenje, zelene rastline in take, ki oblikujejo plodove, tako dolgo, dokler zmrzal vegetacije ne prekine.

V koreninah, čebulicah in gomoljih trajnic pod zemljo, v spečih očescih dreves in grmovnic, se skriva skrivnostno življenje, da bi se potem, spomladi, ko bo toplote spet vse več, spet prebilo na svetlobo in bi se na novo udejanjalo v rasti in cvetenju.

Drugačne so razmere v kulturni krajini, na njivi in v vrtu. Rastline, ki jih vzgajamo v času ene vegetacijske dobe, z izjemo žit in posameznih plodovk, običajno sploh ne pridejo do polne zrelosti. Pri zelju in špinači, naj bi na primer, po možnosti, oblikovale čimbolj močno listno maso, pri korenovkah naj bi pridelali mogočne korene. Za oblikovanje velikih količin, rastlina tla zelo močno in pogosto zelo enostransko izčrpa. Zato moramo tla obdelovati in gnojiti, prvo za prezračevanje in razpoložljivost tal, drugo za dopolnjevanje hranil in ohranjanje ravnotežja. Rastline si morajo slediti v zaporedju tako, da to tlom koristi, da tal ne izropajo, tako, da je zemlji v določenih razmakih dovoljeno počivanje in tla, kar se hranil tiče, ne osiromašijo enostransko. To pomeni, da moramo kolobariti, kar v nadaljevanju opisujemo.

V vrtnarstvu razlikujemo rastline glede na njihove potrebe in glede na bolj ali manj enostransko uporabo hranil v tleh. Po tem kriteriju jih lahko razporedimo v skupino rastlin, ki tla močno izčrpavajo, v tiste, ki tal ne izčrpavajo in tiste, ki tla izboljšujejo. Močni porabniki so vse tiste rastline, ki potrebujejo močno gnojenje z živalskim gnojem, uporabijo pa tudi tekoča gnojila. Čisto svež gnoj ali gnojevka tudi za te rastline nista dobra. Močne porabnike sadimo neposredno po gnojenju. Najbolj znani močni porabniki so vse vrste zelja, posebej cvetača, vse vrste listne zelenjave kot blitva, glavnata solata, endivija, špinača, razen tega zelena, por, kumare, buče, sladka koruza. Tudi rabarbara in paradižnik sta izrecna močna porabnika, ki pa jih ne vključujemo v kolobarjenje, saj je rabarbara večletna, za paradižnik pa veljajo posebna pravila. Tudi jagodičevje in jagode potrebujejo močno gnojenje, ne pa s svežim gnojem.

Po močnih porabnikih lahko sadimo stročnice. K tem štejemo fižol preklar, grah, bob in sojo. Pri teh rastlinah se prej črpana tla spočijejo in izboljšajo. Zaradi globokih korenin, se razpoložljivost globljih slojev tal izboljša, izprana hranila kot kalcij pa te rastline spet prinesejo navzgor. Korenine pri mnogih stročnicah segajo do 60 cm globoko, pri večletnih stročnicah kot pri lucerni ali perzijski detelji celo globje, v globokih tleh do 2 m globoko. Zaradi bakterij na koreninah, predelujejo stročnice dušik iz zraka in skrbijo na ta način za obogatitev tal s hranili torej za dodatno gnojenje.

Če imamo zelo izčrpana tla, sejemo stročnice neposredno po rastlinah, ki tla močno izčrpajo. Pri živih, s humusom bogatih tleh, jih lahko sejemo tudi kot tretjo kulturo, pri čemer je rahlo gnojenje s kompostom zelo dobrodošlo.
Rastline, ki tal ne izčrpavajo močno, ljubijo kompost. Ne prenašajo močnega, sploh pa ne gnojenja s svežim gnojem. Tako gnojene bi oblikovale preveč mase. Gnojimo z dobrim kompostom. To velja predvsem za kulture kot čebulo in druge korenovke kot korenje, rdečo peso, repe itd., ki najbolje uspevajo v drugem letu po gnojenju.

Za nego tal in oživljanje zelenjavnega vrta, kjer običajno nimamo veliko cvetja, sadimo v vrt enoletna ali večletna zelišča. Za gnojenje teh je primeren samo kompost.

Omenimo naj še nekaj rastlin, ki zaradi svoje posebnosti, oblike nad zemljo, oblike korenin, vonja in tega, kaj iz tal jemljejo, ugodno delujejo na vrt. Zasadimo jih na robu vrta. Taki rastlini sta koruza in konoplja, ki dobro omejita vrt. Biološko sta koristna, četudi potrebujeta veliko hranil. Konoplja s svojo posebno aromo odbija kapusovega belina, kar je lahko v letih, ko kapusov belin leta, zelo koristno. Zanimive so tudi sončnice, ki privlačijo siničke, te pa gredo obenem na lov za insekti in gosenicami. Tudi čebele jih rade obiskujejo. Če dovolimo, da zelišča oblikujejo seme, predvsem koreninski peteršilj, imajo tako čebele kot še cela vrsta koristnih insektov v času cvetenja te rastline pravi praznik. Cvetoči ožepek, materina dušica, šetraj in boreč so dobra, zdrava čebelja paša.

Nekaj odličnega za tla so fine koreninice lana, ki tla rahlja. Posebej korenju je taka zemlja zelo všeč. Razen lana sta tudi soja in volčji bob rastlini, ki zapustita tla v kar najbolj fini, najboljši grudičavosti.

Za rastlino ni vseeno, v kakšni soseščini raste. Pomislimo, kako se dopolnjujejo rastline, ki delajo plitve korenine s tistimi, ki oblikujejo globoke korenine. Korenine stročnic spodbujajo rast korenin rastlin v svoji soseščini že zato, ker delajo same globoke korenine in  s tem tla prezračujejo. Komarček in paradižnik se nimata rada. Če posadimo na rob vrta sončnice, posebej za omejitev od poti, ceste ali travnika, ni dobro, da v njihovo bližino sadimo krompir. Če bi se sončnice dobro razvijale, bi krompirjeva cima ostala majhna in krompir bi bil majhen.

K ugodnim sosedom, vendar na ločenih gredicah, sodijo zelje in fižol, korenje in čebula, zelena in por, kumarice in koruza (koruza naj bo ob robu ali na sosednji gredici). Kot soseščina zeleni in poru se tudi fižol dobro obnese. Dobro se obnese, če rastejo v soseščini kumarice in fižol, kolerabica in rdeča pesa, čebula in rdeča pesa, zgodnji krompir in koruza, zgodnji krompir in fižol, koruza in fižol, zgodnji krompir in hren (ki ga zasadimo na robu), paradižnik in peteršilj, nizki fižol in zelena, kumarice in nizki fižol. Slabi sosedi so komarček in nizki fižol, čebula in nizki fižol, repa in čebula. Na tem področju je potrebno še veliko raziskovati. Zato  je dobro, da vrtnarji sami opazujejo in zapisujejo, da bi dobre izkušnje lahko prenesli tudi drugim.

Jasen postaja tudi smisel vmesnih posevkov. Sosednje rastline se dopolnjujejo tako nad zemljo kot pod zemljo. Por, ki  stremi v višino in se razvija le v dve smeri, najde dovolj prostora poleg široke zelene. Oba imata rada kalij in imata najraje dobro predelan svinjski gnoj. Pogoj za mešano zasaditev je, da imajo rastline, kar se založenosti tal tiče, podobne zahteve in da si ne konkurirajo v času razvoja. Solata in kolerabica imata kratek čas razvoja in pokrivata tla, dokler pozno zelje tega še ne more. Pozneje vmes zasajene rastline uporabimo in zelje ostane na gredici samo in se lahko poljubno razrašča.
Dobra stran pri mešanih kulturah je večja možnost vedno pokritih tal, s tem pa preprečevanje zaskorjenosti, pa tudi zmanjševanje zapleveljenosti. Mešane kulture pomembno vplivajo na kvaliteto, obstojnost in okus zelenjave. Zasejte dve ali tri vrste redkvic, poleg njih pa dve do tri vrste kreše, na drugi gredici pa zasadite na rob še krebuljico in na tretji ne zasadite na rob nobene druge rastline.

Okus redkvic vas bo o vplivu sosednjih rastlin prepričal:
Redkvice brez zasaditve drugih rastlin so relativno brez okusa
Redkvice, ob robu katerih je rasla krebuljica so pekoče
Redkvice, ob robu katerih je rasla kreša so zelo okusne.

Ehrenfried Pfeiffer / Erika Riese

VRT NAM JE V VESELJE
Navodilo za nego vrta po biološko-dinamični metodi